Množica je napolnila Avditorij v Narodni galeriji ob pogovoru dr. Mance G. Renko s pisateljico Evo Mahkovic, ki je pri Beletrini izdala ravnokar in takoj odmevno knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard. Zaželjena je bila roza oprava, bodisi srajca, majica, pulover, suknjič. Je bilo kar pisano, kar pa ne pomeni, da je roza ženska barva.
Eva Mahkovic in Manca G. Renko, fotografije Marijan Zlobec
Manca G. Renko je hkrati avtorica spremne besede v knjigi in tekst zelo dobro pozna. Bistveno za literaturo Eve Mahkovic je, da je bila prvotno objavljena kot sprotni zapisi na FB in jo sedaj, ko je v knjižni obliki, lahko upravičeno imamo za pionirko facebooške ali fejsbuške slovenske (in morda celo mednarodne) literature, zato ne preseneča, ob vprašanju iz publike, ali se pripravlja kakšen prevod, odgovor avtorice, da bi si to želela.
Eva Mahkovic
Najbolj odprto je bilo v pogovoru morda vprašanje, ali je to žanrska literatura, ali je odprta, celo dnevniška, kot smo slišali, ali je to knjiga, ki bralca lahko deli: opredeli za pristaše ali odklanjanje. Tu se je pogovor nekako bolj nagnil v pojem svojevrstnega sodobnega FB dnevnika s sprotno javno objavo, ne da bi bilo zapisano tudi mišljeno kot književna literatura, kar se je pri pisateljici dejansko začelo kot “neobvezno” kramljanje, šele kasneje pa je nastala pomisel in povabilo, ko je bilo že veliko napisanega, da bi se dalo oblikovati knjigo. S tem pa je že nastopila “močnejša” refleksija, z večjo vsebinsko težo, daljšimi prebliski, ki pa nekako še vedno ostajajo zamejeni na avtobiografski ali prvoosebni jaz.
Manca G. Renko
Kaj je ta jaz, pa je nemara največji problem, saj ni povsem jasno, kakšno je to bitje, nekako brez mesa in še manj krvi, brez seksa, kot sem omenil v reakciji iz občinstva, brez fantazij, spolnih želja, kaj šele kakšnih resnejših poizkusov (v to smer).
Prva fejsbuška literatura na Slovenskem
Seveda Manca G. Renko ni mogla v svojem spraševanju mimo označbe, češ da gre za feministično literaturo. Dalo bi se reči marsikaj; knjiga noče biti aktivistična, niti ali še manj družbeno-kritična, ne zaganja se v nikogar in ne meče kamnov jezne študentske generacije v slovenski parlament.
Avditorij Narodne galerije je bil poln
Kaj je s pisateljičino odraslostjo, kako se osebnostno razvija ali do kje v svojem triletnem opisanem obdobju sploh pride ? V čem na ta tak dan najbolj trpi mastercard, ko pa je vedno prazen in si ga niti v nekaj ljubljanskih trgovinah ne more dostojno privoščiti, kaj šele, če bi šla malo “ven”.
Slišali smo tri odlomke iz “kasnejšega” FB profila, vse do 8. marca 2019 ob 15.25
Govori o napuhu in zavisti, dalo bi se dodati če nečimrnost, intelektualnost na kratke razdalje, strpane v kak polstavek ali vrstico v zaporedju, kot na FB, tako da izgleda že kot kakšna poezija v prozi. A to ni ne lirika, še manj epika, najmanj pa drama, v kolikor ne spoznamo, da je še najbolj dramatično tedaj, ko ne vemo, kako bo reagiral Fjodor.
Ko govori o svojem političnem statusu od štirinajstega do devetindvajsetega leta, omenja zamenjavo treh parfumov kot statusno bistvo, ki se je s koncem parfumijade umirilo in poniknilo. Ženska brez političnega statusa, bi se dalo sklepati, ne uporablja več parfumov, ampak kaj bolj konkretnega. Seveda malo pokramlja o osebnem prijateljstvu in političnem prijateljstvu, da bi prišla do sklepa ali razmerja po opisanih procentih, o čemer ne razpravljajo niti psihologi. Ostaja pa njena ugotovitev, da obstaja samo politična zveza. Saj ne rečem, da včasih ne malo bolj “trzne”, a ne tako, da bi se malo bolj zafilozofirala (in sprovocirala ljubljansko filozofsko šolo).
Jasno je, da pisateljica pozna marsikaj, rekli bi z eno besedo modnega, ne vem, če ravno luksuznega, nekaj, kar bi bilo v očeh mladenke in mlade ženske vredno preizkusiti na osebni ravni, bolj kot kakšnega dišečega moškega, ki ga v recimo temu romanu ni. Manjka tista ognjevitost, ki se namesto razživi v kakšnih diskih in pubih, izgubi v nekaterih slabših ljubljanskih trgovinah, v katere še Fjodor ne bi zašel po lastni volji, kaj šele skakal v zrak, da bi ga uščipnilo v križku, kot nekje zapiše. In za tak obisk dobiš malo lajkov ali nobenega.
Ni razvidno, da v tej družbi sploh kdo trpi. Punca je prepametna, da bi si to dovolila, in še bolj, da bi to preizkusila še s kom. FB je zanjo odjemavanja življenju njegov prosti tok in tek.
Njena literatura je brezkompromisno egocentrična; več poezije je v vsakršnih omenjenih artiklih kot v miselnih dimenzijah kogarkoli, razen v onih zgodovinskih bitjih, najraje z angleških dvorov, pa še malo Francije in Italije, ki nekako nastopajo kot pojem svobode, drznosti, zaresnega, ne pa bledoličnega življenja.
Obrat k zgodovini je posledica pomanjkanja sprotnosti, kjer ni zgodovinskih in s tem ne omembe vrednih figur. One od preveč blizu pa so premalo meglene, da bi jih okitili s kakšno poetičnostjo, kot je metafora z onimi 11.000 devicami.
Ali je sedanja FB ali fejzbukovska literatura bolj polovičarska ali ne, se bo še pokazalo v kontekstu digitalizacije miselnih procesov in postopkov, ko se bodo vse možne klasične zvrsti pokazale v kontekstu in bo postalo kmalu še bolj jasno, da je FB klerofašističen in nunski; proti vsakršni svobodi.
Ampak pazite, roman ima lahko še nadaljevanje, kajti pri triintridesetih ženska še ni izgubljena. In potem pride nov parfum, kaj šele bolj poln mastercard. A to bo že obdobje postklimatskih sprememb.
Marijan Zlobec