Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.
Dr. Ignacija J. Fridl, foto Marijan Zlobec
Sliši se lepo in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun svoje lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.
Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanju služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz – kot temu pravijo – dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.
Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico z namenom, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zavržemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličnejše obvlada svojega lastnega.
Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je vzrok v tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in njihovo bogastvo.
Dr. Ignacija J. Fridl, tajnica-urednica Slovenske matice
En odgovor na “Misel o stanju slovenščine v naši družbi”
Paradoksalno se utegne zgoditi, da bomo Slovenci zapravili svoj jezik in prostovoljno zatajili celotno kulturno in civilizacijsko dediščino v slovenskem jeziku prav v obdobju, ko smo postali politično in nacionalno enakopravni in enakovredni del skupnosti Evropske zveze in ko je slovenski jezik postal tudi eden od uradnih jezikov v vseh organih skupnosti EU.
In sto let po ustanovitvi Univerze v Ljubljani, ki je ves ta čas razvijala in utrjevala slovenski znanstveni in strokovni jezik ter slovenščino vzpostavila kot uradni in enakovredni jezik vsem jezikom najrazvitejših nacij in kultur, se prav na tej častitljivi ustanovi tiho odvija potuhnjena veleizdaja slovenskega jezika in slovenske kulturne samobitnosti z janičarskim vsiljevanjem in izsiljevanjem angleščine kot učnega jezika tako s strani apatridov med “svetovljanskimi” znanstveniki oz. akademiki, kot tudi s strani vladajoče politične “elite” na jezikovno neprosvetljenih in malobrižnih pristojnih ministrstvih za znanost in šolstvo ter kulturo, v Vladi RS ter v zbirokratizirano brezdušni vladni administraciji.
Žal pri tem poraznem popuščanju angleščini kot privilegiranemu učnemu jeziku in vsiljenemu jeziku znanstvenega sporazumevanja ter domnevno “svetovljanske” akademske omike zelo pasivno in destruktivno vlogo igrajo tako člani SAZU (z izjemo dr. Borisa A. Novaka in še koga) kot tudi strokovno in etično najbolj poklicani slovenski slovenisti in jezikoslovci ter organi in članstvo množičnega in po vsej Slovenji razvejenega Slavističnega društva Slovenije.
Da o slovenskih porumenelih medijih in državni RTV Slovenija in o vsakdanjem uresničevanju njihove pomembne vloge pri ohranjanju in razvijanju slovenskega jezika na vseh ravneh in po vseh jezikovnih zvrsteh, sploh ne izgubljamo besed. Vzorčen primer, ki kaže prevladujočo brezbrižnost medijev do vprašanj slovenskega jezika v javnosti in na vseh ravneh njegove javne rabe, je bila prav oddaja Panoptikum TVS 1, kjer je akademik dr. Boris A. Novak po zaslugi moderatorja in gostitelja izzvenel kot nazadnjaški “romantični fantast” in “boemski
nacionalist” v druščini “naprednih svetovljanov” ter “modnih globalistov”.