Sovretova nagrada Bredi Biščak in Tatjani Jamnik


Komisija za nagrade in priznanja pri DSKP (Društvo slovenskih književnih prevajalcev) v sestavi Aleš Berger, Lijana Dejak, dr. Matej Hriberšek, Majda Kne in dr. Nada Grošelj, predsednica komisije, je za prejemnici Sovretove nagrade 2019 izbrala prevajalki Bredo Biščak za prevod dela: John Williams, Avgust (Mladinska knjiga, 2018) in Tatjano Jamnik za prevod dela: Jan Němec, Zgodovina svetlobe: roman o fotografu Františku Drtikolu (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2017).

70889208_1189488667909532_3922165947183398912_n.jpg

V ožji izbor za Sovretovo nagrado 2019 se je poleg nagrajenk uvrstila še prevajalka Marjanca Mihelič s prevodom dela Péter Nádas, Vzporedne zgodbe (Beletrina, 2018).

Utemeljitev nagrade za Bredo Biščak:

Bredo Biščak poznamo kot plodovito prevajalko leposlovnih in družboslovnih del, spisanih v angleškem jeziku. Med »njene« avtorje sodijo imena, kot so Virginia Woolf, Vladimir Nabokov ali Hanif Kureishi, v zadnjih letih pa se jim je pridružil še ameriški pisatelj John Williams (1922–1994): leta 2015 z odmevnim romanom Stoner in leta 2018 s svojim najuspešnejšim romanom Avgust (Augustus, izvirnik je izšel leta 1971).

70004702_10156885496448026_8843917607603011584_n.jpg

Naslovni junak je Gaj Julij Cezar Oktavijan, prvi rimski cesar ali bolje princeps, »prvak«, ki ga poznamo predvsem s častnim vzdevkom Augustus, »Vzvišeni«. Knjiga je roman v pismih, ki so kronološko pomešana; iz njih se izriše življenjska pot tega pomembnega rimskega vladarja, podpisujejo pa jih Avgust sam in njegovi sodobniki, med njimi Gaj Julij Cezar, ki je bodočega Avgusta posinovil in mu dal svoje ime, Avgustova hči Julija, ki jo je ta zaradi domnevne nemorale izgnal na otok Pandaterija, pa Mark Antonij, govornik Mark Tulij Cicero, Gaj Cilnij Mecenat (po katerem se podpornik umetnosti v slovenščini imenuje »mecen«) in drugi. Slovenski prevod verodostojno odslika rahlo starinsko patino na sicer povsem sodobni angleščini in s tem prispeva k potujitvenemu učinku, ki se izvrstno ujema z izvirnikom. Poleg tega, da se je prevajalka poglobila v rimsko zgodovino in realije ter v večni problem slovenjenja antičnih imen, si je tako na ravni skladnje kot na ravni besedišča prizadevala dodobra premleti informacijo, ki jo besedilo podaja, in jo izraziti čim bolj idiomatično. Še več, v prevodu so nekateri podatki točnejši kakor v izvirniku. Rezultat je knjiga, ki je po vsebinski plati zahtevno branje za sladokusce (zahtevno med drugim zaradi nekronološkega pristopa), jezikovno pa v splošnem gladka in lahkotno tekoča, tako da brez primerjave z izvirnikom niti ne zaslutimo, kakšne miselne akrobacije se skrivajo v slovenskih stavkih.

71376418_1189488734576192_2886748155020312576_n.jpg

Utemeljitev nagrade za Tatjano Jamnik:

Tatjana Jamnik je ustvarila že prav obsežen prevajalski opus iz poljske in predvsem iz češke književnosti. Pred desetimi leti je za prevod Sežigalca trupel Ladislava Fuksa prejela nagrado Radojke Vrančič, priznanje za mladega prevajalca, in odtlej v svojih prevodih ustvarila prepoznavno in jasno poetiko. Ta se je izrazila tudi v njenem prevodu romana Zgodovina svetlobe (Dějiny světla, 2013) češkega pisatelja Jana Němca.
Gre za s širokim zamahom izpisano biografsko fresko o češkem fotografu Františku Drtikolu, ki ga pripovedovalec spremlja – v obliki drugoosebnega nagovarjanja – od deških let v rudarskem mestu Přibram ob koncu 19. stoletja prek študija v secesijskem Monakovem do zrelih, vsestransko turbulentnih let. Jezikovne plasti pripovedi so mnogotere in njihov razpon velikanski: od stilizirane pogovorščine in narečij do uporabe arhaično obarvanega besedišča (utemeljenega z izhodiščnim besedilom) kot dela sodobnega jezikovnega repertoarja, od jezikovnih obrazcev do jezikovnih invencij.
Tatjana Jamnik je suvereno sledila različnim ravnem in dinamikam izvirnika, uporabljala knapovsko besedišče idrijskih rudarjev ter poustvarjala emocionalno napetost razglednic z bojišč prve svetovne vojne, kot tudi esencialno in razredčeno govorico romanesknega lika, ki doživlja duhovno preobrazbo. V tem pogledu je mojstrsko posnela jezik same »svetlobe«, ki proseva iz romanesknih strani, prevod pa odlikuje tudi izredno bogat besedni zaklad, zaradi katerega ob branju še bolj uživamo, saj izpričuje izjemne izrazne možnosti slovenščine.
Pri oblikovanju slovenske podobe Zgodovine svetlobe Jana Němca je prevajalka vnesla razsežnosti, za katere sta potrebna premišljena strategija in tudi pogum. Rezultat je visoko kakovosten in si zasluži nagrado.

Sovretovo nagrado za leto 2019 bodo podelili v četrtek, 24. oktobra, ob 19. uri v Knjižnici Antona Sovreta v Hrastniku. (Po sporočilu DSKP).

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d