Nove knjige Založbe ZRC; od Berlina do Koprive


V Atriju ZRC je bila prva novinarska konferenca po poletnem zatišju. Založba ZRC je predstavila deset svojih novih publikacij, tokrat s področja zgodovine, filozofije, narodopisja, jezikoslovja in umetnostne zgodovine.

ZRC IMG_7051.jpg

Dr. Oto Luthar, foto Marijan Zlobec

Nedvomno bo širše odmevna stripovska monografija Berlin Jasona Lutesa v prevodu Jakoba Rotarja in Mateja Kranjca (pesmi), s spremno besedo Brede Luthar in uvodom v slovensko izdajo Ota Lutharja. Izdajatelj knjige je Inštitut za kulturne in spominske študije.

Berlin_cover (1).jpg

Naslovnica knjige Berlin v izvirniku

Monumentalna trilogija ameriškega avtorja Jasona Lutesa je postavljena v weimarsko Nemčijo tik preden so leta 1933 oblast prevzeli nacisti. Burno, delno kaotično in protislovno 5-letno zgodovinsko obdobje je izvrstno prikazano skozi prigode več likov iz različnih družbenih skupin takrat tako svetovljanskega kot dekadentnega in politično razcepljenega Berlina. Dogajanje povezujeta osebni zgodbi kritičnega novinarja Severinga in sveže študentke Marthe, ki vsak na svoj način opazujeta dogajanje okoli sebe. Razločna (ligne claire) in realistična risba, pospremljena s posrečenimi grafičnimi vložki, predvsem pa subtilen pripovedni
način z močno zgodbo Berlin postavljajo na vidno mesto med zgodovinskimi risoromani, kot je Maus Arta Spiegelmana. Slovenski prevod integralne različice risoromana, ki je nastajal vse od leta 1996, je objavljen nekaj mesecev po prvem izidu trilogije v eni knjigi in slovenskim bralcem ponuja žal preredko možnost
branja tega v svetu vse bolj priljubljenega in cenjenega žanra. Kot je razvidno, je trilogija izšla po objavah iz let 2001, 2008 in 2018.

ZRC IMG_7845 (1).jpg

Oto Luthar na predstavitvi Berlina, foto ZRC

Oto Luthar je prispeval uvod v knjigo. Berlin predstavlja kot izjemno poučno, inteligentno in angažirano medgeneracijsko delo. Podobno kot Spiegelman nas tudi Lutes pripelje do spoznanja in razumevanja razmer v weimarski Nemčiji in Evropi nasploh skozi subtilen opis osebnih zgodb sodobnikov različnih starosti, veroizpovedi in političnih prepričanj. Omenja pa še širši kontekst same slovenske izdaje trilogije Berlin, kot so obisk Reinharda Kleista v Sloveniji in predstavitev njegove knjige ali risarskega romana Sanje o olimpijadi, risoroman Maus Arta Spiegelmana, ki je stripom odprl vrata v visoko literaturo in univerzitetne predavalnice (ZRC 2003), sledili pa so še Goražde (2006) in Posrednik Joa Sacca, Italijanska zima Davida Totffola (2011) in Vojna v jarkih Jacquesa Tardija (2012).

judovska-drzava.jpg

Judovska država. Temeljni dokumenti političnega sionizma

Antologija Judovska država: temeljni dokumenti političnega sionizma prinaša spise šestih avtorjev, ki so ob koncu 19. stoletja odigrali ključno vlogo pri oblikovanju sionizma, ideologije in gibanja za narodno samoodločbo Judov v lastni domovini. Filozof Moses Hess, zdravnik Leon Pinsker, rabin Isaak Rülf, publicist Nathan Birnbaum, novinar Theodor Herzl ter kulturni kritik Max Nordau analizirajo ekonomsko bedo, družbeno izključenost, politično razdrobljenost in kulturno krizo Judov v Evropi in po svetu. Postavljajo tezo, da je vzrok judovske stiske anomalni položaj Judov kot naroda brez domovine. Zagovarjajo, da morajo Judje pridobiti neko ozemlje kot narodno last in tam ustanoviti avtonomno politično občestvo. Predlagajo tudi diplomatske in praktične načine za dosego tega cilja. Na podlagi teh idej se je na prelomu 19. in 20. stoletja razvilo sionistično gibanje, ki se je osredotočilo na Palestino kot judovsko domovino. Petdeset let kasneje je to gibanje doseglo ustanovitev države Izrael. Sionizem kot specifični judovski nacionalizem je bistven element moderne judovske zgodovine. Hkrati pa brusi razumevanje drugih nacionalizmov, zgodovinskih in sedanjih.

ZRC IMG_7861.jpg

Miha Marek, foto ZRC

Knjigo je prevedel in tekste v antologiji izbral Miha Marek, izdajatelj pa je Inštitut za kulturne in spominske študije.

maxresdefault.jpg

Marina Gržinič na predstavitvi

Kritika črnskega uma

Achille Mbembe je eden najprodornejših teoretikov globalnega kapitalističnega neoliberalnega sveta. Rodil se je leta 1957 v nekdanji francoski koloniji Kamerun, izobraževal se je v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni. Danes poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits (Institute for Social and
Economic Research, WISER) v Južnoafriški republiki. Kot neizprosen kritik zahodne dominacije v času postkolonializma, ki razvija in nadaljuje klasično prelomno delo Frantza Fanona, sodi med ključne figure kritične misli danes. Leta 2013 je izdal provokativno, v več jezikov prevedeno knjigo Critique de la raison negre (Kritika
črnskega uma). Mbembe se v knjigi spoprime z idejo drugosti in razlike, ki sta postali ključen vzvod za učinkovitejše upravičevanje razmerij nadvlade in izkoriščanja, ki so dosegla vrhunec s trgovino s sužnji, kolonizacijo, suženjstvom in z apartheidom; to je pogled, ki ga primerja z »delirijem« in ki je v nedavni evropski zgodovini pripeljal do številnih katastrof. Mbembe trdi, da Evropa izpričuje mišljenje, ki je zakoreninjeno v kolonializmu in ki si ne more zamisliti sveta kot so-pripadanja.

Knjigo je prevedla Suzana Koncut, spremno besedo pa sta prispevala Marina Gržinič in Lev Kreft. Knjiga je izšla v zbirki Philosophia Moderna izdajatelja Filozofskega inštituta.

download.png

Milko Matičetov z natrganimi bedenicami na kraški gmajni

Bedenice. Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive

Bedenice so že tretja knjiga, ki jo Božidar Premrl posveča Koprivi in Krasu, kraškim kamnom in kamnarjem ter drugim njenim ljudem, živim v branje in rajnim v spomin. Naslov si je sposodil od Koprivca Milka Matičetovega, ki je zbral pravo bogastvo slovenskih ljudskih imen za te cvetlice.

Matičetov, etnolog in slovstveni folklorist mednarod-nega slovesa, ima ob stoletnici svojega rojstva v njej tudi glavno besedo. Širša in strokovna javnost ga pozna predvsem po njegovih objavah iz rezijanskega ljudskega izročila, medtem ko so njegova dela s kraško tematiko manj znana, ogromno zapisov iz domačega kraja in okolice, ki so nastajali od njegovih mladih let dalje, pa je ostalo neobjavljenih.

ZRC IMG_7888.jpg

Božidar Premrl predstavlja svojo knjigo, foto ZRC

Obsežnost, bogastvo in pestrost teh neobjavljenih domoznanskih, etnografskih in folklorističnih zapiskov mladega Milka, ki jih zdaj hrani Inštitut za slovensko narodopisje, so narekovali še eno knjigo, ki je zajela vse, kar je napisal o svoji rojstni vasi in o Krasu, ter njegovo osebno usodo in vlogo v tem okolju. Na kratko povedano, sega njena poglavitna vsebina od zgodovinskih izročil iz starih in polpreteklih časov ter folklornih in drugih ljudskih pripovedi in zgodb, pronicljivih portretov vaščanov in vaščank do raznih anekdot, pravljic, pesmi, molitev, pregovorov, rekov, vaških špotljivk, starih narečnih besed in drugega drobiža.

Njegova rokopisna zapuščina je v knjigi dopolnjena s prepisi starih tonskih posnetkov pripovedovalcev in pevcev iz Koprive, ki jih je prispeval Glasbenonarodopisni inštitut iz Ljubljane. Avtor knjige je to zapuščino obogatil z živim kraškim izročilom, ki ga je v zadnjem času nabral na Krasu, in s sorodnimi zapisi drugih avtorjev, med katerimi je treba posebej omeniti rokopisne Paberke in Rodbinske starine župnika in domoznanca Virgila Ščeka, ki je bil tudi mentor in podpornik mladega Milka.

Redkost so pisma Milka Matičetovega tomajskemu župniku in kasnejšemu apostolskemu administratorju Albinu Kjudru v Tomaj in njegovi odgovori, ko pojasnjuje in odgovarja na strokovna vprašanja na kraške teme, ki jih Milko želi izvedeti. Kjuder je zbral zelo veliko župnijsko knjižnico (15 tisoč knjig), ki pa so jo po njegovi smrti ob hudih protestih Tomajcev in po direktivi koprske škofije preselili v Vipavo, s čimer je za Kras nastala nepopravljiva škoda. Glavno ali prvotno jedro knjižnice sicer ni bilo Kjudrovo, ampak od koprivskega kaplana dr. Antona Požarja. Knjige so z grtunami (gnojnim vozom) vozili iz Koprive v Tomaj.

Posebna dragocenost knjige je epizoda o slavnem duhovniku Virgilu Ščeku, župnijskem upravitelju v Avberu in mentorju mnogih mladih Kraševcev, med njimi tudi Milkov, s katerim si je dopisoval. Šček je bil pod fašizmom neizmerno pogumen, v mladih pa je hitro prepoznal njihove sposobnosti in talente.

S knjigo Bedenje sklenjena trilogija o Koprivi, ki tako zaobjema tri bistvene sestavine človekovega življenja in nehanja na Krasu: materialno, družbeno in duhovno kulturo. Tako kot prvi dve knjigi, Kraški kruh in Slavno županstvo v Koprivi, je izšla pri Založbi ZRC v okviru Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.

9789610501978.jpeg

Naruobe prav. Folklorne in spominske pripovedi iz šentruperske fare na Dolenjskem

52. knjiga iz zbirke Glasovi Naruobe prav Vere Smole prinaša 684 enot folklorne ustvarjalnosti, zbranih na območju starodavne šentruperske fare, manjše dolenjske Občine Šentrupert z okrog 2.900 prebivalci. Bogastvo in lepota pokrajine sta omogočala pestro posvetno in cerkveno zgodovino, domačemu življu pa z njima in ujmami povezane boljše in slabše čase. Da zadnjih ni bilo malo, pričajo pretresljive socialne pripovedi, vera v različne oblike nadnaravnega, predvsem pa številne anekdote in šaljive pripovedi, s katerimi so bodrili sami sebe. Posebnost pa so morda tiste, ki izkazujejo zelo pretanjen občutek za jezik, kar želi poudariti tudi naslov knjige Naruobe prav.

ZRC IMG_7878.jpg

Dr. Saša Babič in Agata Tomažič, foto ZRC

V 35 letih je pri zbiranju gradiva sodelovalo 87 pripovedovalcev. Skoraj vse pripovedi so poenostavljeno zapisane v domačem narečnem govoru. Pripovedi so v skladu s folkloristično stroko razvrščene v 11 poglavij. Vsako poglavje uvaja vsaj še en folklorni obrazec ali pesem. Knjigo poživljajo pravljične ilustracije Petre Marovt – Pere Maro. Knjigo so uredili Vera Smole, Aleksandra Repe in Marija Stanonik, spremni besedi prispevali Jože Uhan in Vera Smole, izdajatelj pa je bil Inštitut za slovensko narodopisje. Knjigo je na tiskovni konferenci predstavila dr. Saša Babič.

9789610502043.jpeg

Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem

»Družbena mobilnost« je koncept, ki slovenskemu zgodovinopisju ni neznan, vendar je bil doslej razmeroma redko in parcialno uporabljen. Med problemsko izrazito zanemarjene vidike sodijo družbena mobilnost v času več generacij, razmerja med individualno in skupinsko mobilnostjo ter gibanje posameznikov in skupin po družbeni lestvici navzdol. Predmet pričujoče monografije so pojavi in procesi, ki spremljajo ali so sestavni del daljnosežnih družbenih premikov.

V opredelitvi »družbena in identitetna mobilnost« so v grobem zajeti trije temeljni elementi: 1) mobilnost posameznikov, skupnosti in skupin na družbeni lestvici v krajšem in daljšem časovnem izseku, 2) spremembe v njihovi identiteti, ki so z družbeno mobilnostjo neposredno ali posredno povezane, in 3) mobilnost kolektivnih identitet, ugotovljiva skozi daljša časovna obdobja. Vse tri naštete elemente vključuje tudi t. i. konfesionalna mobilnost (spreminjanje konfesionalne pripadnosti), ki ima svoje specifičnosti, a je hkrati neredko tesno povezana z družbeno oziroma z identitetno mobilnostjo ter z vprašanjem konfesionalne identitete kot take.

rodbina-gall-in-njene-veje-v-srednjem-veku (1).jpg

Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku

Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku je celostna zgodovinska študija o plemiški rodbini z genealoškega in posestno-zgodovinskega vidika. Obravnava eno pomembnejših plemiških rodbin v srednjeveškem slovenskem prostoru, katere zgodovina je prvič v celoti obravnavana na podlagi vseh ohranjenih oziroma poznanih in dostopnih originalnih zgodovinskih virov.

ZRC IMG_7905.jpg

Matjaž Bizjak, foto ZRC

Galli izvirajo iz Bavarske, od koder so se v začetku 13. stoletja pod okriljem andeških grofov preselili na Kranjsko. Iz prvotnih posestnih jeder na Gamberku in Mekinjah se je rodbina v teku naslednjih treh stoletij razcepila v več vej (Gallenberg, Gall-Lebek, Gall-Rožek, Gall-Gallenstein, Gall-Motnik, Gall-Pukštajn), ki so s širitvijo posesti pridobile nadzor nad večjim delom Zasavja ter posegle tudi na Dolenjsko in Štajersko. Ves srednji vek so ohranjali stik z aktualnim vojaškim, političnim in kulturnim dogajanjem v regiji ter v službi vsakokratnih ključnih akterjev (Andeških, Spanheimov, Oglejskih patriarhov, Goriško-Tirolskih, Goriških, Habsburžanov in Celjskih) sooblikovali zgodovino slovenskega prostora.

9789610501954.jpeg

Orfejev spomenik na Ptuju

Dr. Katarina Šmid, znanstvena sodelavka in docentka Univerze na Primorskem ter odlična poznavalkaantične umetnosti, je v knjižici o Orfejevem spomeniku osvetlila enega najbolj občudovanih spomenikov na Slovenskem, ki opominja na čase, ko se je Ptuj imenoval Poetovio in bil mnogo večji in pomembnejši, kot je dandanašnji. Monumentalna nagrobna stela enega od mestnih veljakov morda še vedno stoji na svojem prvotnem mestu, od srednjega veka do sredine 19. stoletja pa je služila za pranger. Izjemen spomenik rimskega kiparstva je vzbujal pozornost že v 16. stoletju, v novejšem času pa skorajda ni bilo poglobljenih razprav o njem. Katarina Šmid je podrobno preučila reliefne upodobitve, jih primerjala s sorodnimi motivi na drugih antičnih umetninah, podvomila je o pravilnem branju danes komajda še vidnega napisa, predlagala novo datiranje veličastnega pomnika antične Petovione ter hkrati opozorila na nujne ukrepe za njegovo ohranitev.

ZRC IMG_7916.jpg

Katarina Šmid, foto ZRC

Orfejev spomenik na Ptuju, nagrobni spomenik petovionskega oblastnika Marka Valerija Vera, danes ni samo prepoznavni znak mesta Ptuj, temveč sodi tudi med največkrat objavljene spomenike iz rimske dobe na območju današnje Republike Slovenije. Osrednje slikovno polje te monumentalne nagrobne stele, po velikosti največje v Panoniji in sosednjem Noriku, izpolnjuje v umetnosti rimske cesarske dobe sicer zelo priljubljena pripovedna epizoda Orfeja med živalmi, ki pa je bila v sepulkralnem kontekstu začuda potisnjena v ozadje, saj so se kamniti nagrobniki s tem prizorom ohranili zgolj v obeh donavskih provincah, ki sta se razprostirali čez ozemlje današnje Slovenije.

Knjiga je izšla v zbirki Umetnine v žepu 16, izdajatelj pa je Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta.

sms_supplementa_charms.png

Charms and Charming. Studies on Magic in Everyday Life

Knjiga Zagovori in zagovarjanje: Študije o magičnem v vsakdanjem življenju je skupno delo osemnajstih uglednih evropskih raziskovalcev verbalne magije in zdravljenja z zagovori. Prispevki so posvečeni fenomenološkim in teoretskim raziskavam zagovarjanja, pri čemer avtorji uporabljajo številne metodološke
pristope in obravnavajo zelo različne teme, od vprašanj izvora ustnega izročila do recepcije in razširjenosti zagovarjanja. Osrednja tema raziskav je zagovarjanje, ki je najbolj poetična oblika besedne magije. Zagovori so v Evropi še vedno razširjen žanr in vsebujejo zelo stare elemente magije. Poleg pestrega metodološkega spektra zaobjemajo študije tudi široko geografsko območje: od Anglije do Rusije in Irana, vključujejo tudi Slovenijo.

Avtorji prispevkov so: Svetlana Adonyeva, Saša Babič, Valer Simion Cosma, Maria Eliferova, Liudmila Fadeyeva, Henni Ilomäki, Toms Ķencis, Olga Khristoforova, Louise S. Milne, Davor Nikolić, Éva Pócs, Evelina Rudan, Alevtina Solovyeva, Eszter Spät, Josipa Tomašić, Inna Veselova, Vilmos Voigt, Deniver Vukelić in  Zsuzsa Závoti. Knjigo je uredila Éva Pócs, njen izdajatelj pa je Inštitut za slovensko narodopisje.

9789610501992.jpeg

Prostomorfemskost v slovenščini Andreje Žele

Namen monografije Prostomorfemskost v slovenščini avtorice Andreje Žele je predstaviti in opredeliti, katere besed(ic)e nastopajo v vlogah prostih morfemov, na katere polnopomenske besede se ti prosti morfemi navadno pomensko in skladenjsko navezujejo, in kakšna in kolikšna je vloga prostih morfemov v slovenščini. Delo sestavljajo poglavja: Prostomorfemskost, Prostomorfemskost med leksemom in povedjo, Prostomorfemskost kot slovnica v slovarju: slovarski prikaz prostomorfemskosti in še Priloga: referenčni članki. Naslovi usmerjajo iz teorije v prakso, osnovnemu besedilu pa so za posamezne osvetlitve še posebej, v prilogi, dodani članki, ki podrobneje razčlenjujejo posamezne pojave in probleme. Prostomorfemskost do neke mere rahlja meje leksemov in tako odločilno vpliva na pomenska in slovnična razmerja med leksemi, s tem pa sogradi in sooblikuje slovensko skladnjo.

ZRC IMG_7889.jpg

Andreja Žele, foto ZRC

Delo je pionirsko, saj za slovesnki jezik do sedaj še ni bilo tako izčrpno predstavljene problematike prostomorfemskosti, in sicer tako z vidika morfosintakse (slovnični opis) kot slovarskega prikaza. Največji doprinos dela je zagotovo slovarski del, ki ni dobrodošel le zaradi spoznavno-opisne funkcije, pač pa predvsem zaradi njegove poučevalne (šolske) vloge. Tu je mišljeno tako poučevanje slovenščine kot prvega in kot drugega/tujega jezika. Upati je, da bo pričujoči slovar še razširjen in posledično vključen v Slovar slovenskega knjižnega jezika. ( Mojca Smolej).
Pričujoča monografija ima teoretsko in aplikativno vrednost. V teoretskem smislu za prostomorfemsko problematiko upošteva ustrezno slovensko jezikovno tradicijo (bajec, Breznik), ki jo sopostavlja ob bok sodobni domači (Toporišič, Vidovič Muha, Dular) in protistavno sklicevalno tudi na številne češke, slovaške in ruske teoretike. Avtorica s tolikšne širine in s primeri argumentirano razpravlja o vidikih prostih morfemov, ki se kažejo – in ne nazadnje – tudi izkristalizirajo v prepletu oblikoslovnih, skladenjskih, besedotvornih in frazeoloških pristopov. Prav ta večplastni vidik kaže njeno odlično poznavanje, ki se odraža tudi v aplikativnem smislu, ko skozi prizmo teorije daje napotila za slovarsko obravnavo te problematike. (Irena Stramljič Breznik).

 

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja