Zaključek peklenskega tedna, kot ga je na tiskovni konferenci v ponedeljek napovedoval direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, se je sinoči sklenil s koncertom simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom svetovno znanega švicarskega dirigenta Charlesa Dutoita.
Charles Dutoit s Slovensko filharmonijo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec
Če rečem peklenski teden, bi dodal, da je bilo tako “peklensko” v Salzburgu vsak dan; toliko koncertov ali predstav, kolikor jih je bilo v Ljubljani v tem tednu, jih je tam vsak dan, in še več. Razlika je še vedno ogromna (270.000 obiskovalcev proti ljubljanskim 62.000). Ne vem, če je bil kulturni minister na enem samem dogodku, kaj šele drugi politiki. Bog v nebesih je en revček v primerjavi z bogovi pri nas.
Omenil sem ignoranco RTV Slovenija, katere poslanstvo je poneumljanje ljudi s snemanjem raznih koncertov narodnozabavne glasbe ali popevkaric lokalnega pomena, medtem ko so šli svetovni dogodki mimo širše javnosti, kar se je pokazalo tudi v programih poletne scene, ki je dobesedno odšla v vsako slovensko vas, medtem ko se je izogibala vrhunskim umetnikom pred svojim nosom. Da ne govorim o dvajsetkratnem ponavljanju istih reklam perutničkočevapčičevskega tipa iz dneva v dan, kot da smo v celoti največji tepci na svetu. Dvajsetkrat mi morajo ponoviti, da spoznam, česa ne smem kupiti. Ko slišim: Dragi upokojenci, samo danes… pomislim na pištolo. Državna RTVS je največja prostitutka v državi; in najbolje plačana; tisoče evrov na minuto.
Kakšno je bilo vzdušje na koncertu Valerija Gergijeva s svojim orkestrom Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, pa na Svetlani Zaharovi ali na Izraelskem filharmoničnem orkestru z Zubinom Mehto, če omenim samo te tri dogodke, ti je takoj jasno, da se Televizija Slovenije zavestno odpoveduje vsemu, kar bi pokazalo tako kvaliteto glasbene umetnosti kot navdušenje občinstva, ki to kvaliteto priznava.
RTV Slovenija v mojih očeh nima enega človeka oziroma nobenega, na katerega bi stavil ali ga volil.
Bil je peklenski teden, a zelo raznolik, kontrasten, primerljiv, privlačen in seveda lep.
Pokazal je marsikaj, še posebej sinoči, ko je bilo vsaj meni jasno, kako Slovenska filharmonija zaostaja za svetovno kvaliteto. Ne glede na končne stoječe ovacije, ki pa so bolj veljale Charlesu Dutoitu kot samim glasbenikom.
Če pogledamo ruski profesionalizem, pa kitajski in izraelski, in ga primerjamo z ljubljanskim (slišali smo v baletnem večeru še slab radijski orkester), potem je jasno, da mi iz tega povprečja nikoli ne bomo napredovali.
Nam manjka vse, kar drugi imajo. In zakaj mi tega nimamo ?
Izraelski filharmonični orkester bo samo v letošnjem poslovilnem letu Zubina Mehte po vsem svetu opravil toliko gostovanj in koncertov, kot jih ne SF v petdesetih letih. Mariinski teater ima predstave vsak dan plus gostovanja plus nešteto obveznosti samega Valerija Gergijeva. Podobno Svetlana Zaharova. Kitajci so iz Ljubljane takoj odšli v Nemčijo.
Dunajski filharmoniki morajo vse poletje delati v Salzburgu, Dunajski simfoniki pa na opernem festivalu v Bregenzu… In 1. septembra se na Dunaju že začne nova sezona. SF je bolj slučajno nastopila na Mahlerjevem festivalu, in to je vse. Želje po njej ni nikjer, saj niti nimajo svojega stalnega dirigenta, oni, ki so v zadnjem obdobju bili, pa ne bi bilo škode, če jih sploh ne bi bilo. Vladavina povprečja je največ, za kar se je vredno boriti.
Če samo pogledam kakšno barvo zvoka so imeli omenjeni orkestri in kakšno sinoči Slovenska filharmonija, potem je jasno, da najslabšo; rekli boste, da imajo slabe inštrumente. To je res, a zakaj je bila igra kitajskih godalcev s svojo temno dramatično barvo v Šostakoviču tako sijajna ?
Vsi omenjeni imajo znanje in samozavest, ki je naši glasbeniki nimajo. V orkestru se nenehno pojavljajo mladi in neznani obrazi, brez izkušenj, orkestrske kilometrine, koncertantne ali repertoarne razgledanosti, medtem ko opaziš, da na odru najpomembnejšega otvoritvenega koncerta ni celotnega ansambla Slowind.
Še nikoli se mi Lucijan Marija Škerjanc ni zdel tako slab skladatelj kot ob sinočnji oglati, počasni, povsem nebaletni izvedbi Marženke, koreografske simfonične pesnitve. Na tako glasbo ne moreš narediti nikakršnega učinkovitega baleta, kot ne pomisliti na cankarjanski socialno čuteči literarni opis usode nekega dekleta v dunajskem predmestju Ottakring, kjer je naš pisatelj bival.
Igra kart, baletna suita Igorja Stravinskega je bila malo boljša, bolj diferencirana, a še vedno premalo natančna, izčiščena, kontrastno intenzivna, dramatična, celo pripovedna. Kako so Stravinskega izvedli Rusi pred desetimi dnevi, in to v dodatku po itak zelo dolgem koncertu. Kakšna briljanca je bila tedaj. Našim glasbenikom manjka elementarni smisel za lepoto, čutenje, okus, ali volja in moč.
Organist Pavao Mašić
Boljša je bila Simfonija št. 3 v c-molu, op. 78 z orglami Camilla- Saint Saënsa, ki pa se je v interpretaciji počasi razvijala, dobivala svoj karakter, pokazala na skladateljevo drznost v času nastanka in dosegla vrhunec bolj po zaslugi orgel (Pavao Mašić) in nasploh celovitosti zvočnega vtisa šele z Maestosom, medtem ko je bila na začeteku igra godalcev razšlampana, kot da so na prvi vaji. Zakaj ni interpretativnega žara v naših ljudeh ves čas koncertnega nastopanja?
Dirigent Charles Dutoit je eleganten, po svoje celo šarmer, lepih manir, v gestikulaciji izrazit in navdihujoč, a je potreboval ves večer, da je bilo nekaj prave glasbe šele zadnjih deset, največ petnajst minut. In smo dobili malo boljši skupni vtis.
Zanimanja za otvoritveni koncert Slovenske filharmonije v novi sezoni ni bilo v polni meri; svetovi so različni, ljudje so različni, okusi prav tako in vsakdo se odloča za kvaliteto in za svoj glasbeni užitek. Gredo tja, kjer jim bo in ko jim bo zares lepo.
Sinoči nisem opazil, da glasbeniki na odru uživajo in si s skupnimi močmi prizadevajo, da bi bilo nam v dvorani čim lepše.
Charles Dutoit je svoje delo opravil korektno, gosposko, zahvaljeval se je tako rekoč vsem, dvignil vse posameznike in sekcije, svoj šopek je dal namestnici koncertnega mojstra Mirana Kolbla in ga zatem odpeljal z odra.
Peklenski teden se je končal s stoječimi ovacijami na vseh dogodkih. Najhitreje ali takoj so vsi vstali na koncertu Zubina Mehte, potem na Gergijevu in Zaharovi, bolj počasi na Kitajcih in najpočasneje na Slovenski filharmoniji.
Mislim pa, da je bilo na celotnem festivalu prav letos največ stoječih aplavzov in ovacij, verjetno več kot dvajsetkrat.
Kaj šele bo, ko prideta prihodnje leto tako Bolšoj teater kot Mariinski Teater. Za Moskovčane sem sinoči slišal, da bodo imeli dve predstavi baleta Spartak Arama Hačaturjana in dve opere Pikova dama P. I. Čajkovskega.
Marijan Zlobec