Medtem ko so vsi slovenski mediji polni vesti o obeh Nobelovih nagrajencih za književnost, tako o avstrijskem pisatelju Petru Handkeju, ki je slovenskih koroških korenin, saj je bila njegova mati Slovenka, kot o poljski pisateljici Olgi Tokarczuk, ponatiskujejo intervjuje iz preteklosti, objavljajo obširnejše reportaže…, pa je uradna slovenska kulturna srenja bolj zadržana. Vprašanje pa je, ali sme biti, pa ne le ob pomanjkanju kurtoazije.
Peter Handke, nagrajenec vilenice 1987
Oba nagrajenca sta bila najprej dobitnika srednjeevropske litearne nagrade vilenica, poimenovane po kraški jami Vilenici pri Lipici ali Lokvi, kot hočete. Lahko bi rekli, da je letos največje zmagoslavje prav Društa slovenskih pisateljev kot organizatorja vsakoletne Vilenice, z vsemi svojimi literarnimi svetovalci, spremljevalci in ocenjevalci literature po državah, da je dobilo, brez seveda svojih izrecnih zaslug, pa vendarle, kar dva nagrajenca z najvišjo ali najbolj cenjeno literarno nagrado na svetu. Peter Handke je prejel nagrado vilenice že leta 1987, Olga Tokarczuk pa leta 2013.
Olga Tokarczuk, nagrajenka vilenice 2013
Če Duštvo slovenskih pisateljev v obeh Nobelovih nagradah ne prepozna lastnih prizadevanj za uveljavitev in priznanje srednjeevropske literature, kar je poslanstvo Vilenice – spomnimo se mimogrede še gostje Vilenice, romunsko – nemške pisateljice Herte Müller, Nobelove nagrajenke leta 2009, potem bi se dalo reči, da svoj literarni festival literarno-umetniško vrednostno in avtorsko prepoznavno močno podcenjuje in književnih velikanov našega časa ne ceni (dovolj).
Herta Müller je obiskala Vilenico še pred prejemom Nobelove nagrade za književnost leta 2009
Ni jim treba ravno jokati od velike nesreče, še posebej nad Handkejem in “vsem” v zvezi z njim. Slovenci bodo vedno našli nekaj okrog in okrog, predvsem pa mimo literature, za kar je Handke Nobelovo nagrado prejel.
Petra Handkeja sem začel brati takoj; imeli smo srečo, da so ga že v šestdesetih letih začeli prevajati Borut Trekman, Lado Kralj, Vital Klabus, Stanka Redla, Gitica Jakopin, Silvija Borovnik, Andrej Kokot, Klaus Detlef Olof, Ivo Štandeker, Mojca Krajnc, Vito Smolej, Zdenka Hafner-Čelan.
Najbolj všeč mi je Ponovitev, ker je v njem toliko Krasa. In kakšen je šele stil ! Handke je kraški pisatelj, vreden pesnika Krasa Srečka Kosovela. Ko je izšel leta 1989 pri Lojzetu Wieserju, je bila predstavitev knjige v okviru Vilenice. Mojemu bratu Božu je napisal posvetilo; joj, kako je bil vesel, meni pa se le podpisal.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Bo Društvo slovenskih pisateljev čestitalo Nobelovima nagrajencema ?”
Marijan,
hvala za kolega nagrajenca Petra Handkeja! Sva se prijateljsko srečala in pogovarjala v Celovcu, sva si izmenjala knjige, je rekel, da takega antiromana, kot je moj roman o čudežih in čudakih IKAROVO PERJE, ne bo utegnil sam nikoli napisati – čeprav je napisal tudi obširen prozni tekst. Z beatniško rockerskim mladim slikarjem prijateljem Lojzetom Logarjem smo se našli kdaj v Gradcu poznih 60-ih let, in Handke, tudi tedaj dolgolasec ali po naše »bitnik«, je prav tako ob juke-boxu žulil ves čas pivce zaživce, in smo vsak zase, a skupaj družno – molčali, nekakšni umetniški, a radikalni angelci. Z Lojzetom sva večkrat obujala spomine na tiste mladostne graške čase in na študenta Petra Handkeja…
Pogovor s Handkejem sem objavil v reviji Dialogi in v Večeru, da ne bi kdo kaj bluzil…pogovarjala sva se nemško – in izzvano francosko, ker da je prevajal Hypnosove listke Renėja Chara v nemščino, jaz v slovenščino… bil je iskreno kolegijalen, podobno kot moji prijatelji Cene Vipotnik, tvoj sonetni stric Čiro Zlobec, kaj šele Branko Hofman in drugi… – s Handkejem sva se sporazumela na prvi pogled.
Hvala, Marijan, za tvoje čudovite kraške spomine na Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja!