Slovenska matica je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila dvojno pesniško zbirko člana Slovenske matice dr. Ericha Prunča, ki formalno vključuje prvo zbirko Tihožitja iz leta 1965 in rokopisno zbirko Besi iz pesnikove zapuščine. Besi so ležali v avtorjevem predalu in šele s to knjigo doživljajo svoj prvi natis s privolitvijo avtorjevega sina Romana Luke Prunča. Knjigo, pri kateri Slovenska matica sodeluje s celovško Mohorjevo založbo kot sozaložnica, je skrbno pripravil urednik dr. Reginald Vospernik, eden najbolj znanih koroških Slovencev sploh.
Dvorni svetnik prof. dr. Reginald Vospernik, fotografije Marijan Zlobec
Erich Prunč se je rodil kot dvanajsti otrok kmečke družine v Straži vasi pri Škocjanu na Koroškem. Ljudsko šolo je obiskoval v Škocjanu, gimnazijo v semenišču na Plešivcu pri Celovcu. Študiral je slavistiko, jezikoslovje in filozofijo na univerzah v Ljubljani in Gradcu, kjer je leta 1968 doktoriral z disertacijo o izposojenkah v slovenskem knjižnem jeziku. V letih 1965−1988 je bil asistent na Inštitutu za slavistiko in lektor na Inštitutu za izobraževanje prevajalcev in tolmačev v Gradcu. Od leta 1988 je bil redni profesor in predstojnik tega inštituta.
Dr. Erich Prunč, foto Wikipedija
Prunč je bil med pobudniki Koroških kulturnih dnevov (skupaj s člani ljubljanske univerze so prirejali vsakoletno osrednjo koroško kulturno-znanstveno prireditev) in predsednik Krščanske kulturne zveze. Prizadeval si je za normalizacijo odnosov med slovenskimi strankami na Koroškem, opozarjajoč na škodljive posledice enostranskih ideoloških opredelitev. Bil je predsednik Avstrijske študijske komisije za izobraževanje prevajalcev in tolmačev in podpredsednik združenja CIUTI (Conférence Internationale d’Instituts Universitaires des Traducteurs et Interprètes). Raziskoval je zgodovino slovenskega jezika, jezikovne stike ter teoretična in praktična vprašanja prevodoslovja. Leta 2007 je postal dopisni član SAZU.
Dr. Reginald Vospernik in podpredsednik Slovenske matice prof. Janez Stergar
V gimnazijskih letih je urejal dijaški list Kres. Po končani maturi (leta 1962) je kot režiser in igralec ustanovil Oder Mladje, s katerim je poskušal modernizirati slovensko gledališko dejavnost na Koroškem. Leta 1965 je pri Janežičevem skladu izdal pesniško zbirko Tihožitja. Za njegovo liriko sta značilni stroga pesniška oblika in z mitološko motiviko izpovedano koroško slovenstvo. Kot študent je imel posebne oddaje na Koroškem radiu, začel je zbirati narečno gradivo ter z videoposnetki dokumentirati govorne položaje. Iz te dejavnosti sta se razvila ideja in koncept za raziskovalni projekt Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten. Leta 1990 je prejel Tischlerjevo nagrado.
Predstavitev knjige
Raziskoval je starejše obdobje slovenskega jezika in literature, večjezičnost, bil je translatolog in dialektolog. Kot jezikoslovec je leta 1967 zagovarjal disertacijo Notranje prevzeto v slovenskem knjižnem jeziku. Poizkus tipologije prevzemnih tvorb v slovenščini ter pripravil temeljno razpravo Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar. V središču Prunčevega dela je bila v letih 1982−1987 izdaja raziskovalnega projekta Inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na Koroškem pri Avstrijski akademiji znanosti in umetnosti v več knjigah. Tu je dokončno izoblikoval koncept slovarja, pravila za oblikovanje gesel ter za standardiziranje in urejanje razpoložljivega dialektološkega gradiva in kartoteke. Bil je tudi glavni urednik prvih treh knjig te edicije. To so Ključ, Slovar A−B in C−Dn. Leta 1987 se je iz dela o koroških narečjih umaknil. Vse to delo pri Inventarizaciji … je spremljalo še veliko število študij, med drugim izdaja korespondence Jarnik-Kopitar v letih 1970, 1971, 1974, 1981, 1983.
Branje Prunčeve poezije
Leta 1984 se je habilitiral s kritično izdajo del Urbana Jarnika. Posebna prireditev tega dela je njegova knjiga Urban Jarnik: pesmi in prevodi (2002), ki je dopolnjena z obširnimi opombami, komentarji in kazali.
Ker za slovenistično profesuro (zaradi preusmeritve graške slavistike vstran od slovenistike) ni bilo sistemske možnosti, se je Prunč preusmeril na prevajalstvo in v Gradcu kot predstojnik izdelal najprej znanstveno infrastrukturo inštituta (predvsem knjižnice, dokumentacije, kadra), študentom pa nudil večinoma razmnožene učne pripomočke. Enajstim jezikovnim smerem inštituta je dodal še znakovni jezik. Posebno pozornost zasluži njegova knjiga Uvod v prevodoslovje, ki je od leta 1993 doživela 5 izdaj in se uporablja na nemških univerzah, prevedena pa je tudi v hrvaščino. (Po Wikipediji).
Vospernikove tople besede o Prunču
Spremni besedi v knjigi dveh zbirk skupaj sta prispevala akademik prof. dr. Matjaž Kmecl in dvorni svetnik prof. dr. Reginald Vospernik. Dr. Kmecl zaradi gibalnih ovir na predstavitev v dvorano SM (v prvem nadstropju) ni mogel priti, zato pa sta sodelovala uvodoma moderator podpredsednik Slovenske matice prof. Janez Stergar in dr. Reginald Vospernik, tako da je nanj padla prijetna naloga najprej pozdrava in srečanja z mnogimi znanimi obrazi v dvorani Slovenske matice, kot je uvodoma dejal, nato pa obujanje spominov na dolgoletna srečevanja z dr. Erichom Prunčem.
Omenil je vso Prunčevo ustvarjalnost in dejavnost, o sami rokopisni zbirki Besi pa je ugotovil, da ni jasno, ali jo je pesnik namareval objaviti, a so to željo izrazili sami pokojnikovi svojci. Erich Prunč je namreč po težki bolezni umrl maja lani. O Prunčevi poeziji je menil, da je antitetična, kar povesta že naslova Tihožitja in Besi. V Tihožitjih je posebej opozoril na cikle Ciklopi (o enookih antičnih Kiklopih), Kralju Matjažu in Miklovi Zali. Med obema objavljenima zbirkama leži skoraj pol stoletja avtorjeve osebne zgodovine, tako da Tihožitja in Besi razkrivajo tudi pesnikov razvoj; od koroškega uporniškega aktivizma na začetku pesniške poti do vase ponikujoče erotične razbolelost in zapuščenosti ter tragične usode (Lepa Vida).
Vojvodski stol
Dr. Vospernik je spomnil še na Prunčeva osebna doživljanja situacije na Koroškem v šestdesetih letih, ko je oblast preprečila obeležitev obletnice ustoličevanja slovenskih vojvod na Koroškem leta 1964 in proslave ni bilo možno izvesti. Zadnji, ki se je dal ustoličiti kmetu, je bil Ernest Železni leta 1414. Torej je bila ali bi bila proslava ob 550. obletnici.
Ustoličevanje vojvod na Gosposvetskem polju, ilustracija Leopolda Stainreuterja (1340-1400)
Dr. Vospernik je omenil tudi Prunčevo gledališko delo, med razpravami, ki jih je redno pisal in objavljal, pa je v pripravi še posebna knjiga. Omenil pa je še Prunčev grob v gozdnem pokopališču Dessau – Görlitz v bližini Wittenberga, od koder je izvira pokojnikova žena Ursula.
»Prunč se na svoj način vključuje v tisti tok slovenske poezije, ki se ga je oprijela oznaka novi subjektivizem, lahko tudi intimizem – pač kot odgovor na zunajliterarne zahteve, naj bo pesnik odgovoren za (nevzdržno) družbeno stanje.« (Matjaž Kmecl)
»Erich Prunč je bil neutruden znanstvenik, pesnik, vnet diskutant ob številnih priložnostih, inovativen gledališčnik, spreten soorganizator Koroških kulturnih dni, društvenik in ploden publicist.« (Reginald Vospernik) (Iz oznak v knjigi).
Marijan Zlobec