Avtorica Barbare Celjske prišla v Ljubljano

Slovenijo je obiskala slovaška zgodovinarka dr. Daniela Dvořáková, avtorica knjige Barbara Celjska Črna kraljica Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. Prvo srečanje z avtorico, predstavitev knjige in pogovor je bilo v Dvorani Barbare Celjske, Pokrajinski muzej Celje, zatem pa še v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani.

Dr. Daniela Dvořáková v Ljubljani, fotografije Marijan Zlobec

Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja, a vendar v senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega, se je bolj kot resnična osebnost v zgodovino zapisala kot čudna literarna junakinja, obdana s številnimi miti in legendami. Daniela Dvořáková pa je s svojim raziskovanjem prišla do presenetljivih zaključkov, ki kraljici Barbari vračajo čast in ugled, hkrati pa pove, kdo jo je najbolj očrnil. To je bil sam Enej Silvij Piccolomini, kasnejši papež Pij II. Barbare ni maral, poleg tega pa je sovražil celotno rodbino grofov Celjskih. “Črna kraljica” Barbara Celjska naj bi zakrivila veliko zločinov, imela naj bi svoj harem mladcev, ki jih je ukazala vreči z obzidja gradu Medvedgread na Hrvaškem, ko se jih je (spolno) naveličala. V zadnjih letih življenja pa naj  bi preživela kar med “črnimi krivoverci”. Piccolomini se osebno nikoli ni srečal z Barbaro, zato avtorica zagovarja tezo, da je širil klevete o njej nekdo iz njenega kroga ali bližine.

Tiskovna konferenca

Na srečanju v Ljubljani so sodelovali avtorica knjige dr. Daniela Dvořáková, prevajalec knjige iz slovaščine dr. Andrej Rozman in zgodovinar ter literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina, pogovor pa je povezovala urednica dr. Cvetka Rezar.

Ali je bila Barbara Celjska prva feministka ?

Dr. Daniela Dvořáková je opozorila, da je bila Barbara Celjska drugačna kot jo opisujejo; drugačna pa je bila v različnih fazah ali obdobjih svojega življenja. Drugačna je bila kot ogrska kraljica, druga žena Sigismunda Luksemburškega, drugačna, ko ji je mož umrl… V očeh Dvořákove je Barbara Celjska občudovanja vredna ženska, močnega karakterja, pogumna, vztrajna, tesno vpeta v slovensko in evropsko zgodovino.

Knjiga  je izša še v nemščini, prevajajo pa jo v angleščino

Dvořáková je prišla k nam zaradi  zgodovinskega raziskovanja, saj deluje kot samostojna raziskovalka in znanstvena sodelavka na oddelku za starejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Je avtorica ali soavtorica več zgodovinskih knjig, zlasti samostojno napisane knjige Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboric in Sigismund Luksemburški. V zvezi s Sigismundom jo je kajpada zelo zanimala še usoda Barbare, ne nazadnje v kontekstu vseh drugih Sigismundovih žensk. V knjigi Vitez in njegov kralj je tudi sama do Barbare zavzela negativno stališče, ko pa je z raziskovanjem Barbare Celjske nadaljevala, je začela svoje prvotno vedenje dopolnjevati in posledično spreminjati. V omenjeni knjigi (iz leta 2003) je napisala poglavje Kraljica slabega slovesa, danes pa je prepričana, da je  malokatera ženska iz naše zgodovine pretrpela toliko krivic, ki so ji jih zadali pisatelji in zgodovinarji. Samostojno raziskovanje primarnih virov, listin in pisem v raznih arhivih, so jo pripeljali do upodobitve drugačne podobe, kar se kaže v njeni drugi knjigi, tokrat z osrednjo podobo kraljice Barbare Celjske.

Podpisovanje knjig

Dvořákovo je kajpada uvodoma zanimal sam Sigismund in ob njej Barbara Celjska kot njegova druga žena, v zaporedju pa je bila četrta Sigismundova zaročenka. Kot je ugotovila avtorica, Sigismund niti v enem primeru o svoji bodoči ženi ni odločal sam, ampak njegov oče, kralj Karel IV. Tragična je bila smrt njegove noseče žene Marije Anžujske, ko je padla s konja, splavila in umrla še sama, potem pa je Sigismund živel šest let v razuzdanem vdovstvu, kar je odmevalo v ljudskem slovstvu, pa tudi med ogrskimi plemiči, češ da je onečastil veliko devic (pravica do prve noči). Vrgli so ga v ječo, od koder ga je rešil Herman Celjski kot ponudnik svoje tedaj komaj devetletne hčerke Barbare za ženo. (Medtem ko je svojo hčerko Ano ponudil za ženo Nikolaju Gorjanskem). Avtorica knjige se sprašuje, kaj je to pomenilo za Sigismunda, ali je bila pričakovana poroka z Barbaro Celjsko zanj družbena degradacija, ali je nevesta ustrezala pripadniku pomembne vladarske dinastije Luksemburžanov ?

Izjemno natančno delo

Sigismund je dobil z Barbaro nevesto, ki je bila v sorodu z več kraljevimi rodbinami, med njimi z Anžujci. Prelomno leto 1401 je bilo zmagoslavno zlasti za Hermana II., saj je dobil za Barbaro Sigismunda, za nečakinjo Ano pa poljskega kralja Vladislava II. Jagelonskega. Rodbinska politika Celjanov je bila uspešna, še posebej z omenjeno potezo Hermanove rešitve Sigismunda iz ječe, (kjer bi zanesljivo umrl), in Sigismundove obljubljene poroke z rešiteljevo najmlajšo hčerko Barbaro.

Ddr. Igor Grdina je spomnil na Novačanovo dramo Herman Celjski

Herman II. Celjski je skupaj imel sedem otrok, med njimi je spočel sina Hermana, ki je kasneje postal freisinški škof, zunaj zakona oziroma že kot vdovec. Avtorica ugotavlja, da sta bila oba vdovca (Sigismund po smrti žene Marije in pred poroko z Barbaro) precej razuzdana. (Danes bi rekli, da sta bila moderna in svobodna).

Zgodovinarka in njen prevajalec

Dvořákova ugotavlja, da je Barbara Celjska sedla na ogrski prestol še kot otrok, a se hitro privadila in zorela, rodila otroka in se naučila vladati. Zaman pa bi iskali kakšne njene intimnejše izpovedi, tako da so pričevanja o njej nastala kasneje in mimo nje. Za ogrsko kraljico je bila okronana  6. decembra 1405 ali pri trinajstih letih. Prve listine pa je začela izdajati že od maja 1406. Januarja 1408 je kraljica Barbara zanosila, vendar ni rodila sina, ampak hčerko Elizabeto.

Knjiga kot literatura

Hčerki Elizabeti se je napovedovala podobna dogovorna bodočnost, saj so jo zaročili pri borih dveh letih, ko je bilo ženinu Albertu II. Habsburškem enajst let…

Knjiga je prepolna podatkov in seveda ljudi iz začetka 15. stoletja, ki so v sodobnem svetu praktično neznani in si je vse povezave med njimi težko predstavljati. Stike so ohranjali s sli, tako tudi Sigismund in Barbara, ko ju ni bilo dolgo, tudi do dve leti, skupaj. Očitno pa so imeli dobro predstavo o tedanji Evropi in različnih dinastijah, ki so si jih najbolje ali najlažje pridružili z načrtovanimi porokami že otrok.

Dr. Tanja Ozvatič

Spremljanje kronologije zgodovinskega (ne romanesknega) dogajanja Barbare Celjske je v očeh avtorice že skoraj prava detektivka. Lepo pove, kje ni dovolj gradiva ali dokumentov o tem, kje se je v posameznih dneh nahajala, saj se je nenehno premikala, a vendarle obstajajo številne lokalne kronike o tamkajšnjem dogajanju, še posebej, ko je tja prišel kralj s kraljico ali celo samo ona.

Sprotno prevajanje

Posebej slikovit je opis Barbarinega kronanja za nemško kraljico 8. novembra 1414 in potem dogajanje na koncilu v Konstranci, kamor je kraljevi par prišel na sveti večer istega leta.

Ddr. Igor Grdina

Ddr. Igor Grdina je podrobneje govoril o različnih političnih vezeh ob koncu 14. in na začetku 15. stoletja v Evropi oziroma v Svetem rimskem cesarstvu in o vzponu Celjanov. Opozoril je na starostno podobo, ko je fant postal zrel ob birmi in je (namesto ure) dobil klobuk, kar je pomenilo, da je sam svoj gospod. Ob omembi Piccolominja je spomni, da je obiskal tudi Ljubljano in jo imel za barbarsko mesto.  Poudaril je, da je Barbara Celjska osebnost, a da so sami Celjani izumrli, kar pa naj bi bila Božja kazen za umor Veronike Deseniške, druge žene Friderika Celjskega. Po njegovem mnenju Barbara Celjska na literarno ubeseditev še čaka… Je pa jasno, da je legendarna osebnost, ki bo na Slovenskem svojo popularnost, verjetno prav s pomočjo sedanje knjige, še pridobila.

Bolj kot literarna podoba pa bi bila danes že primernejša kakšna televizijska nadaljevanka o Celjanih, a bi za tak podvig najprej potrebovali scenarista in potem veliko denarja. Možna bi bila samo koprodukcija, a bi takoj nastopilo vprašanje, kdo bi bil glavni producent, kdo bi igral in seveda v katerem jeziku.

Dr. Daniela Dvořáková bi si prav gotovo zaslužila kakšno primerno slovensko državno priznanje.

Marijan Zlobec