Lep je bil končni pogled na stoječe aplavze in ovacije v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma po sinočnjem baletnem večeru z naslovom Svetlana Zaharova in prijatelji v okviru 67. Ljubljana Festivala.
Svetlana Zaharova, foto Marijan Zlobec
Bil je sicer pričakovan vrhunski večer z baletnimi solisti moskovskega Bolšoj Teatra in Mariinskega Teatra v Sankt Peterburgu.
Koreografija na Mozartovo glasbo
Svetlana Zaharova morda na prvi pogled ne izgleda kot voditeljica ali kakšna avtoritativna osebnost, vendar pa je očitno taka profesionalka in velika umetnica, da zlahka sprejme vodilno funkcijo, še posebej v obdobju, ko je sama prevzela programsko vodenje svojih umetniških večerov in povabila le tiste soplesalce, ki jih dobro pozna in jim povsem zaupa.
Svetlana Zaharova v Umirajočem labodu v koreografiji Mihaila Fokina
V Ljubljani smo doživeli ves napovedani program, sestavljen iz devetih “točk”, koreografij ali baletnih odlomkov, samostojnih predstavitev, zlasti sodobnih, kjer smo spoznavali način mišljenja voditeljice, njenega izbora, odločitev, prikazov, ali kot je dejala na tiskovni konferenci; izbrala je program, ki bo zadovoljil tako tiste, ki imajo radi klasični balet, kot one, ki jim je bližji sodobni ali moderni. Kot smo videli, je prav ona z lahkoto in prepričljivostjo nastopila v obeh.
Ločitev Johna Powella z Eleno Evsejevo in Aleksandrom Smekalovom
Prav Svetlana Zaharova ima sposobnost, ne povezovanja različnih časov, razvoja, koreografij, pristopov, glasbenih stilov, ampak samega izražanja, ne zato, ker je prilagodljiva po karakterju, ampak ker zna doživljati bistvo vsake koreografije in glasbe, zna sebe najti v njih in ima vse plesne predpogoje, da to uresniči. Njena širina ne neki način presega baletne zgodbe. Morda bi tak baletni večer lahko primerjali z večerom opernih arij, duetov, tercetov opernih zvezd ob spremljavi orkestra z dirigentom.
Coppelia Lea Delibesa z Darjo Hohovo in Artemijem Beljakovom
Med avtorji klasičnih baletov, kot jih poimenujemo z eno besedo, je bil najprej ali uvodni Gusar na glasbo Adolpha Adama in v koreografiji Mariusa Petipaja; gledali smo pas de deux s samo Svetlano Zaharovo in njenim partnerjem Jacopom Tissijem. Zaharova je že takoj po priplesu na oder doživela aplavz na odprti sceni, potem pa še nekajkrat, podobno italijanski plesalec Tissi.
Spartak
Coppelia Lea Delibesa; gledali smo pas de deux v koreografiji Aleksandra Gorskega, in s plesalcema Darjo Hohovo in Artemijem Beljakovom, je takoj pokazala, da bo solistična ekipa v celoti vrhunska.
Svetlana Zaharova
V tem kontekstu klasičnega baleta je sodobna Ločitev na glasbo Johna Powella v koreografiji Jurija Smekalova in s plesalcema Eleno Evsejevo in Aleksandrem Sergejevom, ki je bila izvedena na posneto glasbo, pokazala odprtost do različnih vsebin, če bi rekel aktualnih, bi že bilo bolj vprašljivo, saj so vse teme v bistvu aktualne.
Mozart
To se je videlko na primer v navidez zgodovinski, v bistvu pa prav tako sodobni koreografiji Caravaggio na glasbo italijanskega skladatelja Bruna Morettija in v koreografiji Maura Bigonzettija, ko sta Svetlana Zaharova in Jacopo Tissi pokazala v bistvu kar izzivalno zgodovinsko podobo vse bolj legendarnega italijanskega slikarja iz let okrog 1600, pustolovca, po svoje zločinca, ki je bežal pred kaznijo, se vrnil in v čudnih okoliščinah umrl (menda se je zastrupil ob uživanju svinčenih hlapov od mešanja barv).
Caravaggio
Caravaggio je moški, ki žensko povleče in prilepi nase; s svojo atraktivnostjo in pogumom, osebnostjo in drznostjo, verujoč v svoje sposobnosti. Ampak če pride prava, se vda. Tu sta bila oba solista sijajna.
Spartak
Spartak Arama Hačaturjana ima najprej izjemno glasbo, polno lirike in nasploh emotivne širine in pokaže ljubezensko podobo junaka. V koreografiji Jurija Grigoroviča sta nastopila Darja Hohova in Mihail Lobuhin z vso eleganco in poudarkom ljubezenske predanosti.
Zadovoljna Svetlana Zaharova
Umirajoči labod na glasbo Camilla Saint-Saënsa in v koreografiji Mihaila Fokina spet s Svetlano Zaharovo je bil višek elegance. Izbrala si je posebno svetlobo oziroma že kar temo, tako da je umiranje bilo še bolj občuteno. Zaharova s svojimi dolgimi rokami in nogami ter vitkostjo je pojem elegance.
Aleksej Gajnutdinov in Anton Gajnutdinov v Underwoodu
Sodobna koreografija Ivana Vasiljeva je predstavila ples dveh plesalcev v Underwoodu na glasbo Maxa Richterja, ki je bila prav tako posneta. Plesala sta Aleksej Gajnutdinov in Anton Gajnutdinov; par, kot da bi šlo za ljubimca ali vsaj prijatelja, ki svoji usodi po svoje, ne brez določene plesne komike, sodoživljata in povezujeta v dialog.
Beneški karneval
Beneški karneval na glasbo Cesara Pugnija in v koreografiji Mariusa Petipaja je s plesalcema Eleno Evsejevo in Aleksandrom Sergejevom upodobil utrip in razpoloženja ter z nekaterimi znanimi melodijami, ki jih poznamo v različnih izvedbah in kombinacijah, ponazoril vso pestrost karnevalskih Benetk.
Mozart
V bistvu me je najbolj presenetil Mozart. Kot veste, je imel velik smisel za komiko, samoironijo, norčevanje in podobno. Tu pa smo na njegovo simfonično glasbo (Adagio iz Simfonije št. 40), gledali sodobno koreografijo Marguerite Donlon (r. 1966) pod naslovom Strokes Through the Tail. Vodilno solistično vlogo je prevzela Svetlana Zaharova, da bi se iz vseh moških na odru; skupaj jih je nastopilo kar pet, po svoje ponorčevala, jih obvladala, jim dajala upanje, jih zavračala, a so se tudi oni postavili po svoje in imeli svoj plesni ansambelski na trenutke prav komičen, a vsekakor duhovit nastop.
Baletni večer je večinoma potekal z živo glasbo, ob spremljavi ali izvedbi posameznih glasbenih del s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Antona Grišanina iz Bolšoj Teatra. Nekatere izvedbe so bile boljše (Hačaturjan), nekatere slabše (Mozart), nasploh bi pričakoval večjo angažiranost in predanost baletnemu večeru v tako polni dvorani in s takimi gosti. Res je, da oni ne izvajajo baletov, morajo pa glasbo čutiti, ne glede na dopust pred tem. Bilo je nekaj lepih trenutkov, kot soli harfe (ozvočene), klarineta, flavte, ponekod godal…, a v celoti za tako festivalsko priložnost premalo.
Marijan Zlobec