Lepo je biti milijonar, pa ne oni iz televizijskih kvizov, ampak zaresni. Poti je nešteto, le znati je treba. Velik je svet in lep neizmerno, je pel Ivan Cankar, eden med vsemi, edini je blag, Pojdi in išči, Bog te bo vodil, ko pa ga najdeš, še drugim povej.
Tako iščem in iščem, a ničesar ne najdem, ko pa ga najdem, takoj vam povem.
Vsega je kriv Ivan Cankar, ko je zapisal: Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca
in: V bogatih kočijah se vozijo baroni, tatje, bankirji
in daleč je videl.
Govoril je in nekaj neizmerno lepega je vstajalo pred njim.
Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi.
V božjem ogledalu je laž z zobmi šklepetaje slekla ukradeno oblačilo resnice in gleda sama svojo nagoto.
Vsi ubogi, zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je bila… šli so in mu nesli srca naproti.
Svet je lep in dovršen, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesreče.
Ali ljudje, ki imajo nezdravo kri, opazijo pege celo na soncu, opazijo trnje na roži.
Bratje, jaz sem gledal raj!
Ni ga kraja tako pustega, da bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica
To je bil dan, ko se je rodil Človek.
Ječa je šele strašna.
Iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost.
Resnice krščanskega nauka spoznava človek, kadar je prepozno.
Spovednik odpušča grehe in daje odvezo.
Poglej se v ogledalo, pa povesiš oči!
Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu, zato ker si bil preslab in prebojazljiv.
Ostal si v dolini, ker si nisi upal na goro, pa se v svoji tenkonogi strahopetnosti posmehuješ mladim popotnikom.
Spoznanje nehvaležnosti me je bolelo do krvi.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Če hočeš nazaj 29 m pojdi na M in poišči J”
Mežnarjev prdec in božja bseda.
Ivan Cankar