Vest, da je slavni avstrijski pisatelj in dramatik koroških slovenskih korenin (mama je bila Slovenka) letošnji prejemnik Nobelove nagrade za književnost, je prav gotovo zelo razveselila vso slovensko kulturno, še posebej literarno javnost in še prav posebej vse one, ki smo Handkeja spoznali v času, ko je zahajal na Kras, se udeleževal prvih literarnih srečanj v Vilenici in oral ledino slavnega mednarodnega literarnega festivala, ki je doslej dal že več Nobelovih nagrajencev, skupaj z nagrajenko za lansko leto, poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk že tri.
Peter Handke, foto Wikipedija
S Slovenijo in slovensko kulturo je povezan že desetletja; še predno je postal drugi nagrajenec Vilenice leta 1987. Koliko naših ljudi ga osebno pozna, ne vem, vsekakor nekaj sto ali še več.
Sam ne bom nikoli pozabil onih prečudovitih opoldnevov in popoldnevov, ki smo jih v organizaciji založnika Lojzeta Wieserja po štanjelski sobotni literarni matineji preživeli v kraški gostilni pri Jazbecu v Tupelčah. Potem smo se, čet kakih pet ur, v koloni odpeljali v jamo Vilenico na večerno podelitev nagrade.
Prišli so literati s Koroške, iz Trsta, Gorice in seveda osrednje Slovenije. Novinar Jože Horvat je že prej imel s Handkejem nekaj velikih intervjujev; odšel je v Salzburg, kjer sta se pogovarjala. Ni manjkal vsakoletni dragi gost Vilenice Ludwig Hartinger, pa pisatelj Florjan Lipuš, pesnica Cvetka Lipuš…Mize so sestavili po diagonali čez dvorišče, med kosilom so se razpredali pogovori in stopnjevale zdravljice.
V nekem trenutku je odgovorni urednik Naših razgledov Slavko Fras vse presenetil, ko je dal prinesti iz prtljažnika svojega avtomobila nekaj kartonov izbranega vina. Postavil jih je pred Petra Handkeja, nato pa vse nagovoril, češ da so Naši razgledi dolžni Handkeju honorar za objavo nekega njegovega teksta in da niso našli načina, kako bi ta svoj dolg poravnali. Z dovoljenjem, in če bi bil pripravljen sprejeti to vino kot nadomestilo za denar, bi bilo uredništvo NR hvaležno in počaščeno, da so dolg poravnali.
Peter Handke je bil zelo presenečen, še bolj pa mi, ko smo ob mizi vse to spremljali. Petru je bilo malo nerodno, potem pa je takoj odprl en paket in vseh dvanajst steklenic počasi sestavil in razdelil po omizju. S hvaležnostjo trenutka in nadiha, ki je v septembrski kraški toploti združeval srca sorodnih duš in povezal vse Slovence iz treh držav v eno, čeprav samostojne Slovenije tedaj še ni bilo.
“Ma du j ta ?” so spraševali Kraševci, ki so Petra Handkeja srečevali na kraški gmajni, ko se je sam odpravljal na dolge sprehode in razmišljal ter v duhu pisal svoje spise. “Ma j en velik pisatl, koroški Slovenc, nš prjatu.” “Ma se nm je zdeu tku čudn!”
K Jazbecu v Tupelče je prihajal čez Tomaj, Dutovlje, Krajno vas…na domača kosila in potem še kam naprej, v Hruševico, Kobjeglavo, Štanjel… Kras je imel najraje in mi s Krasa smo mu zelo hvaležni za vse prelepe trenutke v naši skupni družbi in druženju z mnogimi pisatelji, med katerimi so nekateri prvi nagrajenci Vilenice žal že pokojni, a jih je prav Peter Handke zelo cenil in imel rad, kot sta bila Fulvio Tomizza (prvi nagrajenec leta 1986) in Péter Esterházy (tretji nagrajenec leta 1988), med našimi pa Branko Hofman, da omenim le njega, ker se ga nihče več ne spomni, s Hofmanom pa sta se srečala vsaj v Štanjelu. Koliko lepih slik imam nekje doma iz onih davnih let. Ko bo čas, jih bom objavil.
Ta utrinek kot spomin dodajam ob dnevu, ki me je vzradostil, čeprav sem za Handkejevo nagrado izvedel pred eno uro, po popoldanskem kopanju v zalivu Xlendi na otoku Gozo na Malti.
Večna ti slava in hvala, dragi Peter Handke, pa da ne pozabiš na nas, ko bomo s tabo naredili še kakšno kraško “fešto”.
Marijan Zlobec