Sinočnji koncert Simfoničnega orkestra iz Shenzhena na Kitajskem v ne ravno polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru 67. Ljubljana Festivala je nedvomno pokazal, da se velika Kitajska na področju klasične glasbe, njenega spoznavanja, izvajanja, pa tudi avtorskega ustvarjanja, v zadnjih desetletjih prebuja.
Kitajski orkester iz Shenzhena, foto Marijan Zlobec
Koncert je na koncu, začuda, bi lahko dodal, stopnjeval vzdušje do stoječih aplavzov in ovacij, zlasti v celotnem, parterju in na stranskih balkonih, medtem ko so bili v sredini balkona bolj previdni z vstajanjem in so raje, malo v dvomih, obsedeli. Nič hudega, saj naj se pokaže različnost dojemanja in sprejemanja, tako kot se je pokazalo ploskanje med stavki Brahmsovega koncerta in Šostakovičeve simfonije. V dvorani je bilo precej gostov, med njimi največ samih KItajcev, ki živijo v Sloveniji in niso ravno pogosti obiskovalci simfoničnih koncertov in so ploskali po svojem spontanem reagiranju na glasbeno dogajanje na odru.
V simfoničnem orkestru so igrali samo Kitajci in Kitajke, razen se mi zdi prvega violončelista, enega violista, timpanista in kot gosta pri njih pri klavirju in celesti v simfoniji člana Simfonikov RTV Slovenija.
Kitajska kulturno napreduje, ker hoče spoznati Evropo kot zibelko novejše glasbe, zlasti tiste, ki je rodila opero in simfonično glasbo ter koncerte, manj pa jih trenutno zanima starejša, kot je renesančna ali še starejša srednjevečka. Ne dvomim pa, da bomo najkasneje čez dvajset lit slišali peti Kitajce tudi kakšnega Gallusa. (Ne se smejati).
Evropska glasbena kultura je najbogatejša in vsestranska v zgodovini in bo večen vir študija, izvajanja, občudovanja, pa tudi novih ustvarjalnih navdihov.
Kitajci so to spoznali, vprašanje pa je, do kam njihov miselni svet sega, kaj so sposobni razumsko in še bolj emotivno dojeti in kako to izraziti.
Te dileme so simpatične za nas kot predvsem spremljevalce v veliki večini zgolj evropskih izvajalcev z redkimi azijskimi predvsem solisti, ki pa so se večinoma šolali ali izpopolnjevali v Evropi, v zadnjem času pa prihajajo tudi taki, ki imajo izobrazbo le doma na Kitajskem na primer, od koder je težje oditi v tujino kot iz Južne Koreje. A tudi iz Severne Koreje odhajajo mladi na študij klasične glasbe, na primer dirigiranja na Dunaj.
Zakaj je na Kitajskem strast po evropski glasbi vse večja, je vprašanje, na katerega se da zelo preprosto odgovoriti: ker je najboljša, je največji izbor vseh žanrov, skladateljev, stilov, možnosti izvajanj…
Drugo je, kako Kitajci sami vidijo svoj koncertni program, ki bo hkrati zanimiv tako zanje kot za nas.
Izbor sinočnjega programa z uvodnim domačim skladateljem Zhangom Qianyim, potem Johannesom Brahmsom in v drugem delu Dimitrijem Šostakovičem, je pokazala bolj evropski kot kitajski način razmišljanja, ali pa so spoznali, kako o koncertih razmišljamo mi v Evropi, vsaj večinsko; domače delo, koncert, simfonija.
Moja domovina Zhanga Qianyija je večstavčna simfonija ali morda celo kantata, v kateri v nadaljevanju tistega, kar smo slišali v Ljubljani, sledi nastop še zbora in solistke, če se pri tem sklicujem na kitajski bližnji nastop (10. septembra) v nürnberški pokrajini, konkretno v cerkvi v Erlagenu ter njegovo napoved, po kateri se bo kitajskemu orkestru pridružil nürnberški zbor Hans Sachs. Solistka bo sopranistka Katrin Adel.
Skladatelj je v kompozicijo vtkal različne elemente več kitajskih etničnih skupnosti. Očitno smo slišali prvi stavek Glorious Dreams. Skladba je zelo spevna, melodična, vtis je moderen, a ne ravno poln kitajskega melosa, ampak je več elementov, ki jih je mogoče povezati z zahodno glasbo, celo ameriško. Koliko so ti motivi izvorno kitajski, bi lahko rekli le kitajski etnomuzikologi. Izvedba je bila korektna. Hitro smo opazili kvalitete velikega orkestra, izenačenega v vseh sekcijah in z izrazitimi godali, ki so napolnila Gallusovo dvorano.
V Brahmsovemn Koncertu za violino, violončelo in orkester v a-molu, op. 102 v treh stavkih smo poslušali dva odlična kitajska solista; violinistko Tianwo Yang in violončelista Jiapenga Nia. Uvodni prvi stavek Allegro se je začel s solo violončelom prepočasi in ni nakazal oznake stavka, tako da se je osrednja melodija razvijala prepočasi. Najbolj se je vlekel drugi stavek Adanbte, ko se je že malo zamajalo razmerje med orkestrom in solistoma, v tretjem stavku pa je bilo več žara in elementarne moči, ki so jo pokazali vsi skupaj. Tu bi dirigent Daye Lin moral izvedbo voditi bolj črvrsto in odločno, bolj kompaktno in v pravilnejših tempih.
Kako odlična sta bila solista, smo slišali v dodatku, to je bila Händlova Passacaglia za violino in violončelo v obdelavi skladatelja Johana Halvorsena, ki jo je norveški skladatelj napisal že leta 1897 in temelji na Händlovi Passacaglii š. 6 iz Suite v g-molu za čembalo.
Kako bodo Kitajci izvedli Šostakovičevo Peto simfonijo je bilo veliko vprašanje, na katerega smo na koncu dobili omenjene reakcije občinstva. Dojemanje tako “militantne”, antistalinistične glasbe, je na Kitajskem možno, ob določenih vzporednicah iz domačega življenja, ki pa niso rodile skladatelja takšnega kalibra, kot je bil Šostakovič, ki ga seveda imamo za največjega simfonika dvajsetega stoletja.
Dirigent Daye Lin je v izvedbi pazil na vtis celote, ni pa spregledal cele vrste solov, kot obeh flavt, oboe, fagota, močne harfe, klavirja in celeste, klarinetov, izrazitih tolkal, celotne sekcije rogov, na nekaj mesti trobent, pozavn s tubo, medtem ko so bili godalci ves čas tehnično odlični. S svojo temno barvo so dominirali in dajali izvedbi močne akcente.
Glasbeni ali kar festivalski dialog s Kitajci ali kitajskimi glasbeniki še čaka na večje prepričanje obiskovalcev, da lahko prihajajo simfonične kvalitete tudi z Vzhoda, čeprav bo velika večina med dvema koncertoma; kot je bil sinočnji kitajski in bo danes izraelski z Zubinom Mehto…
Marijan Zlobec