Na prvih dveh koncertih simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije smo slišali dva mlada slovenska solista; po pianistu Aleksandru Gadžijevu sinoči še hornista Jožeta Rošera, ki je sicer član orkestra. Koliko nadarjenih slovenskih glasbenikov še čaka na svojo priložnost nastopa na abonmajskih koncertih v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je težko reči, vsekakor pa preveč. Prav tako slaba je podoba izvajanja slovenskih del oziroma kompozicij slovenskih skladateljev vseh generacij, še posebej pa krstnih izvedb, kaj šele naročil.
Hornist Jože Rošer, fotografije Marijan Zlobec
Slovenska filharmonija je v celoti državni orkester in mora skrbeti za celovitost slovenske glasbene kulture. Zadnje obdobje je bilo v tem smislu najslabše in se še slabša, saj se je SF domala odrekla naročanju novih in obsežnejših del, skladatelje onemogoča, odriva stran od prisotnosti v javnem glasbenem in s tem kulturnem prostoru, medtem ko se po drugi strani vse bolj agresivno uveljavlja klan določenih skladateljev in skladateljic, ki so prevzeli oblast nič manj kot v SAZU in imajo tam seznam bodočih ali novih članov, če bo slučajno kdo umrl, ker je članstvo v SAZU dosmrtno. Videl sem seznam predlogov, ki so jih seveda izoblikovali sami in bodo prav tako sami glasovali “za svoje”. Napoved ni težka. Društvo slovenskih skadateljev je tiho, kaj šele, da bi o položaju izvirne slovenske glasbe na najpomembnejših koncertih in v ustanovah razpravljalo.
Efektni konec Straussovega koncerta
Meni je jasno, da vse bolj deluje slovenska skladateljska mafija s poudarkom na osebnem egoizmu in posledično izključevanju.
Ameriški dirigent Stevan Sloane je za uvod izbral Beethovnovo uverturo k baletni glasbi Prometejeva bitja op. 43, kar naj bi bil prispevek Slovenske filharmonije k obeleževanju 250. obletnice Beethovnovega rojstva in 200. obletnice njegove izvolitve za častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani. Ta skladba pa teh laskavih jubilejev ne utemeljuje. Dirigent bi imel dve možnosti; najprej kakšno slovensko delo, potem kakšen “močnejši” Beethoven, bolj afirmativen, saj je bil koncertni program razmeroma kratek. Glede na sam kontekst Pie in Pina Mlakarja in izbranega Beethovna pa bi se dalo rezmišljati tudi v smer baletne glasbe, s katero sta se Mlakarja v Zürichu in Münchnu med drugim koreografsko ukvarjala, saj je o tem dovolj dokumentov (Vrag na vasi).
Straussova oba koncerta za rog sta bila v Ljubljani večkrat izvedena, tokrat morda z najmlajšim solistom Jožetom Rošerjem, ki že napoveduje podobno pot, kot jo je naredil prvi hornist Berlinskih filharmonikov Andrej Žust.
Jože Rošer in Steven Sloane
Rošerjeva interpretacija je zorela od začetka do konca, ko se je solist otresel uvodne treme in do konca nastopil zelo suvereno, v celoti s toplim tonom, v drugem stavku Andante con moto bolj baladnem, v tretjem Rondo – Allegro molto pa tehnično bravurozno in za sam koncert najbolj izstopajoče ali virtuozno in melodično prepoznavno. Bolj kot je solistu postajalo jasno, da je s koncertnim nastopom uspel, boljši je bil oziroma postajal, tako da je tudi skladnost z orkestrom, ki na začetku ni imel kakšne opaznejše funkcije, bila izrazno močnejša.
Rossini
Najboljši pa je vendarle bil sam solistov dodatek, kot ga je napovedal: Rossinijeva skladba Le rendez – vous de chasse, v kateri je pokazal tako rekoč ves spekter, ki ga zna vrhunski solist izraziti in je še bolj prepričal, tako da je dočakal kar burne ovacije, rekel bi da tudi svojih prijateljev ali simpatizerjev v dvorani.
Klarineta, flavta, oboa
Če bi primerjal tri druge polovice koncertov v novi sezoni, bi rekel, da je sinoči barva orkestra kot celote, zlasti pa godal, bila najboljša, a še vedno je potovanje k bogastvu zvočnih barv predolgo; premalo reflektirano ali premalo uzaveščeno v samih glasbenikih, ki se očitno ne sprašujejo (dovolj), kaj je simfonična lepota.
Pozavne niso imele najboljšega večera
Dobro, Dvořak je naš, še posebej pa njegova zadnja simfonija št. 9 v e-molu op. 95 Iz novega sveta. Nanjo ali na njene izvedbe ima orkester, vsaj starejši v njem, lepe spomine, če se sam spomnim na izvedbi v madridskem Teatro Real (Uroš Lajovic) ali v Koncertni dvorani v Berlinu (Milan Horvat).
Trobenti
Dvořák ima vrsto glasbenih tem in melodij, ki so našemu duhovnemu bistvu najbližji. Temelji na sentimentu, elegičnosti, nostalgičnosti, po svoje bolečini in podobnih, ne najbolj optimističnih značilnostih. In bi dodal, da imamo češkega skladatelja radi. (Spomnimo se gostovanja ogromnega mešanega zbora Glasbene matice ravno z Dvořákom na Dunaju leta 1896, ko je slavni skladatelj dirigiral svojo balado Mrtvaški ženin v Musikvereinu).
Dirigentove rože za Melino Todorovsko
Celotna izvedba je bila kompaktna, dirigent, ki je dirigiral brez paličice, je skrbno pazil na zvočno ravnovesje med sekcijami in hkrati pustil solistom do polne uveljavitve (najbolj angleški rog, flavta, oboa, oba tolkalca – triangel, timpani, fagot, klarinet), slabša je bila skupna igra, zlasti vstopi treh pozavn, lahko bi bilo še več zvoka trobent, pa tudi rogov, posebej na najbolj dramatičnih mestih na koncu, ko skladatelja zapusti elegija in njegovo vizijo sveta ali dialoga med Ameriko in Evropo napolni izkušnja in osebna zrelost ter se kot izpovedna celota zaokroži in strne v simfonično delo svetovnega antološkega značaja.
Zadnji takti simfonije Iz novega sveta
Najboljša, a s pripombami, je bila interpretacija drugega stavka Largo. Ta stavek ima v sebi vse, kar si člani orkestra lahko želijo, na primer že eno najlepših melodij angleškega roga v vsej simfonični literaturi, pa domiseln pizzicato kontrabasov. Koliko je ravno tu dialoga med sekcijami, njihovih fines (solo oboa), vzdušja (vodilna melodija violin), barv (klarineta, visoka godala), napetosti (uvodna trobila, oboa, flavti). Prevladuje zelo počasen tempo (nakažejo ga že solo pozavne s tubo), ki bi bil lahko še počasnejši, ko bi ga bil orkester zmogel. In ves čas med pp in p, redko mf. Čeprav naj bi ta stavek po razlagi slikal indijanski pogreb, pa je v njem srž Dvořákovega življenjskega nazora; žlahtni elegizem, notranja refleksija in kozmopolitizem. Tu je primerjalno možnih največ pomisli na Wagnerja.
Steven Sloane med filharmoniki
Dirigent Steven Sloane je poudarjal mnoge značilne melodije, jih interpretativno ostril, animiral velik del orkestra, ne pa celotnega, ki v posameznih delih ali sekcijah (godala) potrebuje glasbenike z večjimi sposobnostmi in izkušnjami, totalno samozavestjo, v nekaterih trenutkih pa večjo pripravljenost in koncentracijo, ko je ta nujna in najbolj slišna. Vznesenost je pojem, ki Slovenski filharmoniji še manjka.
Marijan Zlobec