“Četrta edicija festivala Indigo tematizira ravnodušnost in neobčutljivost za probleme okoli nas spričo medijskega lovljenja nenehne pozornosti in vsakodnevne dežurne ogorčenosti na sprovocirano temo,” med drugim beremo v utemeljitvi festivala, ki so ga odprli danes z vrhuncem na večerni razstavi Sinte Werner v Galeriji Vžigalica. Festival bo potekal samo tri dni, a je program bogat in celodneven.
Sinta Werner, foto Marijan Zlobec
“Utrujenost nam jemlje moč in tla pod nogami, in vsega skupaj je za nas preprosto preveč, da bi se menili za karkoli in kogarkoli. Želimo si samo miru. Zapiramo se v svojo intimo in ždimo v zasebnosti, dokler nam ne potrkajo na vrata. Odvzeti sta nam integriteta in možnost za solidarnost, ko z enim očesom izpod odeje opazujemo, kaj se dogaja, ali pa si – še preprosteje – zaklenemo srce pred hudim. Bi nas moralo brigati? Morda te antagonizme razgrinja poslednja kitica evropske himne, Ode radosti: “Res je srečen, kdor ob duši svojo dušo si poji; če pa sam je, naj ne ruši, česar vsak deležen ni.“
Nekje ali drugod berlinske umetnice Sinte Werner, foto Marijan Zlobec
Program razstav, predstav, koncertov, delavnic, predavanj in strokovnih debat s priznanimi domačimi in tujimi umetniki ter teoretiki na temo brezbrižnosti bo potekal v že tradicionalni Indigo četrti javnih institucij in nevladnih organizacij – na Trgu francoske revolucije in na ulicah, ki ga obkrožajo.
Kustos Jani Pirnat, foto Marijan Zlobec
V treh dneh festivala se bodo zvrstili: predavanje Leva Manovicha, enega vodilnih teoretikov digitalne kulture; predavanje priznanega finskega informacijskega oblikovalca Juusa Koponena, predavanje priznane ameriške politične teoretičarke Jodi Dean in pogovor z Draženom Dragojevićem; predavanje priznanega hrvaškega umetnostnega kritika, urednika in kuratorja Marka Goluba; predavanje raziskovalnega in oblikovalskega nizozemskega kolektiva Metahaven; predavanje hrvaškega umetnika Vlada Marteka, čigar delo temelji na vizualizaciji poezije; odprtje razstave Nekje ali drugod berlinske umetnice Sinte Werner.
Metahaven: The Sprawl (Propaganda About Propaganda)
Sledile bodo intervencija v javni prostor slovenskega umetnika Matej Andraž Vogrinčič; predstava Dramatikaromantika avtorice Sanje Nešković Peršin; gledališka predstava Édouard Louis: Zgodovina nasilja, tridnevna delavnica na temo vizualizacije podatkov z Juusom Koponenom; energična, udarna live nastopa kanadsko-švicarske umetnice Camille Sparksss in belgijsko-francoskega dua OD Bongo; koncert Nobody Cares Collective (Vid Jamnik, Igor Matković, Luka Benčič, Bojan Krhlanko); koncert spalniškega pankerja Damjana Manevskega, RogLabova delavnica izdelovanja »brihtnih« majčk; sejem knjige umetnika in druženje ob lepih knjigah INDIGO x Caffeine Hours 2019, predstavitev publikacije in odprtje razstave Bienala neodvisnih Allstars Arhiv; Knjižnica pod krošnjami, misteriozna kompozicija Nabiralci prahu oblikovalke Tanje Radež, projekcija filma Metahaven: The Sprawl (Propaganda About Propaganda), DJ Božo & DJ Sladki greh.
Alenka Gregorič, Jani Pirnat in Matej Andraž Vogrinčič, foto Marijan Zlobec
Produkcija: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Marsh Creative Production
Ožja ekipa festivala: Blaž Peršin, Marko Maršićević, Jani Pirnat, Janja Buzečan
Avtor dizajn programa in celostne podobe Ajdin Bašić.
Dogajanje v Mestnem muzeju, Galeriji Vžigalica, na Trgu francoske revolucije…
Pomoč pri organizaciji: Urška Aplinc, Julija Hoda, Ajda Kocutar, Lara Mejač
Partnerji: Bunker, Ljubljana, Divja misel, Festival Ljubljana, Festival Sonica, Kino Šiška, Look Back and Laugh, Mini teater Ljubljana, RogLab, Tretaroka (Bienale neodvisnih), Zavodo za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ZRC SAZU.
(Po tiskovnem sporočilu).
Indigo Festival 2019 v Mestnem muzeju, foto Marijan Zlobec
Tanja Radež: Nabiralci prahu
Berlinska umetnica Sinta Werner v svoji umetniški praksi kot osnovo za svoja dela uporablja arhitekturne elemente prostorov in jim z optičnimi iritacijami dodaja umetniške vsebine.
Sinta Werner v Galeriji Vžigalica, foto Marijan Zlobec
Prostorske intervencije v razgibano ostenje Galerije Vžigalica skušajo dezorientirati percepcijo prostora in elementom odvzeti težnost, da bi se obiskovalec ukvarjal z učinkom gravitacije v prostoru. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da večina galerij sodobne umetnosti v Sloveniji domuje v starih objektih z oboki, podporniki, statičnimi elementi, nišami, prehodi in okni, ki vplivajo na domala vsako umetniško postavitev in v retrospektivi določajo svojevrsten pogled na slovensko umetniško produkcijo. V dveh t. i. site-specific instalacijah ta avtentična arhitektura razstave ne nastopa le kot izhodišče za umetniško delo, temveč dejansko postane njegov del.
Sinta Werner – Instalacija Obrnjen element, foto Marijan Zlobec
Instalacija Obrnjen element je natančna replika zgornje polovice galerije, ki je vertikalno zrcaljena na tla. Skozi podvojitev spodnji dograjeni del privzame negativno obliko, kar ustvarja futuristično eliptično sfero oziroma predoru podobno strukturo, ki spominja na vesoljsko ladjo. Z izgubo funkcionalnosti se arhitektura spremeni v samozadosten element, v negativ skulpture. Podobno kot je obokan cerkveni strop prispodoba svoda med božanskim in zemeljskim svetom, je tudi postavitev namenjena ustvarjanju vmesnega mesta med funkcionalnim resničnim in vizionarskim krajem.
Instalacija Razdružena podoba, foto Marijan Zlobec
Za drugo instalacijo Razdružena podoba je bil posnetek razstavnega prostora obdelan z orodjem za grafično obdelavo Photoshop tako, da je izbrani del prostora obrnjen za 90 stopinj. Orodje za izbiro in obrnjeni segment sta bila nato poustvarjena v treh dimenzijah. Združi podobo (Flatten Image) je funkcija v Photoshopu, ki združi različne sloje v en sam sloj ozadja. Orodje, ki bi se imenovalo Razdruži podobo, pa ne obstaja. Takšno orodje bi lahko razumeli kot razveljavitev funkcije Združi podobo, na enak način, kot je instalacija razveljavitev združene podobe. Iluzionistično slikarstvo poskuša ustvariti vtis prostorskosti na ploski ravnini, Sinta Werner pa iluzijo ustvarja v nasprotni smeri: pogled na računalniški zaslon, ploska podoba, je prenesena v prostorsko situacijo.
Razstava Nekje ali drugod, foto Marijan Zlobec
V vhodnem prostoru se nahajajo trije zaporedni objekti, na katerih so natisnjeni diapozitivi velikega formata, ki prikazujejo del stavbe v različnih perspektivah. Strukture, ki spominjajo na paravane, ustvarjajo model drugačnega dojemanja resničnosti arhitekture skozi poglede, razbite na številne fragmente in odseve. Naslov serije “Nekje ali drugod” služi tudi kot naslov celotne razstave in vpeljuje temo izgube materialnosti in fizične orientacije v svetu, v katerem vedno bolj dominirajo podobe, skozi te pa nam je svet tudi posredovan. (Po besedilu v zloženki)
Nekje ali drugod, foto Marijan Zlobec
Lev Manovich je avtor več knjig s področja teorije novih medijev, profesor računalništva na dodiplomskem centru newyorške univerze CUNY in gostujoči profesor na European Graduate School v Saas-Feeju v Švici. Manovichevo raziskovalno in pedagoško delo se osredotoča na digitalno humanistiko, družboslovno informatiko, novomedijske umetnosti ter teorije in študije programske opreme.
The Language of New Media
Eno izmed njegovih del, The Language of New Media, je bilo prevedeno v kar 13 jezikov. Manovichevo zadnjo akademsko publikacijo, Software Takes Command, je leta 2013 založil Bloomsbury, medtem ko je bila zgodnejša različica knjige izdana pod licenco Creative Commons.
Lev Manovich, avtor znamenite knjige The Language of New Media
Njegov raziskovalni laboratorij Cultural Analytics Lab (med letoma 2007 in 2016 se je imenoval Software Studies Initiative) je bil opisan kot prvi poskus računalniške analize velikanskih zbirov slikovnega in video materiala (kulturna analitika). Vizualizacije kulturnih podatkovnih zbirk so pri tem laboratoriju med drugimi naročili Google, newyorška javna knjižnica in newyorški muzej sodobne umetnosti MoMA.
Kurator-moderator srečanja z Levom Manovichem je bil Vuk Ćosić
Marijan Zlobec