Predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja je v Viteški dvorani Križank sinoči predstavil zbornik Enotni slovenski kulturni prostor v besedi in sliki – regija Alpe Jadran 1957 – 2019, v katerem je zbral tako rekoč večino bibliografskih enot slovenskih in tujih novinarjev na omenjeno temo. Poleg avtorja sta na predstavitvi sodelovala novinarka in urednica na TVS Darja Korez Korenčan in nekdanji novinar, urednik na Radiu Slovenija in muzikolog dr. Franc Križnar, v glasbenem programu pa je sodeloval Duo Claripiano.
Darja Korez Korenčan, Lovro Sodja in dr. Franc Križnar, foto Marijan Zlobec
V tem 130 stranskem Zborniku Enotni slovenski kulturni prostor v besedi in sliki, objavlja naslove, deloma povzetke in podatke o 1.552 člankih, poročilih, vesteh, intervjujih in knjižnih recenzijah v razdobju od leta 1957 do 2019.
“Te članke sem pričel izrezovati in shranjevati za namenom, da se zgodovini ohrani razdobje kulturnega sodelovanja Slovenije in Srednje Evrope v zadnjih dvainšestdesetih letih v pisni obliki. Poizkušam biti kronist kulturnih dogodkov ustvarjanja v slovenskem kulturnem prostoru. Zbornik posvečam vsem novinarjem in fotografom ter vodstvom kulturnih ustanov, to je Ljubljana Festivalu, Cankarjevem domu in SNG Operi in Baletu v Ljubljani.
Zakaj slovenski kulturni prostor?
Ta prostor ne zajema samo slovenske manjšine v Avstriji in Italiji in tudi na Madžarskem. Ta prostor sega veliko dalje, tudi v Nemčijo, na Češko, v Francijo, Italijo, v države nekdanje Jugoslavije, pa tudi v ZDA, Kanado, Argentino in Avstralijo, kjer je delovalo in še danes deluje zelo veliko Slovencev. Nekateri se sedaj vračajo v domovino. Razen tega da sem glasbenik, so mi zelo pri srcu tudi slovenski pisatelji, zlasti oni v našem zamejstvu, da omenim samo našega 106-letnega barda slovenskih pisateljev Borisa Pahorja v Italiji, z njegovo Nekropolo, in koroško Slovenko Majo Haderlap z njeno knjigo Engel des Vergessens – Angel pozabe, ki jo je Štefan Vevar sijajno prevedel v slovenščino. Samo njuni prevodi v številne svetovne jezike so razširili glas o slovenski literaturi krepko preko evropskih meja. Ponosen sem, da smo ta prevod te izjemne knjige, ki je doživela tudi dramsko uprizoritev, pred leti kot prvi predstavili v našem društvu.
Duo Claripiano
Na koncu Zbornika objavljam seznam 137 osebnih imen avtorjev, celih družin ali kulturnih institucij, po katerem boste z lahkoto našli vsak svojega avtorja, prijatelja ali vidno javno osebo, ki je pomagala ali samo prisostvovala kateri od v člankih in poročilih opisanih koncertov, seminarjev, tekmovanj, razstav ali predstavitev knjig. Vsak od vas, novinarji in fotografi, pa tudi člani našega društva in sorodnih klubov je omenjen vsaj v enem od teh člankov.
Podatke sem črpal iz 63 časopisov, revij, zbornikov, slovenskih TV in radijskih postaj iz Slovenije, Avstrije in nekaj tudi iz Italije, pri tem je objavljenih tudi pet lokalnih glasil, na katere prevečkrat pozabimo, pa so pomebna. Poleg tega pa so tu še članki iz 15 evropskih časopisnih hiš in lokalnih glasil iz Italije, Nemčije, Češke, Nizozemske, Norveške in Makedonije, kjer sem deloval.
Viteška dvorana Križank
Zbornik je izdalo Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva. Sodja v Zborniku objavlja tudi 449 svojih člankov, uvodnikov in intervjujev, pisem bralcev, ki jih piše za časopise v Sloveniji od leta 1962 dalje, za slovenske časopise v avstrijski Koroški pa od leta 1985. Ostalih preko 1.000 člankov so napisali in publicirali drugi novinarji.
“Vsi skupaj smo in nekateri še, ustvarjate oz. ustvarjamo s svojim pisanjem Slovenski kulturni prostor, vaši članki, mnenja in polemike se bodo ohranile, kajti »Quod scripta manet« – Kar je napisano, ostane, pravi stari latinski pregovor.”
Darja Korez Korenčan
Z Darjo Korez Korenčan, novinarko in urednico TV Slovenije, Sodja že dolgo sodeluje, saj je v TV Sloveniji že leta prisotna in je znana po svojih izredno kvalitetnih oddajah OPUS. Lovro Sodja se ji je zahvalil zlasti za oddaje o avstrijski kulturi, ki obsega tudi precejšen del Zbornika. Kot je omenil, Korez ni samo novinarka urednica, ampak je tudi publicistka in pisateljica; napisala je pet knjig s področja glasbe, devet knjig za otroke in mladino ter tri romane. Omenil je njeno monografijo Dirigent Anton Nanut, ki so mu v petek v Kanalu odkrili doprsni kip. Glavni govornik na odprtju je bil dr. Henrik Neubauer, udeležil pa se ga je tudi predsednik Borut Pahor.
Njen prvi v Zborniku omenjeni članek je iz decembra 1995 v Naši ženi, »Ko umolkne flavta in Irena spregovori«. To je članek o mednarodnem seminarju flavtistov Irene Grafenauer, ki ga je Sodja organiziral leta 1995 v Portorožu.
Darja Korez Korenčan se je v svojem nagovoru kritično dotaknila sedanjih slabih razmer za vsakršno resno glasbeno publicistiko, kritiko in nasploh javno besedo. Vsi mediji se komercializirajo, za kulturo, še posebej glasbeno, je vse manj prostora, kritik in kritikov je vse manj. Na delu so razni izgovori, zavračanja, zavlačevanja in vse kaže, da se je v zadnjem času vse spremenilo na slabše oziroma postaja “rumeno”. Posebej je omenila, koliko odličnih glasbenikov ima danes Slovenija v tujini in ki niso deležni dovolj javne medijske pozornosti.
Dr. Franc Križnar
Novinar in urednik Radia Slovenija v pokoju, muzikolog dr. Franc Križnar je v letih 1978 – 2019 uredil in objavil 48 enot izvirnih znanstvenih člankov, 19 enot preglednih znanstvenih člankov, 102 enoti strokovnih člankov in 17 monografij. V Zborniku so njegov nagovor in članki omenjeni na 32 straneh.
Njegov prvi članek v Zborniku je bil objavljen 11.3. 1980 v Dnevniku, to je kritika koncertne izvedbe Haendlove opere Orlando v Narodni galeriji, v kateri je kljunasto flavto v orkestru ljubljanske opere igral Lovro Sodja.
Tudi Križnar je orisal vse slabše razmere v slovenskih medijih v odnosu do resne glasbe; kritik koncertov, opernih predstav… je vse manj. Mediji se ne zavedajo svoje javne vloge v družbi in vse bolj izgubljajo svoj pomen.
Dr. Valentin Inzko, foto Wikipedija
Tretji nagovor je za Zbornik napisal avstrijski veleposlanik, koroški Slovenec dr. Valentin Inzko, ki tu ne sodeluje kot politik, ampak kot dolgoletni spremljevalec koroške kulturne dejavnosti, pa tudi kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Lovro Sodja je sodeloval tudi z njegovim očetom dr. Valentinom Inzkom starejšim, prvič pri odprtju Vrta koroških kulturnikov 29.6. 1980 v Svečah, ki ga je ustvaril slovenski kipar France Gorše.
Darko Brlek
Četrti nagovor je napisal umetniški vodja in direktor Ljubljana Festivala Darko Brlek. Drugi članek v Zborniku je namreč poročilo v Slovenskem poročevalcu, 16. julija 1957, o premieri opere Hlapec Jernej in njegova pravica Matije Bravničarja na Festivalu v Križankah, pri kateri je Lovro Sodja sodeloval kot član govornega zbora. V Križankah je v zadnjih 60 letih sodeloval v raznih umetniških in organizacijskih funkcijah ter s Festivalom Ljubljana seveda publicistično in novinarsko, še posebej s poročanjem v slovenskih medijih na avstrijskem Koroškem.
(Ali bo Darko Brlek skupaj s Festivalom Ljubljana pripravil monografijo iz obdobja, ko je vodil Ljubljana Festival, je vprašanje odločitve in sredstev, saj bi bilo gradiva dovolj).
Herbert Seher, foto spletne strani
Peti nagovor je napisal koroški Slovenec Herbert Seher, ki že nekaj desetletij živi na Dunaju. Sodja je z njim leta 1979 ustanovil Slovensko Glasbeno šolo na Koroškem z oddelki v Rožu. Seher je sedaj predsednik Slovenskega inštituta na Dunaju, v katerem zelo pogosto prirejajo razne kulturne in družabne prireditve Slovencev iz vseh sosednjih držav.
Naslovnica Zbornika
Zbornik je predvsem bibliografija, ki pomaga bralcu poiskati članke same, saj bi bil obseg z dobesednimi ponatisi več sto strani, če ne tisoč. Digitalizacija člankov, ki poteka na različnih platformah, omogoča hiter dostop za individualno branje, študij, raziskovanje.
Slovenski kulturni prostor je temelj slovenstva, to vedo vsi, ki to želijo vedeti, vse drugo so izgovori, sprenevedanje in lenoba.
Lovro Sodja, ki je pred kratkim prejel že drugo avstrijsko državno odlikovanje, je bil vse življenje kulturni aktivist v najširšem pomenu te besede. Kaj vse je organiziral, pa je kasneje zamrlo, bi bila posebna tema. Najbolj mi je žal za propad Evropskega tekmovanja mladih orglavcev v Cankarjevem domu, na katerem sem nekoč v imenu Dela podelil mlademu Daliborju Miklavčiču denarno nagrado za najboljšega mladega organista in izvajalca slovenskega orgelskega dela.
Kako je vodil TEMSIG je še obsežnejša tema, ki pa nikoli ne bo predstavljena za 100 točk, kolikor so jih dobivali najboljši mladi glasbeniki.
Marijan Zlobec