Dragan Velikić, prejemnik mednarodne literarne nagrade Vilenica 2019

V kraški jami Vilenica se je zvečer končalo 34. mednarodno literarno srečanje, ki je od leta 1986 do danes preraslo v svetovni festival literature. Med dosedanjimi lavreati so bili celo kasnejši Nobelovi nagrajenci za književnost. Letošnji nagrajenec pa je bil srbski pisatelj Dragan Velikić. Objavljam njegov zahvalni nagovor v jami Vilenica v prevodu Đurđe Strsoglavec.

Dragan Velikić, foto Andrej Kek

Nagrada je nagrada zaradi nagrajencev

Seznam nagrajenih pisateljev Vilenice je impresiven. Prijetno je biti v tej družbi. Hvala žiriji.
Moja zgodba z Vilenico se je začela pred točno tridesetimi leti, ko sem kot mlad pisatelj, ki je ravnokar objavil prvi roman Via Pula, dobil vabilo Društva slovenskih pisateljev. Na Vilenico sem prišel z direktnim vlakom Beograd–Sežana.
Tri leta zatem, ko sem bil znova povabljen na Vilenico, ne samo, da ni bilo več vlakov, temveč ni bilo niti države, po kateri bi ti vlaki vozili. Bila je vojna, Srbija je bila izolirana s sankcijami mednarodne skupnosti, za njene državljane so vpeljali vize. In tako mi ni uspelo uresničiti drugega prihoda na Vilenico.
Ta drugič se je zgodil čez tri desetletja, ko sem prišel prejet nagrado. Moja književna biografija stoji med dvema Vilenicama. V tem obdobju je nastal moj književni opus, katerega literarne osebe se premikajo po območju od Jadrana do Donave in širše, od Baltika do Črnega morja, po prostoru srednje Evrope, ki, transponiran v književnost, precej presega odtis na zemljevidu.
Stanje na zemljevidu, z vpisanimi mejami, pa je zgolj poskus, da se premikanje – to glavno načelo življenja – ustavi v neki končni inačici. Trdno določiti mejo? Ali obstaja bolj neuspešen poskus?

Dragan Velikić v Švicariji, foto Marijan Zlobec

Kaj vse se je spremenilo med mojima prihodoma na Vilenico, med tistim leta 1989 in tem danes – anno domini 2019?
Ves svet se je spremenil. Videti je bilo, da se spreminja na bolje – berlinski zid je bil porušen, komunistični totalitarizem pa se je doživljal kot eno zadnjih oporišč zla, ki ga je treba premagati, da bi nov svit naše civilizacije naposled napočil. Naivno upanje v glavah ljudi, ki jih je bilo pred tremi desetletji nekaj več kot pet milijard.
Živimo v letu, v katerem samo v Jemnu strada 16 milijonov prebivalcev; v Afganistanu je lani umrlo 40.000 ljudi; v Siriji se položaj ne umirja; Ukrajina je žarišče; Venezuelo je zapustilo nekaj milijonov obupancev zaradi lakote, izgredov, negotovosti, bolezni. Tudi z Balkana se odhaja v valovih – v devetdesetih zaradi vojne, zadnja leta zaradi bede in vse slabšega političnega položaja. Hkrati se reke migrantov iz Afrike in z Bližnjega vzhoda odpravljajo proti Zahodu. Na tej strašni in neustavljivi poti so vsak dan žrtve.
Podnebne spremembe, naraščajoča socialna neenakost, revščina in lakota, ki vladajo svetu, razuzdani kapital – vse to je podoba, ki se razlikuje od tiste izpred tridesetih let – idilične podobe o združeni Evropi in sanjanem miru in spokoju. Medtem nas je na Zemlji skoraj osem milijard. Viri planeta se neusmiljeno izrabljajo in izčrpavajo, ni znakov, da je ta cunami mogoče ustaviti v doglednem času.
Kako je s književnostjo v razmerju do vsega tega?

Dragan Velikić v Ljubljani, foto Marijan Zlobec

Knjiga je najpomembnejše mesto srečanja s sodobniki, ki imajo različna mnenja, ideje in službe; z drugimi kulturami; s tistimi, ki so živeli včeraj, pred desetimi, pred stotimi ali pred tisoč leti; z vsem, kar je obstajalo, in z vsem, kar lahko obstaja v vseh časih in v vseh prostorih. Skozi to komunikacijo se pridobi bogastvo, ki ga ne more odvzeti nobena svetovna kriza. Po zaslugi te izkušnje bralec oblikuje lasten univerzum, se osvobaja ujetništva prve osebe množine, prepoznava manipulacijo, ne pristaja na to, da je številka, nosi lastno ime in priimek.
Zadovoljen je samo tisti, ki je svoboden. Kdor ni odsoten iz lastnega življenja. Kdor misli s svojo glavo. Da pa bi mislili s svojo glavo, moramo delati na sebi, si oblikovati pogled na svet. Najvarnejša pot je stopiti v svetove literarnih del. Le prostori, ki smo jih poseljevali kot bralci, ostanejo za vse življenje zanesljive celine, na katere se lahko vedno vrnemo. Literarna besedila na novo postavijo življenje. In bralec po tem, ko zapre knjigo, ki jo je prebral, odnese literarne osebe v stvarnost vsakdanjika, končuje njihove poti zunaj časa in prostora, ki ju zamejuje okvir romana. In ne samo, da modelira njihove usode glede na parametre lastnega univerzuma, temveč ti modeli, vpisani v usedlino bralčeve izkušnje, na neki posreden način postanejo orientirji z umetnostjo nadgrajene stvarnosti.
V večnem ponavljanju istega ima vsak človek svoj zemeljski čas in tako tudi možnost, da pusti kakšno sled, da se ne prepušča stihiji, da se spreminja in da je boljši. K temu plemenitemu cilju več kot tri desetletja prispeva tudi Vilenica. V izjemno čast mi je, da sem – če ne štejem vil – postal njen šestintrideseti prebivalec.
Hvala!