Začeli so se že 27. Mladi virtuozi, koncertni cikel Festivala Ljubljana, na katerem nastopajo samo mladi, obetavni in nadarjeni mladi glasbeniki iz domovine in tujine. Začetek v Viteški dvorani Križank je bil zelo obetaven, na posameznih mestih celo navdušujoč. Zasluge za pravo ambientalno koncertno razpoloženje je imela že prva nastopajoča v novi sezoni, nizozemska mezzosopranistka Fee Suzanne de Ruiter.
Fee Suzanne de Ruiter, fotografije Marijan Zlobec
Fee Suzanne de Ruiter ima vse lastnosti, ki ji utemeljujejo ali dajejo predpogoje za odločitev, ki je verjetno življenjska. Njen šarm je naraven, prezenca odrska, razgibana, kar smo videli že med prihajanjem na oder ob prvi kompoziciji, ki jo je začel pianist, nje pa še ni bilo na spregled. Kot da bi prišla na neko ne le koncertno, ampak že teatrsko prireditev glasbenega karakterja, se je zatem prikazala ob strani, šla mimo občimnstva in na sdrugo stran Viteške dvorane.
Pevka ima izrazito mimiko in nasploh celovit izraz telesa, pri čemer se vse ujema z vsebino petega. Pela je v španščini, portugalščini, nemščini, ruščini, italijanščini, beneškem dialektu, skratka je naravni talent za jezike, kar ji odpira pot v prostor tako samospeva kot opere, operete, kabareta, musicala.
Mezzosopranistka ima svetel glas, izrazno fleksibilen, njen obseg je velik, tako da sega do lepih altovskih nižin in skoraj sopranskih višin, kar pa bo z leti in pogostim nastopanjem le še okrepila. Malo je sicer zakomplicirala s spreminjanjem vrstnega reda petega, tako da nismo takoj opazili, da je začela namesto s Schumannom s španskim skladateljem Fernandom Obradorsom (El Vito iz Canciones Clásicas Españolas, Zvezek 3, Št. 6), ki ji je omogočil omenjeni temperamentni odrski začetek in bolj gledališko-plesni nastop, saj gre v bistvu za andaluzijski ples.
Sledile so tri pesmi (napovedani sta bili dve; La Barcheta in L’avertimento iz cikla Benetke št. 2 in 3 venezuelsko-francoskega skladatelja Raynalda Hahna, ki pa ji je dodala še tretjo, (La Biondina in gondoleta ?), kar je sproti pokomentirala. Do izraza je poleg beneškega melosa prišel še lokalni dialekt.
Italijanski baročni utrip je predstavljal Antonio Vivaldi z arijo cesarja Anastasia Vedrò con mio diletto iz opere Giustino. Že do tu je pokazala, kako obvladuje oder in kako samozavestno ne le poje, ampak vsebino petega še komentira. Arija ima vrsto melizmov in je nakazala, da ji ta tehnika ni tuja.
Sledila sta dva Schumanna; najprej dodana pesem Wehmut iz Liederkries op. 39, št. 9, zatem pa še napovedana Meine Rose iz šest pesmi na besedila Nikolausa Lenaua op. 90 št. 2 in Requiema kot sedme pesmi. Takoj je pokazala spremembo karakerja in prilagoditev novemu, romantičnemu izrazu, ki ga je zatem nadgradila še s Čajkovskim in njegovo Romanco op. 47, št. 7. Ali res sem le travna bilka v polju bila?, kajpada zapeto v ruščini. Pri Schumannu ni bilo neopazno zgledovanje po velikih pevcih nemškega samospeva.
Izrazni razpon je še potencirala z izborom v bistvu kabaretnega šansona ali nastopom Wie lange noch ? (Kako dolgo še ?) Kurta Weilla in nas popeljala v živahna leta pariške glasbene in kulturne prebuje.
Po dolgem aplavzu je dodala še pesem o ljubezni Canão do Amor Heitorja Ville Lobosa.
Njeno pozitivno energijo in veselost nastopanja je zelo uspešno, na prvi pogled pa diskretno, dopolnjeval odlični ažerbajdžanski pianist Rahadin Jarmetov. Njegova spremljava je bila tonsko izrazna, barvita, skratka klavir mu zveni in se je s pevko ves večer zelo uspešno izpovedno ujemal.
Fee Suzanne de Ruiter si je za svoj program, ki ga je po vrstnem redu spreminjala in dopolnjevala, izbrala celo panoramo tako avtorjev kot kompozicij, le da še ni tvegala s kakšno močnejšo ali bolj znano operno arijo, ker je bilo sicer že vsega dovolj in bo kaj novega lahko pokazala čez leta v programu poletnega festivala, morda s koncertom v Narodni galeriji ali kaj podobnega.
Po dolgem aplavzu je dodala še pesem o ljubezni Canão do Amor Heitorja Ville Lobosa.
Po tako odličnem nastopu v prvem delu v nadaljevanju koncerta tenoristu Gregorju Ravniku ni bilo ravno lahko pokazati, kaj zna in zmore kot študent petja in medicinec hkrati.
Gregor Ravnik ima zelo izrazit glas, primeren za nekatere Mozartove vloge, pa za francoski romantični repertoar. S svojim na prvi pogled nazalnim lirizmom in primerno dikcijo nakazuje izrazit pevski profil, a bolj določenega repertoarja, še posebej, ker kakšnih tenorskih višin ni pokazal, tako da bi prej imel vtis, kot da je visoki baritonist.
Vrhunec je bila že uvodna interpretacija Massenetovega cikla Poeme d’avril, op. 14
I. Prélude, II. Sonnet matinal, III. Voici que les grans lys, IV. Riez-vous, V. Vous aimerez demain, VI. Que l’heure est donc br ve, VII. Sur la source, VIII. Adieu (Complainte). Tu se združujejo pianistični uvod, pevčeva deklamacija, petje, spet deklamacija in stopnjevanje emotivnega razpoloženja do ljubezenskega slovesa. Celota je redek koncertni izbor, kar kaže na prefinjen okus in pravilno študijsko odločitev. Pevec sicer na nekaterim mestih rahlo stiska grlo in poje premalo odprto.
Slovenski samospev je zastopal samo Anton Lajovic s Serenado in Nočne poti iz časa, ko je skladatelj na Dunaju blestel; ne nazadnje je dočakal krstno izvedbo svoje kantate za ženski zbor in simfonični orkester Gozdna samota v zlati dvorani Musikverein, kar je bil redek študentski kompozicijski dosežek celotnega tedanjega glasbenega Dunaja. Na koncertu je bil slavist dr. Ivan Prijatelj in o zmagoslavnem Lajovičevem dogodku poročal v Ljubljano.
Operi je Ravnik posvetil arijo Lenskega Kuda, kuda vi udalilis, iz Jevgenija Onjegina Petra Iljiča Čajkovskega. Tu je še veliko prostora za bolj izrazito strast in moč izpovedi, ki bo Puškinovega junaka v nadaljevanju pripeljala do nesmiselnih potez, prepira, dvoboja in smrti. Pevčev interpretativni preobrat k operi je bil preskromen, ker je slutnja smrti v operi in odrsko veliko bolj pretresljiva, kot jo je za zdaj Gregor Ravnik sposoben podoživeti in interpretativno prepričljivo podati. Opera je zahtevnejši svet.
Po dolgih aplavzih (številnih svojih navijačev) je zapel še en Lajovičev samospev, Iskal sem svojih mladih dni na Župančičevo besedilo.
Za kaj se bo v nadaljevanju odločil, je njegova poklicna odločitev.
Pri klavirju je bila Tanja Šterman; zelo segestivna, umirjena, a tonsko bogata in prefinjena.
Marijan Zlobec