Milanska Scala ima vsako sezono kakšno noviteto, najraje seveda svetovno praizvedbo. Ta programska politika omogoča sodobnim skladateljem, da ustvarjajo po naročilu in seveda dobijo izvedbo, ki se potem v koprodukcijah prenese še na druge operne odre po svetu. Tako je bilo z opero Kvartet (Quartett) sodobnega italijanskega skladatelja Luce Francesconija (1956).
Prizor iz opere Kvartet, fotografije Teatro alla Scala/ Rudy Amisano
Novo uprizoritev podpisuje slavna katalonska skupina La Fura dels Baus z režiserjem Àlexom Olléjem in dirigentom Maximom Pascalom, kar je že samo po sebi spodbuna za ogled in garancija modernega pristopa k aktualni svetovni operni ustvarjalnosti.
Kvartet na sceni Lluca Castellsa
Osnova za opero Kvartet Luce Francesconija je nastala po znani drami nekoč vzhodnonemškega dramatika Heinerja Müllerja, ki se motivno naslanja na prav tako znameniti roman Nevarna razmerja iz leta 1782 Pierre-Ambroise-Françoisa Choderlosa de Laclosa.
Allison Cook in Robin Adams
Glavna junaka ostajata, tako kot v Müllerjevi drami, Vicomte de Valmont in Marquise de Merteuil. Opera je v takem kontekstu še zahtevnejša, a je zlahka napolnila veliko Scalo, tako v scenskem smislu kot glasbeno. Seveda izstopata oba igralca in pevca, dvignjena nad oder v poseben prostor, ki je zamejen, a hkrati omogoča vse “zunanje”, še posebej video in svetlobne, a tudi režijske ter koreografske efekte (zbor).
Kvartet ima bogate lučne efekte Marca Filibecka
Kvartet Luce Francesconija v resnici ni najnovejša opera, ampak je bila svetovna premiera v Scali že leta 2011, od tedaj pa je doživela že okrog osemdeset predstav v sedmih različnih produkcijah po svetu, med njimi na odru Kraljeve opere Covent Garden v Londonu, na Dunajskih slavnostnih tednih, v IRCAM v Parizu, nazadnje maja letos v Dortmundu, sledi pa postavitev v berlinski Državni operi, ko bo dirigent Daniel Barenboim (2020/2021). Čeprav je osnova opere Müllerjeva drama, pa je libreto napisal sam skladatelj, ki mu je letos posvečen 28. festival Milano Musica, tokrat z naslovom Luca Francesconi – Velocita del Tempo.
V Kvartetu je video oblikoval Franc Aleu
Umetniško vodstvo Scale poudarja, da je po zadnjih dveh opernih praizvedbah (Ti vedo, ti sento, mi perdo skladatelja Salvatoreja Sciarrina leta 2017 in Fin de partie Györgyja Kurtága leta 2018) čutilo potrebo po nadaljevanju uspešne operne produkcije najnovejših oper na svetovnih odrih, tokrat z novo postavitvijo Kvarteta, ki je takoj ob praizvedbi doživela velik in topel sprejem.
Allison Cook kot Marquise de Merteuil
Kvartet Luce Francesconija je že osma skladateljeva opera. Libreto je napisal v angleščini po nemški drami iz leta 1982 (praizvedba v Schauspielhaus Bochum). Tekst je že Müller precej spremenil, Francesconi pa iz drame ustvaril zaporedje trinajstih scen v poldrugo uro trajajoči operi brez pavze. Ohranil je štiri osebe (Vicomte de Valmont in Marquise de Merteuil, fizično prisotna na odru, in Cécile de Volanges ter Madame de Tourvel kot odsotni osebi, zlorabljeni kot žalitev z obeh strani). Kot rečeno na odru nastopata le dva pevca: baritonist in mezzosopranistka, ki interpretirata zgodovino medsebojnih odnosov, razmerij in očitkov do njene zastrupitve ljubimca s popitim vinom. Čeprav se zdi temna aktualna, pa je vendarle treba reči, da so sodobni prepiri med partnerji še veliko hujši, da ne rečem “primitivnejši”. On ima ljubico, ona pa mu kot izziv in maščevanje ponuja še svojo mladoletno nečakinjo, devico. Tu v resnici kake velike drame ni, ker se je vse medtem že zgodilo, ali pa bi se lahko, ampak bistvo sodobnosti je, da se ob razkrivanju nevarih razmerij oba vnameta in dvakrat na odru poseksata, ne glede na to, ali gre za nekakšne oblike posilstva in telesnosti brez ljubezni, in bi bil nemara končni vtis, da sta se pobotala, a se to ne zgodi. Kazen je dvojna; morda še večja za njo, ker je storila nepotrebno in povsem zahrbtno potezo z zastrupitvijo, ki ji ne prinese nič drugega kot najprej smeh, zatem bolečino in gnus nad samo sabo. Očitna je čustvena ambivalentnost s tragičnim koncem. Sodobnost operne teme je v krhkosti razmerij opernih, podprti z intelektualizmom in dialogizacijo, v kateri je več kot realnih, realističnih ali objektivnih izpovedi, vsakršnih repliciranj, nadmodrostnih situacijskih preigravanj, ciničnih, “špikastih” izpadov, pri čemer ni toliko pomembno, kaj je ali je bilo res, ampak kaj bo “nasprotnika” zabolelo, da bi reagiral in pokazal svojo ranljivost. Sodobnost je psihološka relativnost, ki pa se ji ne moreš “kazensko” izogniti, kar pomeni, da pa vendarle so dialoška razmerja, še posebej v kontekstu poprejšnjega, v operi seveda neprisotnega dogajanja, močna in na koncu morda nelogična, ker samo operno dogajanje teh ali takih temeljev nima.
Allison Cook in Robin Adams
Nastopata dva orkerstra; prvi, velik, prežet s pihali, trobili in tolkali, je združen z zborom, vendar ga gledalec ne vidi. Glasba je posneta in predvajana s pomočjo po dvorani razporejenih zvočnikov, tako da se nehote oziraš, da bi videl, kje še kdo igra ali v zboru poje. Francesconi je prvi orkester poimenoval kot Out. Drugi, manjši orkester je v orkestrski jami in ga je skladatelj poimenoval kot In. Orkester sestavljajo sekstet godal, dve flavti, oboa, angleški rog, basklarinet, fagot, rog, trobetna, pozavna, harfa, klavir, celesta, bogata tolkala in dve elektronski klaviaturi. To prostorsko orkestrsko ločevanje ima v operi dramaturško vlogo. Francesconi je v orkerstru Out videl ali želel zvočno upodobiti neko transcendentalnost, naravo onkraj v človeškem življenju zamejenih dimenzij in ki predstavlja prostor upanja, preseganja ozkosti in ozkosrčnosti, sfero dviganja nad vsakršnimi vsakodnevnimi malenkostmi, v katere je človek še vedno determiniran. Skladatelj pravi, da je v sodobnem svetu izbruhnila tako rekoč vojaška manipulacija z najbolj intimnimi čustvi, kot so ljubezen, zvestoba, razumevanje, vendar pa poudarja, da tak način mišljenja ni negativen, ampak zgrešen ali napaka. To je kritično razmišljanje, položaj na “pozor”. Individuum, v svoji nerodni osamljenosti in krhkosti, se lahko tej manipulaciji in ideologizaciji upre le tako, da postavi svoje telo in utripajoče srce na oder. To je edino orožje, ki ga ima, a ostaja rezultat negativen.
Kvartet
Luca Francesconi je nedvomno zelo inspirativen in inventiven skladatelj; znal je povezati trinajst scen ali prizorov v celoto na neponavlajoč način. Njegova glasba poudarja tako klavstrofobičnost dogajanja med moškim in žensko v kvadru nad odrom kot omenjeno sfero upanja v okolici ali odprtem prostoru. V resnici pa smo čisto na začetku opere v nebesnem prostoru, v višini nad mestom, od koder se kamera in projekcija spušča v mesto, zatem poišče še hišo in stanovanje, že bili. Glasbeni dualizem je emotivni, a spet ne sentimentalen.
Allison Cook in Robin Adams
Večji zvočni in glasovni problem je, kdaj in kako se realistična situacija nadgradi z imaginacijo omenjenih dvojnih dodatnih ženskih likov, kaj reflektirata in na kakšen način, kako v zvočno dogajanje vstopa podzavest in kaj o tem povedo video sekvence. Modernost opere je v njeni večplastnosti in funkcionalnosti glasbenih sredstev za dosego teh ciljev. Dobro, to je bilo že tudi prej. Bolj ko gremo razvojno naprej, več je pomoči novih tehnologij, ki pa vedno vstopajov sfero mišljenja, zavestnega, podzavestnega, fantazij, sanj, domišljij, zamer, sumničenj, nelogičnih sklepanj, posledičnih reagiranj.
Kvartet v postavitvi La Fura dels Baus
Luca Francesconi je v teh in takih skladateljskih in tematskih pogojih lahko povsem inovativen oziroma neposnemovalen, ustvarjalno gradi iz vsega, kar je sam ustvaril že kot libretist v angleškem prevodu nemške drame po francoskem romanu, ne pa kot avtor neposredno italijanskega libreta, ker se mu zdi, da je angleščina bolj primerna tej operni vsebini, s čimer bi se takoj strinjal. Italijanski karakter je drugačen, kar posledično pomeni, da skladatelj ne piše italijanske opere, ampak prej angleško. Ta odmik (od italijanskosti) se mi di zelo posrečen in povsem uspel. Še posebej, ker verjamem, da se je skladatelj za tak izbor opernega jezika odločil povsem zavestno.
Kvartet je dirigiral Maxim Pascal
Predstava Kvarteta je sijajna, ker je napolnjena ali zapolnjena z vsemi sestavinami sodobne opere. ki že dolgo ne more brez videa, filma, določenih zgodovinskih oblik prikazovanja nekega drugega, sprotnega ali stranskega, komplementarnega, zavestnega ali podzavestnega dogajanja, interpretacij, razumevanj, dialogizacij… La Fura dels Baus je kot široka skupina z več režiserji specializirana za take operne ali gledališke podvige. Bistvo vsega je vendarle v tem, kaj vidiš, kaj znaš in kakšno odrsko vizijo uspeš postaviti v prepričljiv ter celostni dogajalni koncept. Luca Francesconi je vse to moral sam najprej imeti v svoji ustvarjalni zavesti, sicer mu tudi Katalonci ne bi mogli veliko pomagati.
Allison Cook in Robin Adams
Kvartet je kolektivni uspeh vseh na odru. Režiser Àlex Ollé, kot je njegovo delo iz leta 2011 v Scali obnovila Patrizia Frini, je opravil delo, ki vzdrži ponovno preverjanje na istem odru še po osmih letih. Oba solistična protagonista sta ostala ista, kar pomeni samo še nadgradnjo in zrelost interpetacije, poglobljenost do detajlov, drobnih situacij, pri čemer je nekaj takih, ki jih je Scala fotografsko cenzurirala in jih ne morem objaviti, kar pa se dogaja tudi s predstav v drugih opernih gledališčih.
Kvartet
Sopranistka Allison Cook in baritonist Robin Adams sta tako dobra, da bi bilo iskanje novih pevcev bolj kot ne vržen čas stran. V nekem smislu se zgodovina opere ponavlja; vsi skladatelji so takoj vedeli, katerega pevca ali pevko bi radi imeli zase, od Monteverdija in Händla do sodobnosti. Seveda je danes doseči ideal za vso zgodovino še večji ali zahtevnejši izziv, a smemo predpostavljati, da imamo več sposobnih ljudi, kot jih je bilo kdaj koli v operni ali glasbeni zgodovini. Ta ustvarjalni ekrazit je veliko upanje za naprej.
Kvartet v kontrastnih kostumih Alfonsa Floresa
Kostumografija Alfonsa Floresa je ponudila kontrastni izziv rdeče ženske obleke kot moč erosa, ženske kazni in zločina, medtem ko je moški s svojo sivino tako rekoč rojen za to, da se bo na odru še slekel “do gat”.
Kvartet
Video Franca Aleua je sijajen, ker je bolj kot ne psihoanalitski, kar pomeni dimenzijo možnih reagiranj na bolj odprt, tako rekoč “ekscesni” način, še posebej, ker gre čez dogajalni prostor v dvignjenem kvadru ali zamejeni sobi in sam napolni Scalo. Scenografija Alfonsa Floresa je sicer zamejena, a je s pomočjo videa in luči več kot to; odprta in diahrona, metaforična in ponuja širši dogajalni kontekst.
Aplavz za Àlexa Olléja, Allison Cook in Luco Francesconija na premieri
Mladi dirigent predstave Maxime Pascal je Kvartet vodil z neverjetno sugestivnostjo v vseh zaporednih scenah; vse je imel naštudirano, metronomsko natančno izmerjeno in je psihologizem poudarjal z določeno, rafiniranostjo, a ne z največjo dinamiko, razen čisto na koncu, ko se je ženska spričo svojega nespametnega dejanja (zastrupitve ljubimca) začela kontroverzno ali nenormalno vesti. Orkester Scale se je izkazal in pokazal, da ima glasbenike širšega ali najširšega poustvarjalnega razpona.
Kvartet Luce Francesconija je v celoti prepričljiva in odlična sodobna italijanska opera. V prihodnji sezoni napovedujejo obnovitev še ene italijanske novejše opere; Intolleranza Luigija Nona 1960, ki jo bo skupaj z monoopero Pričakovanje (Erwartung) Arnolda Schönberga dirigiral sam Zubin Mehta. Slavni indijski dirigent je prijateljeval tako s Schönbergovo hčerko Nurio kot njenim možem, skladateljem Nonom.
Marijan Zlobec