Drugi koncert iz že 27. Mladih virtuozov Festivala Ljubkljana je bil prav tako zelo dober kot uvodni. Mladi glasbeniki imajo pred sabo vizijo in cilj, željo in vnemo, kar je pravzaprav dober obet za naprej ali celo bodočnost slovenske glasbene kulture. Seveda je začetek glasbene, koncertne poti eno, nadaljevanje s profesionalizmom pa drugo.
Eva Dolinšek in Marjana Jocif, fotografije Marijan Zlobec
Najprej sta nastopili Marjana Jocif na kljunasti flavti in čembalistka Eva Dolinšek kot njena spremljevalka. Obe glasbenici sta zelo samozavestni in se ujemata, kot da bi bili vedno skupaj. Vsekakor lep tandem ali duo, pri čemer smo Dolinškovo lani v ciklu Mladi virtuozi že slišali. Svojo nadarjenost je le še potrdila, lahko bi dodal, da zori in si bo pridobila, zlasti v mednarodnem prostoru, možnosti, ki ji po muzikalnosti pripadajo, seveda pa to ni tako kot v nekaterih športnih panogah, ko se klubi tepejo že za pionirje, mladinci pa so že kupljeni in se potem prepirajo, ali je kdo kje zmagal ali nastopal pri sedemnajstih ali osemnajstih letih.
Marjana Jocif
Glasba je načeloma enaka, saj se skoraj vsi hvalijo, kako zgodaj so začeli. A eno je, kaj ali kako igraš po notah, in kdaj iz not pokažeš, kaj je še za njimi. Pomembna je duhovna vsebina in globina izpovedi, kar si je najprej želel skladatelj sam, potem nastopajoči in kot zadnji v verigi mi v dvorani.
Jocif in Dolinšek sta začeli zelo samozavestno in po svoje drzno ali odločno že s Sonato v G-duru št. 6 Giovannija Battista Fontane, ki je bil brez dvoma izvrsten italijanski baročni glasbenik, skladatelj in violinist, a je omenjena sonata v izvedbi za kljunasto flavto Marjani Josif dala takojšnjo priložnost, da se izkaže. In se je; takoj je vsem v dvorani dala vedeti, da je gospodarica odra.
Solistična skladba Doen Daphne d’Over schoone Maeght nizozemskega skladatelja Jacoba von Eycka, menda rojenega celo istega leta, 1589, kot je bil Fontana, je že pokazala določene pasti, ki jih ponuja za solista brez spremljave, ko se mora odločati, kako naj izpelje celovito interpretacijo ter jo vsebinsko in zvokovno osmisli. Tu bi se verjetno dalo še kaj reči ali doreči.
Kraljevi koncert št. 1 Françoisa Couperina, stoletje mlajšega skladatelja od prvih dveh, je že pokazal vse plati in plasti uspešnega skupnega muziciranja. Šestdelni koncert je v bistvu suita, v kateri najdemo vse, od preludija do plesnih stavkov, s katerimi se uveljavi duh časa in namembnosti, za nedeljske komorne koncerte na dvoru francoskega kralja Ludvika XIV. Čas se je spremenil, ni se pa notni zapis in na izvajalcih je, da koncert oživita v vsej izrazni, morda celo izpovedni možnosti. Opazna so bila določena pravila, strogosti členitev in obvez, kot jih narekuje sam koncert. Morda ni več tako svečan, kot je bil v takratnih okoljih, a kdo to zares ve ?
Za konec nastopa še Francesco Geminiani, malo mlajši vrstnik, s svojo tristavčno Sonato v g-molu št. 3 op. 1. Marjana Jocif se je izkazala z natančno igro, a je na posameznih mestih že pokazala malo utrujenosti, ne več tiste vznesenosti iz prvega dela koncerta. Eva Dolinšek je vse izvajala lahkotno, a rahlo linearno, boj podrejeno in brez nekih dinamičnih in izraznih valovanj. Malenkost več temperamenta na koncu bi bilo še bolje.
Rok Zaletel Černoš
Pri violinistu Roku Zaletelu Černošu je bilo takoj odprto vprašanje, kaj zna in zmore interpretativno potegniti iz Sonate za solo violino v g-molu št. 1 BWV 1001 J. S. Bacha. Začel je precej negotovo, s tremo, malo miselno odmaknjeno od tiste filozofske in meditativne zahtevnosti, ki jo pred soliste postavlja Bach in ki jo dojamejo bolj redki solisti, pa še to po dolgih koncertnih izkušnjah.
Svojo mladost, lahko bi dodal viharniškost, je violinist pokazal pri Fantaziji Carmen Franza Waxmana na teme iz slavne Bizetove opere, ko je potrdil svojo odlično tehnično pripravljenost, samozavest se je stopnjevala in nastop v drznosti bistveno okrepil. Tu ni bilo nobenih zadreg ali ovir. Dobro, so kakšne malenkosti, ki bi se jih še dalo izpiliti, a bistven je (za)resni študijski pristop in seveda strogost do samega sebe.
Ali je bil po tako virtuozni in tehnično zahtevni skladbi nujen in pravi izbor še Capriccio v a-molu št. 24, op. 1 Niccolòja Paganinija, ali bi raje poslušal kakšno sonato širšega izraznega razpona in večje poglobljenosti, je vprašanje post festum. Rok Zaletel Černoš je izbral to, kar je zanj primerno in misli, da je v tem prenutku prav. Je na zelo dobri poti, a bo treba še veliko premišljevanj o gasbi in njenih izpovednih možnostih. Pot je odprta.
Solidna je bila klavirska spremljava pri Waxmanu Beate Ilona Barcza, a je bil seveda v ospredju violinist s svojo mestoma kar eksplozivnostjo.
V polni Viteški dvorani Križank je imel veliko svojih simpatizerjev, ki so bili s svojimi ovacijami kar divji.
Marijan Zlobec