Znanih pet nominirancev za Jenkovo nagrado


Društvo slovenskih pisateljev je na novinarski konferenci napovedalo letošnje Jenkove dneve in obelodanilo nominirance za Jenkovo nagrado, ki jo DSP podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let.

nina-1-img_7294.jpg

Nataša Velikonja in Nina Dragičević na pesniškem maratonu v DSP, foto Marijan Zlobec

Komisija za Jenkovo nagrado se je ob intenzivnem prebiranju in razpravljanju odločila za pet nominiranih pesniških zbirk, ki v svoji edinstvenosti in posebnosti izstopajo med novoizdanimi zbirkami. Jenkovi dnevi v Kranju pa letos beležijo in slavijo 150. obletnico smrti slovenskega pesnika Simona Jenka, kar se izraža tudi v samem programu.

Novinarska konferenca s predstavitvijo Jenkovih dnevov in nominirancev za Jenkovo nagrado, najvišje stanovsko priznanje DSP, je potekala v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna.

Dušan Merc, predsednik DSP, je poudaril pomen Simona Jenka in nagrade, ki nosi njegovo ime. Barbara Korun je v imenu komisije, ki jo sestavljajo še Ivo Stropnik, Andrej Ilc, Nino Flisar in lanskoletni nagrajenec Tone Škrjanec, predstavila vseh pet nominiranih pesniških zbirk in in izpostavila njihove poetične posebnosti.

Letošnji nominiranci po abecedmem vrstnem redu so:

DRAGIČEVIĆ Nina: Ljubav reče greva (Škuc, Ljubljana, 2019)
HARLAMOV Sergej: Mnogoboj mitologij (Litera, Maribor, 2019)
NOVAK Franci: Vračanje pogleda (Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana, 2018)
PEVEC Zoran: Kako postati nihče (LUD Šerpa, Ljubljana, 2018)
TERŽAN Kaja: Krog (Center za slovensko književnost, Ljubljana, 2018)

Predsednik Zavoda za turizem in kulturo Kranj Tomaž Štefe je ob okrogli obletnici Jenkove smrti predstavil pesnikov pomen za Kranj in okolico ter podrobno orisal celoten program Jenkovih dnevov. Predsednik Kulturnega društva Mavčiče Rudi Zevnik pa je osvetil nekaj trenutkov iz Jenkovega življenja in mesta, kjer je Jenko živel in ustvarjal.

Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju z Zavodom za turizem in kulturo, Mestno občino Kranj, Prešernovim gledališčem Kranj in s Kulturnim društvom Simon Jenko – Šmonca, letos še posebej vabi na slavnostno podelitev Jenkove nagrade v Prešernovo gledališče Kranj, v četrtek, 24.oktobra, ob 19. uri.

9789616983297.jpeg

DRAGIČEVIĆ Nina: Ljubav reče greva (Škuc, Ljubljana, 2019)

Ljubav reče greva Nine Dragičević je eksperimentalna pesniška poema, ki z zvočno-ritmičnimi elementi ter gramatično nepravilno sintakso omogoča uvid v presek individualne in družbene sodobnosti, in sicer tako, da bralci, še bolj pa poslušalci telesno, skozi kožo, meso in kosti, začutimo mnogotera (ne)skladja oziroma (ne)možnosti sodobnega sveta, hkrati pa – s pomočjo drobcev citatov, aluzij in konteksta sodobnih filozofskih in socioloških teoretskih tekstov ter absurdnih, celo grotesknih anekdot iz življenja »prekerne kulturne delavke« in »lezbijke neslovenskega porekla«, ki so polne (črnega) humorja – to telesno izkušnjo nadgradimo s spoznanjem, da vsak posebej in vsi skupaj pričujemo (socialnemu) zločinu, ki se dogaja pred našimi očmi (»to pesem pišete vi« večkrat zapiše avtorica). Svet je razpadel na ostre zvočne in pomenske drobce, ki se zadirajo v čute (sluh), vse to pa povezuje (le še gramatični?) subjekt, ki »grem a ne gre a grem a zastanem stopim zastanem grem se obrnem« in »ljubav«, tako osebna kot duhovni princip, življenjska, torej ustvarjalna sila, ki z neprestanim, na videz brezsmiselnim, paradoksnim premikanjem skozi (ne)možnost prostora-gibanja ustvarja možnosti (pre-?)živetja tam, kjer jih prej ni bilo.

9789616949484.jpeg

HARLAMOV Sergej: Mnogoboj mitologij (Litera, Maribor, 2019)

Pesniška zbirka Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova je intelektualno in tudi estetsko provokativna. Ne samo, da gre za metapoezijo, ki prevprašuje položaj in smisel poezije v sodobnem svetu, ampak gre za poezijo, ki prevprašuje tudi vse druge spoznavne tvorbe družbene zavesti in razmerja med njimi, na kar namiguje tudi naslov zbirke. Pesmi so oblikovno raznolike, deestetizirane, pomensko grajene z referencami predvsem na filozofijo, religijo, znanost, pa tudi popularno kulturo, v smislu dekonstrukcije in sinteze, slednjo praviloma predočijo lucidni pesemski prebliski. Prevpraševanje samo pa ob bistroumnih uvidih bazira na prefinjeni ironiji. V svetu, kjer ni nič, kakor se zdi, je treba bit priklicati preko totalne relativizacije, preko totalnega odstrtja, od tu so možnosti odprte (ali pa tudi ne) – ali kot zapiše avtor »je dandanes pot do humanizma možna le preko nihilizma«. V sami zbirki se kaže kot možno izhodišče vztrajanja v bivanju predvsem igrivost, miselna in jezikovna. Pomenljivo pa je tudi, da nam avtor vse to izraža oz. sporoča ravno preko poezije.

9789617016611_500.jpg

NOVAK Franci: Vračanje pogleda (Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana, 2018)

Poezija Francija Novaka v zbirki Vračanje pogleda je prefinjeno besedno tkanje, v katerem izstopa valujoča, skrbno izpisana skladnja, ki izrisuje prostore in občutja. V počasnih dvostišjih pred nas stopa pesemski svet, konstruiran s pogledom pesniškega fotografa s pretanjemnim občutkom za kadriranje in podrobnosti. Metaforika korenini v naravi, neposrednem okolju pisočega, je izvirna in hkrati domačna, preko nje lirski subjekti, ne glede na to, ali gre za prvoosebnega, drugoosebnega ali tretjeosebnega, ubesedujejo svoje (in medsebojne) občutke in čustva, pri čemer naslavljajo temeljne podmene človečnosti, ki jih sodobni svet, hote ali nehote, potiska na margino. Sprva zunanji pogledi oz. pesemski kadri, pogosto ekspozicije narave, se v nekem trenutku, v neki točki pesmi, premaknejo v notranjost, v notranji pogled človeka. Pogled se vrne tja, od koder je prišel, se vrne tja, kjer je edino možna tenkočutna refleksija sveta – v občutljiv pesniški subjekt, ki v primeru te zbirke suvereno izpiše motivno koherentno in zaokroženo celoto.

kako-postati-nihce.jpg

PEVEC Zoran: Kako postati nihče (LUD Šerpa, Ljubljana, 2018)

Če se je Zoran Pevec v svojih prejšnjih sedmih pesniških zbirkah, lomečih se skozi prizme metafizičnih in postmodernističnih prostranstev, spraševal, kako »ujeti več« in »ostati vse«, je tokrat svoj lirski subjekt napotil po ozkih ulicah številnih ogledal oz. do spoznanj, »kako postati nihče«. V tematsko-motivno raznovrstni zbirki posega v kanon svetovne književnosti, mitologijo, popkulturo in urbano okolje. Upesnjuje problematiko sedanjega človeka, ki ga spremenjena stvarnost »znorelega sveta« postavlja na realna tla. Da bi človek to presegel, išče načine, kako postati nekaj več, ampak ravno v tem iskanju postaja še manj, kot v resnici je. Podnaslov zbirke »melete thanatou« povzema sokratovsko »vajo za smrt«, ki je avtor ne dojema sentimentalno, ampak izraža do nje sarkastičen odnos. Več pesmi v zbirki je opremljenih z verzi ali citati književnikov, glasbenikov, filozofov idr. in so pomensko neločljivi del besedila; medbesedilnost se s citati in parafrazami pojavlja tudi v samih pesmih, ki so jim ponekod dodane opombe, ki izkazujejo avtorjevo odlično poznavanje svetovne literature in filozofije ter vzpostavljajo svojevrsten dialog z zahtevnejšim bralcem poezije. V duhu urbane poezije uporablja tudi slogovno zaznamovane besede, kar nekajkrat pa se slovenščina prepleta z angleščino, oz. je prisoten vpliv sodobne ameriške poezije, ki jo Pevec svojevrstno preigrava v slovenski prostor. Kompleksne pesmi nudijo literarni užitek in s svojo večpomenskostjo dosegajo najvišjo estetsko raven pesniških stvaritev, s katerimi Zoran Pevec že dobra tri desetletja prepoznavno zaznamuje slovensko umetniško literaturo XXI. st.

9789616789615.jpeg

TERŽAN Kaja: Krog (Center za slovensko književnost, Ljubljana, 2018)

Štiri leta po izidu zelo opaznega prvenca Delta druga zbirka Kaje Teržan pravzaprav ne bi smela več biti presenečenje. A vendarle: V tej poeziji, kjer se pretresljivost eksistencialne stiske pogosto druži s samosvojo ironijo, je nekaj nerazložljivo privlačnega. Specifičen pesniški glas, ki je v prvi zbirki še iščoče begal od ene do druge tematike, je tokrat zrelejši, bolj osredotočen. A še zdaleč ne tudi bolj gotov ali manj nemiren. To je poezija, ki bralca v trenutku posrka v svoj (samo)iskateljski ris: »Najti delce sebe. / Najti delček sebe. / Vsak / je pot domov.« V ospredju je vprašanje doma, ki pa ni zastavljeno samo na metafizični ravni, ampak večinoma izraža čisto konkretno stisko: »Tu in tam se najde kdo, / ki razume, da obstajajo / ljudje brez doma. / In še huje – ljudje brez poti.« In če je prva zbirka še preigravala različne eksistencialne položaje telesa, so v Krogu možnosti skrajno zožene in zaostrene, telo nima nobenega zavetja več in tudi samo ga ne ponuja. Obupuje tudi nad Drugim: »Tu in tam se najde kdo, / ki preplava to jezero / nerazumno; / sicer pa nihče / na namaka nog v tej vodi.« Kaj torej sploh še preostane? Res samo še pogovor z drevesi? Kajti »ona namesto zgodovine / beležijo kroge, v katere / so ujete duše«. Vsekakor je lahko nekakšna, nikakor ne najslabša rešitev zvestoba sami sebi, čeprav je »včasih težko biti to, kar si«. In seveda: »Nekaj zapišeš, vedno nekaj / in spet začutiš nogi.«
Nekaj je gotovo: opraviti imamo z zelo prepričljivo in tudi (formalno) inventivno nadgradnjo pesničine dosedanje poetike in to dejstvo postavlja Krog v sam vrh trenutne pesniške produkcije na Slovenskem. (Po tiskovnem sporočilu DSP)

https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/06/01/pesniski-maraton-ko-ljubav-rece-greva/

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: