Berliozova Fantastična simfonija je koncertni biser; to vedo vsi, manj pa je orkestrov in dirigentov, ki to znajo tako prepričljivo pokazati, kot je to uspelo sinoči Izraelskemu filharmoničnemu orkestru z legendarnim dirigentom Zubinom Mehto v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani ob koncu 67. Ljubljana Festivala.
Zubin Mehta sinoči v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Mehta prihaja iz Indije in iz glasbene družine ter iz posebne etnične skupine Parsi, ki so perzijskega izvora in jih je v Indiji menda le še nekaj deset tisoč.
Mehta ima neponovljive izvorne karakteristike in spričo zgodnjega potovanja na študij v Evropo, (pri osemnajstih letih z ladjo do Genove), svetovljanske izkušnje že do konca svojega študija pri legendarnem profesorju dirigiranja Hansu Swarowskem na Dunaju.
Znana je anekdota, da sta se s študentskim kolegom, kasneje prav tako svetovno znanim dirigentom Claudiom Abbadom, ki je prav tako študiral na Dunaju, vštulila v pevski zbor, da sta lahko z odra med koncertom opazovala, kako dirigira Herbert von Karajan, a ju je menda spregledal. Diplomiral je pri enaindvajsetih letih leta 1957, naslednje leto je med stotimi kandidati na tekmovanju v dirigiranju v Liverpoolu prejel prvo nagrado, ki mu je zagotavljala koncerte pri Royal Liverpool Philharmonic…
Ljubljana ga je gostila med prvimi na svetu, in to na dveh koncertih s Slovensko filharmonijo. Prav bi bilo, da bi se v prihodnjih letih, kot je rekel je že zaseden do leta 2022, vsaj še enkrat k njej vrnil.
Še ne štiriindvajsetleten je prvič gostoval v Ljubljani, kar si je zapomnil in s hvaležnostjo poudarja ves čas, vse do včerajšnjega sprejemanja visokega slovenskega državnega odlikovanja iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.
Mehta je bil predestiniran za svetovno kariero, umetniško poslanstvo, ki vključuje humanizem in spoštovanje med narodi sveta.
Ob šestdesetletnici od prvega pa do včerajšnjega gostovanja v Ljubljani malokdo pomisli, da Mehta pozna Ljubljano dlje časa kot že večina njenih sedanjih prebivalcev.
Marijan Lipovšek ga je vabil k sebi domov, saj je bil prikupen fant, pa še brez vsega, tako da je dobro kosilo Lipovškove žene Pie in v družbi številnih otrok, med katerimi je bila tedaj trinajst ali štirinajstletna Marjana Lipovšek, ostalo v njegovem spominu kot najlepši dogodki v mladosti, ko še ni bil kot dirigent nikjer stalno angažiran. Slikovito je bilo Mehtino včerajšnje pripovedovanje med slavnostnim zahvalnim nagovorom v Predsedniški palači, kako ga je Lipovšek peljal v Postojnsko jamo.
Če pogledate starejše posnetke dirigiranja Zubina Mehte, boste opazili, da ni bil nikoli zelo vehementen, kot kakšen Carlos Kleiber, ni poskakoval kot Leonard Bernstein, niti ni imel najbolj briljantne dirigentske tehnike kot Lorin Maazel, ampak je dirigiral s svojo karizmatično osebnostjo, velikim znanjem in s svojo duhovno podobo, ki se bolj kot skozi roke pokaže z očmi, kot se je to v zadnjem obdobju dirigiranja pokazalo pri Sergiu Celibidacheju.
Če primerjamo tri zadnje orkestre, ki so nastopili na 67. Ljubljana Festivalu, smo takoj opazili razlike v njihovi barvi, od Sankt Peterburga s svojo rusko agresivnostjo, dinamiko, pogumom ter samozavestjo pri interpretaciji Šostakovičeve Desete simfonije, potem so priški Kitajci s svojimi čudivitimi temnimi godali, bleščečimi trobili in pihali, tako da so bili najlepše presenečenje letošnjega festivala, pa do Izraelcev, pri katerrih smo zlasti v Fantastični simfoniji občudovali popolnoma drugačen zvok od Rusov in Kitajcev.
Berlioz, če poslušate njegove opere, zlasti Trojance ali Benvenuto Cellini, boste takoj opazili posebno barvno svetlobo zvoka, tiste zvočne žarke, ki so skorajda nevarni, ker zarežejo s svojimi finesami v uho in nočejo biti niti agresivni niti temni, ampak kombinirajo svojsko liriko in dramatiko s hitrimi spremembami v tematskem poteku tako znotraj stavkov kot v smiselnem ali vsebinskem dialogu med njimi. Zato je ravno Fantastična simfonija tako zanimiva in za izvajalce vedno velik izziv.
V Ljubljani smo jo slišali večktrat, Slovenska filharmonija pa jo je najlepše izvedla pred kakimi tridesetimi leti, ko je k njej prišel sloviti francoski dirigent Serge Baudo.
Interpretacija Zubina Mehte z Izraelskim filharmoničnim orkestrom je bila vrhunec nekega glasbenega pojmovanja, ki izhaja iz dojemanja celovitosti tako velike umetniške osebnosti, kot je bil Hector Berlioz (če se spomnimo še na sijajen publicistični in kritični opus ter javni ali civilni, velikokrat polemični pogum). Dojemanje osebnosti, dela, stila, časa, vsebine, izraza so se lahko povezale v neponovljivo interpretacijo samo tedaj, ko je pred orkestrom sinoči sicer sedel, ne stal, nekdo, ki glasbo različnih svetov in obdobij z lahkoto sprejema kot zgodovinsko kontinuiteto, iz katere pa so se v večnost dvignili samo največji posamezniki, v onem času zlasti Verdi in Wagner, ki ju Mehta tako dobro pozna.
Najbolj so me presenetila godala s tokrat tako posebnim zvokom, da me je spominjal na zarezavanja ostrega rezila v kožo. Sijajen je bil že uvodni angleški rog in potem različni novi in novi solisti; oboa, flavta, klarinet, fagot, sijajna sekcija tolkal, pa obe tubi, obe harfi, trobente, rogovi… Saj ne rečem, da ne bi tudi nekateri člani Slovenske filharmonije igrali podobno, a vendar je bistven vtis celote ali celovitosti interpretacije, tu pa še posebej neke simfonične fantastične zgodbe.
Globoka zahvala Zubina Mehte
Prvi del koncerta je bil bolj problematičen. Sam obeh del ne bi izbral za tako pomembno poslovilno turnejo niti v sanjah. Skladba madžarskega skladatelja judovskega rodu Odona Partosa (1907 -1977) Concertino za godala je bila slabša od tistega, kar sta pri nas sočasno pisala Uroš Krek ali Primož Ramovš, to je v takrat (petdeseta leta) evropsko popularnem neoklasicističnem stilu.
Izbor Haydnove Koncertantne simfonije v B-duru za oboo, fagot, violino in violončelo v treh stavkih je nemara bil zaradi predstavitve štirih solistov v redko ali nikoli izvajanem dele sicer legendarnega Josepha Haydna. Solisti: Christopher Bauwman, oboa, Daniel Mazaki, fagot, David Radzynski, violina in Emanuele Silvestri, violončelo so bili sicer odlični, prav tako izvedba, a tako veliko in pomembno gostovanje ne more miniti v spoznanju, da je prvi del koncerta “mašilo” za drugi del.
Spomnimo se, kako je Valerij Gergijev dal v prvi del svojega koncerta Debussyja in Ravela ter še Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova, v drugi del pa Deseto simfonijo Dimitrija Šostakoviča, torej polnokrvni celotni program. Razlika je bila očitna.
Zubin Mehta je kot dodatek izbral spomnil na svoj dunajski čas in z Izraelskim filharmoničnim orkestrom izvedel še Straussovo Trič trač polko.
https://en.wikipedia.org/wiki/Parsis
https://english.sta.si/2673328/conductor-zubin-mehta-receives-presidential-decoration
https://en.wikipedia.org/wiki/Zubin_Mehta
Odločanje za dodatek
Stoječe ovacije
Marijan Zlobec