Marko Hatlak bi bil rad kot Vlado Kreslin ?


Koncert Marko Hatlak Band v mrzlem Poletnem gledališču v Križankah odpira vrsto vprašanj, predvsem seveda o tem, kaj hoče naš slavni harmonikar biti ali celo (še) postati. Zdi se, da je njegova vizija nekakšna “multipraktičnost”, s katero bi rad obvladal vse žanre, zvrsti, vsebine, sloge, glasbeno zgodovino, teater, celo ples in glasbena “presenečenja”.

H IMG_6493.jpg

Marko Hatlak v Križankah, foto Marijan Zlobec

To mi ni kaj dosti všeč, ker je bilo zelo jasno vsem, da je predvsem izjemen harmonikar, vse ostalo pa “tako tako”. In če sam misli, da vrhunsko igranje še ni dovolj, ampak ga je treba še “nadgraditi”, je seveda ta logika odprta, saj omejitev, kot smo videli sinoči, praktično ni. Vse kar se zgodi na odru, je po njegovem prepričanju  dobrodošlo, pri čemer pa je jasno, da sta bila odlična samo Hatlak sam in njegov izjemni kitarist Vlatko Stefanovski, ki je, kot je povedal z odra, iz Skopja vozil v Ljubljano enajst ur. (Če bi čakal na Adrio Airways, pa bi bil tam še sedaj).

H IMG_6533.jpg

Vlatko Stefanovski

Hatlak je na odru v bistvu pokazal, da se ima za manj ali manjšega glasbenika, kot je Stefanovski, sicer se ne bi tako klečeplazniško vedel, medtem ko je bilo iz njunega igranja jasno slišati, kako lepo se dopolnjujeta, torej sta si enakopravna in enakovredna. Stefanovskemu niti na kraj pameti ni padlo, da bi pred Hatlakom klečal. Slovencu pač ni težko pasti na kolena. Makedonec pa z lahkoto zažiga svoje sedemosminske ritme in melos, znan vsem v avditoriju. Svoje odigra in gre.

H IMG_6542.jpg

Hatlak je zelo povprečen vokalist, brez kakšnega prepoznavnega glasu, kar je seveda naravna danost, a hkrati brez prave interpretativne strasti in izpovedne moči, je pa v svojih besedilih bolj avtobiografski in s tem pristen. A ko je na koncu zapel pesem, ki smo jo vsi spoznali, in je potem prišel na oder še Janez Bončina Benč, je bilo takoj očitno, kakšna je razlika med izvirnikom in plagiatom. Hatlak pevsko ni prepoznaven in nima kakšnih velikih možnosti, da bi “ponarodel”, čeprav je očitno, da bi ravno to rad postal. Rad bi, da bi ga ali z njim peli, kot na koncertih Vlada Kreslina.

H IMG_6562.jpg

Lazaro Amed Hierrezuela Zumeta

Njegov Band na odru je bil zelo povprečen, v prvem delu koncerta, dokler ni prišel na oder Vlatko Stefanovski, bolj okoren, z malo spremljevalnih fines in skupnim muziciranjem enakovrednerga značaja, kot je utrip večeru s harmoniko dajal Hatlak sam.

H IMG_6589.jpg

Leon Firšt

Klaviaturist Leon Firšt iz Celja je zgolj povprečen pianist, prav tako baskitarist Erik Čebokli iz Ilirske Bistrice, bobnar Žiga Kožar iz Kamnika ter tolkalist in violinist Lazaro Amed Hierrezuela Zumeta iz Havane na Kubi. Njihovi “soli” ne vzdržijo kriterija vrhunskosti.

H IMG_6585.jpg

Kakšnega petja v avditoriju ni bilo

Hatlak je pravzaprav odrski reklamni samoagent, kar se je pokazalo že na njegovem koncertu na Gospodarskem razstavišču pred dvema letoma, ko je bil njegov gost kantavtor Iztok Mlakar; on je hitro odšel, medtem ko je Hatlaku največ do tega, da bi po koncertu lahko prodal še čim več cedejev in bil v središču pozornosti ipd.

H IMG_6499.jpg

Lučni efekti so bili na posameznih mestih nelogični, obrnjeni proti občinstvu kot da bi mu z raznimi križanji želeli zmešati glavo ali bi z reflektorji iskali kakšne pobegle taboriščnike, medtem ko je bila svetloba na odru skromna.

H IMG_6514.jpg

Nastopil je tudi plesni par športnih plesalcev, (Varja Vitorovič, Rok Cerkvenik). Zlasti ona je bila lepo oblečena (ali slečena, odvisno od perspektive).

H IMG_6500.jpg

Koncert je bil promocija nove plošče Ko ni noč in ni dan. Potemtakem je nekje vmes, med svitom in zarjo. Med svitom in zarjo, kako lep naslov naslednjega CD !

H IMG_6511.jpg

Koncert je bil kot multipraktik ali multikulti, a je bilo jasno, da je vrhunec možen samo tedaj, ko nastopata glasbenika vrhunskega kova, kot sta harmonikar Marko Hatlak in kitarist Vlatko Stefanovski v svoji izvorni glasbeni obleki. Vse ostalo je zgolj glasbeno “preoblačenje”, vključno z razno raznimi aranžmaji (Blaž Jurjevčič, Aleš Avbelj, Tadej Tomšič, sam Hatlak).

H IMG_6613.jpg

Ta noč je moja

Slišali smo, kako se da esprit slavnega Libertanga Astorja Piazzolle pokvariti.

Manjkala mi je estetika in njena čistost. S tem pa Hatlakova umetniška odgovornost.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: