Koliko desetletij je ime slavnega ruskega filozofa Nikolaja Aleksandroviča Berdjajeva, uglednega ruskega misleca, glasnika filozofije osebnosti in svobode, znano ali celo vplivno na Slovenskem, ni čisto jasno določeno, vsekakor pa spada med one filozofe, ki so ob francoskih personalistih, s katerimi se je Berdjajev družil v Parizu, bili znani vsaj Edvardu Kocbeku in Antonu Ocvirku ali celo Rudi Jurčecu in še komu. Vsi so tedaj študirali v Parizu. Ob včerajšnji predstavitvi knjige Samospoznanje v prevodu mag. Pavla Požarja smo slišali za Edvarda Kocbeka, označenega kot disidenta v jugoslovanski družbi. No, te knjige omenjeni tedaj še niso poznali, saj je izšla šele leta 1949 v Parizu, a ne čisto vsa ali po rokopisu. Slovenski previd upošteva izvirno rokopisno verzijo z dodatki.
Prevajalec in pisec spremne besede mag. Pavel Požar in urednica dr. Cvetka Rezar, fotografije Marijan Zlobec
Ime Nikolaja Berdjajeva tako ni vpisano samo v zgodovino ruske, marveč tudi slovenske (Anton Ocvirk je z Berdjajevim v Parizu imel celo intervju in ga objavil v knjižici Razgovori že leta 1933) in svetovne kulture, saj so mnoge njegove knjige izšle npr. v angleških prevodih še za časa njegovega življenja.
Samospoznanje je eno od poslednjih stvaritev Berdjajeva, svojevrsten povzetek njegove filozofske dediščine. V Eseju filozofske avtobiografije – tako je Berdjajev opredelil zvrst svoje knjige – se kot osnovne teme pojavljajo osebnost in čas, osebnost in njena epoha, osebnost in njena duhovna svoboda.
Mag. Pavel Požar
Po obsegu in količini obravnavane tematike izredno obširna knjiga je edinstven dokument iz prve roke, ki povzema tok avtorjevega nemirnega življenja, zasnovana pa je kot integrativno-mozaični prikaz razvoja njegovega filozofskega življenjskega nazora. To delo enega najostrejših in najradikalnejših ruskih mislecev ni le filozofsko branje, temveč tudi zgodovinski dokument z avtentičnim pričevanjem pisca o dogodkih in osebnostih njegovega časa, hkrati pa prinaša tudi opis in oceno družbenih in političnih dogodkov polpretekle ruske in evropske zgodovine.
Pisana je izredno preprosto in razumljivo, faktografsko avtobiografsko, tako da srečujemo opise na desetine in desetine še drugih oseb, bodisi v sami Rusiji (slikovito je zaslišanje pri zloglasnem boljševiku Feliksu Dzeržinskem), kot kasneje v Nemčiji in Franciji, kjer nastopa cela plejada slavnih ljudi, kot so Andre Gide, Gabriel Marcel, pa ves krog okrog revije Esprit…, kjer ga je, tako kot Kocbeka, fasciniral Mounier. Na predavanjih so stalno omenjali Husserla, Heideggerja, Jaspersa, Schelerja…Berdjajev omenja, da je od časa pojavljanja Heideggerjevih in Jaspersovih, zlasti pa Sartrovih knjig v Franciji, eksistencialna filozofija postala moda. Zanimiva pa je precej skrita teza Berdjajeva, da je filozofija boj.
Naslovnica knjige Samospoznanje
»Pred seboj imamo pričevanje človeka, čigar življenje in intelektualno ustvarjanje je široko in raznoliko kot ruska zemlja in Evropa skupaj. Avtobiografska poglavja se v njej izmenjujejo s filozofskimi. Kljub odsotnosti kronološkega pristopa pa nas avtor nagradi s čudovitimi prikazi določenih, izbranih življenjskih epizod, ki jih je odločno iztrgal iz lastnega življenja in jih nato v posameznih poglavjih in razdelkih obdelal kot samostojne opise, slike, scene.«
(Mag. Pavel Požar v spremni besedi, str. 422).
Nikolaj Berdjajev, foto Wikipedija
O avtorju Nikolaju Aleksandroviču Berdjajevu
Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874–1948) je bil ruski filozof in religiozni mislec. Ko je na začetku 20. stoletja spremenil svoj marksistični in materialistični nazor ter se usmeril v duhovnost in religioznost, se je ob svojih izjemnih filozofskih razmišljanjih ter najostrejših in najradikalnejših krščanskih pogledih uveljavil kot ugleden glasnik filozofije osebnosti in svobode, ki je bila vseskozi izvor njegovega razmišljanja, nemira in iskanja. V njegovem miselnem življenju je imel odločilno vlogo pisatelj Dostojevski. Po izgnanstvu iz komunistične Rusije leta 1922 je najprej nekaj let živel v Berlinu, od leta 1925 pa do smrti v Franciji, kjer se je udejstvoval tako na filozofsko-teološkem področju kot s pisanjem knjig.
Bil je priča izginjanja starega cesarskega načina življenja v Rusiji, prve svetovne vojne in komunistične revolucije. Od blizu je spremljal pojav fašizma v Italiji in nacionalsocializma v Nemčiji, prestal pa je tudi drugo svetovno vojno. Okoli sebe je zbiral vodilne filozofe, pisce, slikarje, duhovnike in na splošno ljudi različnih duhovnih stremljenj. Med vojno je živel v osami oziroma prostovoljni izolaciji.
Nikolaj Berdjajev okrog leta 1910, foto Wikipedija
Berdjajev je bil izjemen pričevalec Duha, rodoviten pisec in avtor številnih knjig, med katerimi so: Filozofija svobode (1911), Aleksej Stepanovič Homjakov (1912), Smisel ustvarjalnosti (1916), Svetovni nazor Dostojevskega (1923), Novi srednji vek (1923), Filozofija neenakosti (1923), Smisel zgodovine (1923), Konec našega časa (1924), Konstantin Leontjev (1924), Filozofija svobodnega duha (1927/1928), Ruska revolucija (1931), Krščanstvo in razredna vojna (1931), Usoda človeka v sodobnem svetu (1931), Meščanska miselnost (1934), Jaz in svet objektov (1934), Duh in resničnost (1937), Izviri in smisel ruskega komunizma (1937), Krščanstvo in antisemitizem (1938), Ruska ideja (1946), Začetek konca (1947), Samospoznanje (1949), Proti novi dobi (1949). Bil je velik poznavalec zgodovine, iz katere je znal razbirati znamenja za prihodnost. Tako je npr. že leta 1907 v enem svojih člankov zapisal, da bodo v Rusiji, če bo prišlo do velike revolucije, zmagali boljševiki.
Berdjajev je spoznal, da komunizem človeka potaplja v brezosebni kolektivizem, ki je neke vrste nadomestna religija in kot tak demoničen. Berdjajev temu nasproti postavlja »lastno« vizijo človeka, ki prek bogoiskateljstva (tu sta nanj še posebej vplivala Dostojevski in Solovjov) človeka nagovarja v duhovni globini. Njegova personalistična filozofija se namreč osredotoča na vprašanja človeka, osebe, svobode in bogočloveškosti. Šele ko človek sploh občuti potrebo po odrešenju, lastni ozdravitvi, se lahko zgodi veliki duhovni premik, poboženje človeka, ki je tista najgloblja sprememba, ki bo v nasprotju z vsakršnim izmom v ospredje postavila Duha. Resnična revolucija je smiselna samo, če se zgodi v človeku samem in ne na bojnem polju.
Naslovnica knjige Svetovni nazor Dostojevskega
Ob izidu njegove knjige Svetovni nazor Dostojevskega je bilo zapisano, da je v duhovnem življenju Nikolaja Berdjajeva imel Dostojevski odločilno vlogo. Njegovo dušo je ganil bolj ko katerikoli drug pisatelj. Berdjajev je vedno delil na ljudi Dostojevskega in na ljudi, ki so njegovemu duhu tuji. Zelo zgodnja težnja njegovega spoznavanja na filozofska vprašanja je bila povezana s “prekletimi vprašanji” Dostojevskega. Vsakokrat ko je prebiral Dostojevskega, se mu je odkrival z vedno novih vidikov. V mladosti se mu je s pronicljivo ostrino vtisnil v dušo problem “Legende o Velikem inkvizitorju”. Njegovo prvo spreobrnjenje h Kristusu je bilo spreobrnjenje k podobi Kristusa iz Legende. Ideja svobode je bila vedno bistvena za njegovo religiozno občutenje sveta in pogled na svet. In v tej začetni intuiciji svobode se je srečal z Dostojevskim kot s svojo duhovno domovino. Od nekdaj je čutil potrebo, da napiše knjigo o Dostojevskem, in uresničil jo je le delno na nekaj straneh. Seminar o Dostojevskem, katerega je izvajal na “Akademiji duhovne kulture” pozimi 1920/1921, ga je slednjič vzpodbudil k temu, da zbere vse svoje misli o Dostojevskem. In napisal je knjigo, v kateri ni skušal razkriti le svetovnega nazora Dostojevskega, temveč je vanjo vložil tudi veliko svojega pogleda na svet. (Ob predstavitvi knjige).
Naslovnica knjige Izviri in smisel ruskega komunizma
Knjiga Izviri in smisel ruskega komunizma nam v duhovnozgodovinskem kontekstu prikazuje dejansko zgodovino idejnih spopadov in stališč v Rusiji pred oktobrsko revolucijo, ki so tlakovala pot zmagi boljševikov po njej. Čeprav se je avtor sprva navduševal nad marksizmom, je kmalu prišel do spoznanja, da marksizem ne naslavlja in ne more odgovoriti na človekova duhovna vprašanja. Delo Izviri in smisel komunizma stoji na pomembnem križišču ruske in tudi svetovne misli.
Urednica dr. Cvetka Rezar
Knjiga kot rečeno prinaša integralni tekst v prvotni obliki, tako da je na koncu objavljen dodatek iz let 1940 – 1946, zatem pa še dodatek iz leta 1947.
Mag. Pavel Požar v svoji spremni besedi poudarja, da je Berdjajev vse življenje, ne glede na vladajoči politični režim, ostal večni upornik in disident. Omenja pa, da je Berdjajev leta 1940 z vso družino in s psom iz Pariza odšel v zatišje v Pilat Plage ob Atlantiku.
Marijan Zlobec