Vsakokrat, ko izide kakšna nova knjiga starih razglednic, postajam še bolj prepričan, kako pomembno zgodovinsko vlogo so odigrale, ne le v Sloveniji ali na slovenskem etničnem ozemlju, amak povspod in v vseh možnih temah, celo vojnih, kot so na primer zlasti one iz prve svetovne vojne, pa potem iz časa fašizma in nacizma, časa vladavine Stalina, pa one, ki so nastajale ob vzponu New Yorka, še posebej v stilu art deco nebotičnikov, da ne zamolčim evropske secesije ali slovite dunajske Wiener Werkstätte ali jubilejnih ob 50. in 60. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I.
Milan Škrabec na predstavitvi knjige, foto Marijan Zlobec
Milan Škrabec je pred meseci pri Celjski Mohorjevi družbi pripravljal napoved slavnostnega dogodka, ko bodo na prvi jesenski tiskovni konferenci predstavili prav njegovo razkošno monografijo Romarski pozdrav Slovenski božjepotni kraji na starih razglednicah.
Naslovnica
Ko je pred leti izdal slovenske razglednice Svetih Višarij, pa Slovenski pozdrav s Koroške, je bilo jasno, da se že spogleduje z novo temo, ki bo prikazovala en vidik slovenske zgodovine. Na včerašnji tiskovni konferenci je povedal, da je na temo božjepotnih razglednic pregledal nekaj tisoč primerkov iz časa od najstarejše, iz leta 1889, pa večinoma do konca prve svetovne vojne, nekaj pa jih je tudi iz obdobja med obema vojnama.
Dr. Tanja Ozvatič in prof. Milan Škrabec
Ravnateljica dr. Tanja Ozvatič je spomnila na knjigo razglednic Naprej zastava slave iz leta 1990, za katero je Celjska Mohorjeva družba prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najlepšo knjigo.
Večina razglednic v knjigi Romarski pozdrav je iz Škrabčeve osebne zbirke, kakih petdeset pa so jih posodili za objavo drugi zbiralci, kot so Alojz Cindrič ,Gregor Kobler, Maks Košir, Matjaž Matko, Marko Mohorčič, Brane Penca, Zmago Tančič in Janez Žitko. To prijateljsko sodelovanje je prispevalo k še večji kvaliteti knjige.
Vseslovenski katoliški shod v ZDA
Na 515 razglednicah s spremljajočimi besedili je prikazanih 205 slovenskih božjepotnih krajev s celotnega slovenskega etničnega ozemlja. Zbirka odseva bogastvo verskega izročila prednikov, ki so tudi s pomočjo romanj kljub križem življenja smelo zrli v prihodnost.
Evharistični kongres v Ljubljani z Brezjansko Kraljico
Človeško življenje je romanje, človek pa popotnik na nemirni zemlji. Romanje pomeni poglabljanje in učvrstitev zveze med ljudmi in z Bogom. Ljudje so od nekdaj romali v svete kraje, ki so bili zanje kraji očiščevanja in vzpostavljanja pristnejših odnosov med ljudmi in z Bogom. Tudi v težkih časih vojn in prevrata so ljudje romali, saj so iskali tolažbo, mir in upanje pri svojih zavetnikih. Milostni mir, ki so ga prejeli v svetišču, so želeli posredovati tudi svojcem, to pa so storili z razglednicami romarskih krajev, ki so jih pisali rojakom. Razglednice romarskih središč so zrcalo naše preteklosti, sestavni del človeškega izročila in smerokaz za prihodnost.
Zadnja stran knjige
Milan Škrabec, ki je v slovenskih zbirateljskih krogih zelo znan, da ne rečem vodilni, poleg slovenskega Dunajčana dr. Walterja Lukana, pa še koga, ki je že izdal samostojno vsaj eno knjigo s starimi razglednicami, (verjetno jih je kar kakih deset ali morda še več, v tem trenutku nimam natančnega seznama, prav tako pa je precej tematskih zbiralcev, ki morebitne svoje knjige še pripravljajo, zbirajo gradivo in upajo na še kakšno neznano redkost), je svojemu izboru dal poudarek, kot rečeno, razglednicam iz obdobja pred prvo svetovno vojno.
Pozdrav iz Brezij
Kot veste, kataloga slovenskih razglednic ni, niti ne verjamem, da kdaj bo. Če greste v NUK, vidite, da tam zbirka slovenskih razglednic ne napreduje in da je milo rečeno slaba, pa so “nacionalka”. Niti jih ne zanima, še manj bi za nakup na prostem trgu plačali, (toliko kot plačajo osebni zbiralci). Škrabec se je zahvalil sodelavcem, pri čemer pa ni mogel omeniti niti enega javnega kulturnega zavoda, muzeja, knjižnice, občine, celo škofije ali cerkve ne.
Sveta gora pri Gorici ali nad Solkanom
Avtor jemlje razglednico v prvi vrsti kot zgodovinski vir, ki s poštnim žigom, znamko, raznimi koleki, krajevnim imenom, morebitnimi podatki o naročniku (založniku), izdajatelju in fotografu ter s slikovnim in pisnim sporočilom nudi dragocene informacije o preteklosti slovenskih božjepotnih krajev. Nekatere romarske cerkve so bile v poznejšem času močno spremenjene ali pa celo uničene. Zanimiva je podrobnost o slovenski cerkvici Sveta Jera na Gorjancih, danes znani kot Trdinov vrh, (ki si ga Hrvati kot Sveto Gero prilaščajo kot svojega, o čemer pa Škrabec ne piše).
Predvojna žičnica na Sveto goro
Zbirka Milana Škrabca odseva bogastvo verskega izročila prednikov, ki so tudi s pomočjo romanj kljub križem življenja z dvignjeno glavo in smelim pogledom zrli v prihodnost. Avtor upošteva ves slovenski etnični prostor, tako da ne preseneča zlasti bogat izbor, kolikor se da v celotnem kontekstu ali obsegu knjige in s poudarkom na slovenskih razglednicah. Še posebej je poudarek na avstrijskem Koroškem, na Tržaškem, Goriškem, pa vse do Svetih Višarij, ki so seveda v Italiji. Nekaj pa je raritet s slovenskih romanj v Lurd in celo iz ZDA. Vprašanje pa je, zakaj v knjigi ni vsaj še nekaj romarskih poti, na katere so Slovenci radi hodili, kot Trsat, otoček Sveta Barbana, Sveti Anton Padovanski v Padovi…
Anton Martin Slomšek je upodobljen na razglednici
Škrabec je moral gledati na ves slovenski prostor uravnoteženo. 205 razničnih božjepotnih krajev pove veliko o značaju slovenskega naroda v preteklosti, vendar pa se v teološke podrobnosti Škrabec ne spušča, nekaj več o tem vidiku v svoji spremni besedi spregovori dr. Janez Juhant. Med drugim omenja tudi slovenska romanja v svete kraje, ob nedavnem nesrečnem požaru v pariški cerkvi Notre Dame pa ugotavlja, da smo vsi “umolknili, saj ogenj ni uničil le nekaj kulturnega, pač pa najsvetejšega, nekaj, kar spada k bistvu človeka in govori o njem…”
Marija Zavetnica s plaščem na Ptujski gori
Največji poudarek je dan splošno znanim romarskim krajem, kot so Brezje, Sveta gora nad Solkanom, Ptujska gora, Zasavska Sveta gora, Blejski otok, Šmarna gora, Stična, v Slovenskem Primorju Strunjan (s procesijo vse do Pirana, kar ponazarjata dve razglednici), na Krasu Repentabor, Marija Obršljanska pri Komnu, pa Šmarje pod Sežano.
Sv. Jošt nad Kranjem
Tu sem na sami predstavitvi odprl problem, zakaj v knjigi manjka romarsko središče ali dolinica z Marijinim kipom v Lipici oziroma nekaj sto metrov v vrtači proti italijanski meji, o kateri obstajajo sto in več let stare razglednice in pričajo, da so tam dejansko potekala romanja. Kot so me opozorili pred leti v Lipici, ta potekajo znova. Škrabec se je izgovarjal, da o tem ni našel gradiva in informacij. No, mednarodno literarno srečanje Vilenica je ravno tam prirejalo literarne večere, na katerih so brali literati iz vse Evrope, v roke pa smo dobili zloženko z opisom zgodovine romarske tradicije v Lipici. Škoda, ker je Lipica vendarle svetovno znani fenomen zgodovine lipicancev. In očitno ne samo to.
Sveti Peter pri Mariboru
Ljubljana je po avtorjevi predstavitvi imela nekaj romarskih cerkva, kot so Sveti Florijan, Sveti Jožef, Rožnik, Sveti Krištof (leta 1958 porušena, nekoč na sedanjem Gospodarskem razstavišču), Rakovnik, Križanke, Krakovo, malo zunaj pa Devico Marijo v Polju.
Predstavitev s pomočjo video projekcij izbranih razglednic
Ob omenjanju Ljubljane se odpira še en vidik, to so slovesnosti na Bežigrajskem ali Plečnikovem stadionu, na katerem so potekala vseslovenska ali celo mednarodna romanja, shodi ali evharistični kongresi, o katerih je objavljenih celo nekaj debelih knjig s fotografijami in fotorazglednicami. Od vsega tega je v Škrabčevi knjigi objavljena le ena.
O avtorju
Milan Škrabec (1957) je leta 1980 končal študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlen je kot profesor zgodovine na Srednji strojni in kemijski šoli Šolskega centra Ljubljana. Velik del prostega časa posveča slovenski deltiologiji, ki jo je vzljubil kmalu po končanem študiju. Sodeloval je pri več razstavah s spremnimi katalogi in kot pisec člankov ter predavatelj, najpomembnejše pa so njegove knjige. Je avtor ali soavtor naslednjih publikacij, katerih rdeča nit so stare razglednice: Dežela ob Cerkniškem jezeru (1990), Vrhnika, prečuden kraj (1990), Narod naš dokaze hrani (2005), Boj za meje po 1. svetovni vojni (2007), Slovenstvo na razglednicah (2009), Pozdrav s Sv. Višarij (2012), Slovenski pozdrav s Koroške (2014), Romarski pozdrav (2019). Škrabec zbira razglednice že okrog štirideset let, dalo pa bi se sklepati, da je njegova celotna zbirka vredna nekaj sto tisoč evrov.
Dr. Janez Juhant
Spremno besedo h knjigi je napisal teolog dr. Janez Juhant predvsem s teološkega, pa tudi kulturnega, psihološkega ali nasploh človeškega vidika: zakaj je slovenski človek romal in še roma.
Bledske jezero v Slovinsku: češka ali slovenska razglednica ?
V knjigi je prvič objavljena najstarejša doslej znana slovenska (v bistvu pa češka) razglednica. Prikazuje Marijino cerkev na Blejskem otoku. Navdušeni nad lepotami Bleda so jo izdali Češki sokoli in je bila 8. maja 1889 odposlana s češkega mesta Přibram (60 km jugozahodno od Prage ) v francoski Strasbourg, kamor je prispela le dva dni zatem, kar dokazujeta oba žiga. Kot kaže, pa je napis v češčini, ne v slovenščini.
Knjiga ima 426 strani, oblikoval jo je Primož Pislak, urednica pa je bila Mateja Kvartič Dolinšek.
Slovenski pozdrav s Koroške
Marijan Zlobec