Slovenska matica je na današnji tiskovni konferenci predstavila najnovejšo knjižno izdajo raziskave in razprave profesorja dr. Matjaža Zwittra Pogovarjamo se o evtanaziji, ki govori o temi, o kateri se v našem prostoru skorajda ne znamo ali celo ne zmoremo pogovarjati strpno in s tehtnimi argumenti.
Dr. Matjaž Zwitter in doc. dr. Božidar Voljč, vse fotografije Marijan Zlobec
To se sicer ni opazilo v takojšnjih odmevih na knjigo, saj se k razpravi, razen bivšega kulturnega ministra Antona Peršaka, ni priglasil nihče. Res pa je, da je dr. Zwitter uvodoma omenil, da bi se na temo evtanazije lahko pogovarjali do večera.
Ni pa na primer omenil možnosti pogovora o tem, ali nemara ni neka oblika evtanazije ves odnos sedanje politike do starejših, upokojencev, invalidov, brezdomcev…, ki nimajo sredstev za najbolj enostavno preživetje.
Dr. Matjaž Zwitter evtanazije osebno ne bi uporabljal ali izvajal
Vendarle pa je glavni namen knjige spodbuditi širšo družbo k preudarnemu razmisleku o našem odnosu do hudo bolnih, ostarelih in umirajočih.
Doc. dr. Božidar Voljč
Svoj pogled na dr. Zwittrovo delo je uvodoma predstavil doc. dr. Božidar Voljč, dr. med., predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko.
“Habent sua fata libelli – knjige imajo svojo usodo. Pred nami je slovenska knjiga o evtanaziji, ki jo je napisal zdravnik. Kolikor lahko presodimo, gre za prvo delo take vrste pri nas, o področju življenja in smrti z velikim vplivom na kulturno in sociološko podobo slovenske družbe.
O evtanaziji je mogoče razpravljati s pravnega, filozofskega, sociološkega, religioznega, kulturnega, medicinskega in etičnega stališča, ob njej se srečujemo z različnimi pogledi in izhodišči, ki pa vsa vključujejo medicino in zdravnike.
Profesor Zwitter je zdravnik, onkolog, z veliko leti neposrednega poklicnega srečevanja s težkimi in najtežjimi bolniki, s človeškim trpljenjem, življenjskimi stiskami, obupom in upanjem, a vedno tudi s človeškim dostojanstvom. Ko v prvi osebi oblikuje svoja stališča do evtanazije, čutimo, da ve, o čem govori, v svojih argumentih je prepričljiv.
Značilnost dosedanjih javnih razprav o evtanaziji je, da razpravljalci večino pozornosti namenjajo evtanaziji, skoraj nič pa posebni vlogi, ki jo imajo pri tem zdravniki, komaj kaj o izrednih pooblastilih, s katerimi naj bi jih evtanazija obremenila, z nevarnostmi, ki z evtanazijo prežijo na vsebine zdravniškega dela in na usode posameznih zdravnikov.
Posebna vrednost knjige je, da se avtor ne izogiba kritičnemu zdravniškemu pogledu na različna stališča do evtanazije, a je pri tem demokratično neagresiven, razprave o evtanaziji naj bi vzdržali v širokem, strpnem in spoštljivem ozračju, in čeprav naj se slišijo vsi glasovi, naj z evtanazijo kljub neenotnosti stališč tako v javnosti kot v strokah, ki se čutijo poklicane razpravljati o njej, ne bi sprte slovenske družbe razcepljali še z vrednostjo človeških življenj.
“Medicina, ki je gluha za človeka, spodbuja zagovornike evtanazije”
Neenotnost stališč se v dosedanjih razpravah, tudi v nedavno objavljeni v Sobotni prilogi, izkazuje na pojmovni in terminološki ravni. Če je morda videti, da ohlapno pojmovanje evtanazije podpira argumente njenih zagovornikov, jim v resnici škoduje, saj zavira potrebno jasnost pogledov in stališč. Pojmovno in terminološko poglavje je odlično utemeljeno in napisano, upajmo, da bo v bodoče povečalo jasnost razpravljhalnih argumentov.
Ob opisu obstoječih evtanazijskih zakonov in praks, avtor opozarja na že znane pomanjkljivosti nadzora, na ponavljajoče se spodrsljaje in njihove posledice. Evtanazija je povezana z zdravniškimi usmrtitvami, ob človeški naravi je nujno povezana s spolzkim klancem. Njena uzakonitev bi vzpostavila kategorijo tistih, ki jim je potekel čas in bi se spodobilo, da odidejo.
“Evtanazija je povezana z zdravniškimi usmrtitvami”
Dolgotrajna oskrba postaja sramota slovenskih vlad in slovenske politike. Pri paliativni oskrbi smo močni v besedah, a šibki v dejanjih. Je to prava podlaga za uvajanje evtanazije ? Avtor se ironično sprašuje, ali se evtanazija ne ponuja kot rešiteljica vse bolj izstopajočih medgeneracijskih izzivov ? Pa vendar Zakon o pacientovih pravicah v tehtanju med vzdrževanjem življenja, njegovim opuščanjem, naravno smrtjo in etičnimi načeli, bolnikom, svojcem in zdravnikom ponuja številne rešitve. Vse to pa zbledi ob pomanjkanju komunikacije med bolniki in zdravnikom. “Medicina, ki je gluha za človeka, spodbuja zagovornike evtanazije”, pravi dr. Zwitter.
Sporočilo knjige je, da ni popolnih zakonov, ni popolnih ljudi, ni brezmadežnih zdravnikov, ni praks brez spodrsljajev. Knjiga ni obširna, napisana je v lepem, tekočem, vsakomur razumljivem jeziku. Je dragocen prispevek k bodočim razpravam o evtanaziji, mki bodo zagotovo še sledile. Z oziroma na različnost stališč utegne doživeti še kakšne drugačne komentarje, v strokovnih krogih tudi na področju mejnih primerov. Njene vrednosti pa to ne more zmanjšati.”
Kriterijev za evtanazijo bi bilo kar nekaj, a so lahko vprašljivi
“Evtanazija bo ob svojih zagovornikih in nasprotnikih žal vedno imela tudi stranpoti, ki se jim spričo človeške narave ob še tako dobro zamišljenih izhodiščih ni mogoče izogniti. Ubijanje je v naravi vseh nas, meja med njim in evtanazijo je lahko zelo ozka, ali pa je ni. Knjiga nas povsod, kjer je potrebno, opozarja na prakse, ki evtanazijskim sporočilom zmanjšujejo njihovo verodostojnost,” je v sami knjigi napisal dr. Voljč.
Moderator tiskovne konference, podpredsednik Slovenske matice prof. Janez Stergar
Prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med. je 41 let delal kot specialist onkologije z radioterapijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot zdravnik je sedaj upokojen, še vedno pa dela kot predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. Njegova strokovna bibliografija obsega 50 člankov, ki so vključeni v podatkovno zbirko PubMed ter so-uredništvo dveh knjig o komunikaciji v medicini, ki sta izšli pri The New York Academy of Sciences ter pri založbi Springer. V letu 2018 je pri Cankarjevi založbi izšla njegova knjiga Pogovori o zdravniški etiki, v začetku leta 2019 pa je pri založbi Springer izdal za mednarodno bralstvo prirejeno izdajo Medical Ethics in Clinical Practice.
Anton Peršak o problemu človekovega dostojanstva v slovenski družbi
O svojem delu je na tiskovni konferenci spregovoril avtor knjige, profesor medicine dr. Matjaž Zwitter.
Najbolj je problematiziral pojem paliativna oskrba ter kriterije, po katerih naj bi bila evtanazija sprejemljiva ali pa ne. Ti kriteriji (vprašljivi) naj bi bili: neznansko bolnikovo trpljenje, neozdravljiva bolezen, možnost napačne diagnoze, možnost sodne zmote, možnost preživetja kljub drugačnim napovedim, prost ali svobodni pristop bolniku, da se o svojem življenju sam odloči, kontrola zdravnikov…
Na Nizozemskem, kjer je evtanazija dovoljena, se 80 % evtanazij dogaja v domači oskrbi, ne pa v bolnici. Ob evtanaziji se odpira širša problematika odnosa družbe do bolnikov; po katerih kriterijih ali na podlagi katerih temeljev se lahko odločimo za usmrtitev človeka ? Dr. Zwitter pravi, si tega ni bi upal storiti. O samih zdravnikih pa je omenil, da so tudi taki, ki niso vredni zaupanja.
Poseben problem je, kako pri evtanaziji ohraniti bolnikovo dostojanstvo, ki je človeku dano že z rojstvom.
Omenjen je bil tudi Hospic – spremljanje umirajočih in svojcev na domu, češ da so ljudje v tem programu doživljali najlepše trenutke v svojem življenju.
Marijan Zlobec