V Moderni galeriji bolni možgani


Deveti Trienale sodobne umetnosti U 3 v Moderni galeriji je najslabši doslej in zgovorno pokaže, kako slabo je bil pripravljen, kako slab in vsebinsko prazen je izbor del postavljenih na ogled, kako je vse skupaj po sili razmer napaberkovano in vsiljeno kot velika ali prepričljiva sodobna mednarodna umetnost. Naslov razstave je Živo in mrtvo, kar za likovno umetnost ni nekaj pričakovanega ali celo tipičnega. Kustos razstave je bil Vit Havránek.

U 3  IMG_20191020_132029_resized_20191020_025236560.jpg

Razstava U 3 v Moderni galeriji, fotografije Marijan Zlobec

Kot vidimo iz seznama nastopajočih umetnikov, je izbral naslednja imena: Urška Aplinc, Nika Autor v sodelovanju z Meto Krese, Andrejo Hribernik, Andrejem Šprahom, Nacetom Zavrlom in Les Films du Jeudi; Živa Božičnik Rebec, Mateja Bučar, Vuk Ćosić, Lenka Đorojević, Ryuzo Fukuhara, Marina Gržinić & Aina Šmid, Đejmi Hadrović, Borut Holland, Ištvan Išt Huzjan, Stane Klančnik, Barbora Kleinhamplová, Aleksej Kljujkov & Vasil Artamonov, Lene Lekše, Iza Pavlina, Franc Purg, Peter Rauch, Edvard Ravnikar, Teja Reba, Maruša Sagadin, Maja Smrekar & Oleg Kulik, Andrej Škufca, Aleksandra Vajd, Otty Widasari, Dalibor Bori Zupančič.

U 3 IMG_20191020_132231_resized_20191020_025101768.jpg

Razstavo je odprl t.i. otvoritveni perdormans Ištvana Išta Huzjana Poslednje kolo. “Kolektivni performans umetnikov in drugih strokovnjakov s področja vizualne umetnosti iz cele Slovenije, ki sooblikujejo nacionalni program, se nanaša na folklorni ples v sklenjenem krogu, umetnostnozgodovinsko pa ga najbolj poznamo s slik Matija Jame in kasnejših apropriacij ponarodelega motiva s strani avantgard in transavantgard polpretekle zgodovine. Udeleženci performansa v počasnem plesnem gibanju sklenejo krog tako, da si med seboj namesto rok podajo umetnine (umetniki tiste, ki so jih naredili v zadnjih treh letih, predstavniki institucij pa dela iz svojih zbirk) ter na ta način zaobjamejo stalno zbirko Moderne galerije, skozi galerijo in okoli nje.”

U 3 IMG_20191020_132219_resized_20191020_025101918.jpg

Sledil je performans Mojce Dimec v okviru instalacije LesResRaketa Franca Purga. “Instalacija je ponovna uprizoritev dela, ki je bilo zasnovano pred tridesetimi leti, v letu padca berlinskega zidu, sestavljeno pa je bilo iz treh velikih skulptur, performansa in videa.”

U 3 IMG_20191020_132345_resized_20191020_025017047.jpg

Tretji je bil projekt Ize Pavlina z naslovom Hustler. “Umetničine intervencije v pornografsko industrijo se ne dotikajo le vprašanj, ki sovpadajo z umetnostjo, kot so na primer konstrukcija medijskih podob in njihova estetika, temveč se osredotočajo na vprašanje, katere resnične priložnosti imajo v današnjem svetu mlade umetnice, da zaslužijo za preživetje kot »kulturne delavke«.

U 3 MG_20191020_132308_resized_20191020_025017195.jpg

Četrti je bil plesni performans Mrtvo je živo Ryuza Fukuhare, pri katerem so sodelovali Alicia Ocadiz, Sašo Rutar, Maša Žekš., Maja Kosec, Katja Kolšek, Brigita Marko, Kaja Janić, Miša Gams, Majda Gregorič in Ryuzo Fukuhara.

U 3 IMG_20191020_132353_resized_20191020_024934883.jpg

Peti projekt otvoritvenega večera pa je bil 30 sekund za ohranjanje Mateje Bučar. Sodelovali so: Maša Hawlina, Mateja Rebolj, Nina Meško, Sanja Nešković Peršin, Bojana Mišič, Lane Stranič, Špela Šafarič, Tini Rozman, Urša Rupnik in Tina Valentan.

U 3 IMG_20191020_132420_resized_20191020_024934766.jpg

“30 sekund za ohranjanje je vsakodnevna, periodična rutina, v kateri skupina ljudi ob točno določeni uri povsem hkrati na široko odpre prav vsa okna razstavnega prostora z namenom, da bi se zrak lahko svobodno gibal skozi prostore, med njimi, med znotraj in zunaj in obratno.”

U 3 IMG_20191020_132438_resized_20191020_024934623.jpg

“Tudi sodobne oblike umetnosti – celo avantgardne – so ranljive in umrljive in jim grozi izumrtje. Razstava Živo in mrtvo se zoperstavlja pretirano poenostavljenemu pojmovanju, da se zgodovina razvija na osnovi novosti in njihovega kopičenja, ter ponuja alternativo gledanju na sedanjost kot na rezultat razvoja zgodovinskih resnic. Razstava temelji na medgeneracijskih prelomnicah v estetiki in umetnostnih diskurzih, ki so na slovenski sceni tradicionalno zakoreninjeni v akademskem kontekstu, a kljub temu inventivni. Razlik med generacijami ne iščemo več v zgodovinski vzročnosti, ampak se posvečamo nizom verjetnosti in občutljivosti. Gre za ustrežljivost do različno intenzivne občutljivosti gledalcev in za prispevek k prestrukturiranju družbenega ekosistema umetnosti. Povratek k materialnosti – življenje in smrt umetnosti (in materialni pogoji življenja umetnikov) – se ne dogaja le na ravni zaznavanja, ampak zahteva tudi razširitev intelektualnega aparata, vključno z odkritji empiričnih znanosti. Kvantna fizika nudi model za odpiranje estetskih oblik, ujetih v zgodovini. Pri tem ne gre le za novo metaforo. Sodobno znanstveno polje zgodovine ima lastne režime zgodovinskosti, v katerih še vedno velja newtonska mehanika. Teorija relativnosti in kvantna teorija pa že več kot sto let tako eksperimentalno kot teoretično opisujeta nove koncepte časa.

U 3 IMG_20191020_133204_resized_20191020_024219223.jpg

V materialnosti zasidrana kvantna zgodovina umetnosti, ki bi bila analogna sorodnima poljema filozofije in sociologije in njunemu podobnemu pogledu, bi morda lahko ponudila precej bolj odgovorne odzive na izzive globalne umetnosti (ki je še vedno teritorialno opredeljena in usmerjena k moči). Razstava je navdih našla pri Schrödingerjevi mački, slavnemu miselnemu eksperimentu o mački, ki je hkrati živa in mrtva, njen namen pa je spodbuditi gledalce, da na vsako razstavljeno delo gledajo na vsaj dva načina. Gledalcem predstavljamo tudi besedila, ki nakazujejo, v katerem stanju je posamično delo pristalo zaradi opazovanja. A pri tem gledalci ne smejo pozabiti, da je delo pred tem obstajalo kot niz nerealiziranih verjetnosti in nevidnih prepletenosti.

U 3 MG_20191020_132517_resized_20191020_024856447.jpg

Neizprosno širjenje nekropolitike, ekološka kriza, migracijska kriza, rastoča neenakopravnost, vse večja priljubljenost populističnih in nacionalističnih političnih načrtov, algoritemska optimizacija dela in osredotočenje kognitivnega kapitalizma na podzavest – vse te jasno razvidne grožnje življenju vzbujajo ali odpor in tesnobo ali umik v brezbrižnost. A res se zdi modro priznati, da sem tudi sam (smo tudi mi) del nekropolitičnega sistema, ki ga kritiziram. Kvantna perspektiva ustavi logiko obvezne rasti (novosti) in preusmeri pozornost k intenzivnosti medsebojnih povezav in nevidnih prepletanj, ki gredo v smeri prihodnje politike planetarne enakopravnosti.

U 3 IMG_20191020_133002_resized_20191020_024431677.jpg

Razstava je zasnovana okoli treh protislovnih stanj sedanjosti – živega in mrtvega stanja konceptualizma, analogne in tekoče materialnosti ter podzavesti kot bojnega polja kognitivnega kapitalizma. Kajti umetnost in avantgarda se razvijata prav s tem, da delata čutno to, kar je onkraj. Na koncu je Živo in mrtvo iskanje angažirane oblike v kvantnem času.

(Po kuratorjevi predstavitvi razstave).

U 3 IMG_20191020_133101_resized_20191020_024322559.jpg

Danes likovna publicistika in kuratorska logika z lahkoto pobere ali prepiše vse aktualne svetovne teme, seveda predvsem zunajumetniške, in jih verbalno prestrukturira v opis stanja sodobne ustvarjalnosti na način opredeljevanja in izbora ljudi, ki se v nekem trenutku znajdejo “na pravem mestu”, pokažejo svojo akcijsko prilagodjivost, kot pozabljeni umetniki ponovno oživijo, da sami ne vedo zakaj in čemu, razen da so podporniki Moderne galerije in krogotoka umetnikov na njenem seznamu.

U 3 IMG_20191020_132505_resized_20191020_024856563.jpg

Nekdo je uradni kurator, nekdo drug pa porivalec svojih ljudi na razstavo, pri čemer ni povsem jasno, kdo bi v takih okoliščinah izpadel kot večji hlapec “analogne in tekoče materialnosti ter podzavesti kot bojnega polja kognitivnega kapitalizma.”
Kapitalizem ni nič kriv, če je kdo slab umetnik, ampak je za ustvarjalnost, kajpada umetniško ustvarjalnost nadčasovnih razsežnosti, “kriv” vsakdo sam.

U 3 IMG_20191020_132603_resized_20191020_024732067.jpg

Lahko pa tudi ni, kot v razstavnem primeru arhitekt Edvard Ravnikar kot projektant Moderne galerije, ki so mu kot dokaz pristnosti njegove zgradbe, iz zidu izpulili, seveda so najprej naredili luknjo, opeko, da bi nekaj umetniškega dokazali. Ravnikar ima na ogled še nekaj načrtov, ki pa se na MG ne nanašajo.

U 3 IMG_20191020_132635_resized_20191020_024731814.jpg

Seveda bi na to razstavo bolj kot Ravnikar spadal oni arhitekturni biro, ki je v imenu “kapitalizma” in lastnega ega povsem uničil spodnje prostore Moderne galerije, in še posebej one prelepe razstavne prostore, ki bi jih lahko še povečal, ne pa povsem odstranil. “Nekropolitični sistem” ali duh v Moderni galeriji je vse to dopustil in nikogar ni bilo, ki bi omenjeno Ravnikarjevo opeko pravočasno izdrl iz zidu in kar precej ljudi z njo mahnil po glavah.

U 3 IMG_20191020_133108_resized_20191020_024322439.jpg

U 3 nima ustvarjalnega duha, na njej ni niti enega projekta, ki bi me bolj pritegnil, kaj šele navdušil, vse je bolj ali manj jalovo, samopotrjevalno. Tudi če bi pogledal na primer razstavljene slike, česa tako slabega ne najdeš niti na slovenskem podeželju.

U 3 IMG_20191020_133118_resized_20191020_024322289.jpg

Razstava pričakuje navdušeno čudenje ljudi nad umetniškimi dosežki razstavljajočih, pri čemer pa se pozablja, da vsakdo lahko pomisli, zakaj ali čemu vsa ta navlaka v Moderni galeriji, ki ni uspela niti napolniti štirih prostorov, kaj šele vseh pet desnega krila MG.

U 3 IMG_20191020_132908_resized_20191020_024503997.jpg

U 3 nima nekega preproznavnega ambientalnega okvira; to ni ne balkanska razstava ne srednjeevropska, ampak je v veliki meri lokalna, provincialno slovenska z lažnim videzom svetovljanskosti in naprednosti, kajpada idejne in poetske, da ne rečem estetske.

U 3 IMG_20191020_132814_resized_20191020_024609945.jpg

Jasno je, da “drugi” tu nimajo kaj iskati, početi ali pokazati svojih del. Referenčnost Moderne galerije ostaja v samozadovoljnem krogu njenih povzdigovalcev, medtem ko se slovenski, še bolj pa mednarodni “likovni sok”, dogaja drugod.

U 3 IMG_20191020_132524_resized_20191020_024805332.jpg

Na  razstavi je veliko vsakršnih “zidov”, ki jih je treba preskočiti. Največji zid pa je tam, kjer očitno ni in nikoli ne bo rešitve, kaj šele preskoka; v samih  glavah ljudi v Moderni galeriji, še posebej v njenem najvišjem vodstvu.

U 3 IMG_20191020_133158_resized_20191020_024246505.jpg

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: