Zmaga je naša; kakih tisoč, na koncu morda že dva tisoč navijačev naše odbojkarske reprezentance je polfinalno tekmo s Poljsko spremljalo na Stritarjevi ulici in napeto zrlo v ogromen ekran z neposrednim prenosom iz Stožic.
Po burnih reakcijah je bilo jasno, da so prepričani v zmago naših, celo v trenutkih sredi zadnjega niza, ko ni kazalo najbolje, a se je vseeno in vsakokrat za naše fante srečno izšlo.
Ni bilo dvomov, ampak zgolj naraščajoča samozavest, verjetno še večja kot med tekmo proti Rusom, ko se je zdelo, da bo po gladki zmagi odslej vse le še nekoliko lažje, če že ne kar logično ali celo samoumevno.
Kdor ne skače ni Slovenc je bilo slišati iz množice, a je bilo slovenskih zastav bolj malo, prav tako transparentov, opaziti pa je bilo tudi nekaj poljskih navijačev z njihovo zastavo, a so bili vsi zelo strpni in mirni.
Pogled s Tromostovja je obetal en vidik, s stopnišča Robbovega vodnjaka pa drugega, a vsekakor ni bilo razgretih glav, da bi jih tja potunkali.
Pivo so točili le na enem mestu, a malo. Zmaga se je zdela tako samoumevna, da me že kar skrbi. (Vem, kaj boste rekli: ti bodi tiho, ploskaj, pa fantom čestitaj).
Marijan Zlobec