Luka Novak med gastronomijo in esejistiko na poti v globalizacijo


Nova knjiga Luke Novaka Polje gastronomije je hibrid: gre za enega prvih poskusov povezave globalnih gastronomskih fenomenov in njihove vpetosti v družbeno klimo, trende in duhovna gibanja, skratka, od cogita do hipsterjev. V pogovoru med pisateljem Luko Novakom in francoskim pesnikom, publicistom ter sodelavcem Francoskega kulturnega centra v Ljubljani Mathiasom Rambaudom so posebej mikavno oblikovano in ilustrirano (Domen Fras) knjigo založbe Totaliteta predstavili v knjigarni Konzorcij.

Rambaud  1 IMG_6583.jpg

Mathias Rambaud in Luka Novak, foto Marijan Zlobec

Kaj lahko dobim “ven”, če mešam gastronomijo in  esejistiko ? Nevarnost je, da ne dobim ne enega ne drugega ali vsakega po malem. Taka knjiga namreč omogoča vse “živo”, kar avtorju pade na pamet. Je hkrati svobodna, odprta in zamejena.

Novak 2 IMG_6628.jpg

Luka Novak je startal z racionalizmom in gre proti ciljni globalizaciji

Problem je njene aktualne sporočilnosti, se pravi vsebine, kot še posebej, komu ali kateremu bralcu je namenjena; onemu, ki ga bolj zanima kulinarika, ali drugemu, ki pričakuje kaj o aktualnih družbenih problemih, bodisi na lokalni ali globalni ravni.

Novak 4 IMG_6619.jpg

Kako lahko iz francoske Fenomenologije majoneze nastane slovenska Polje gastronomije ?

Luka Novak je knjigo najprej napisal v francoščini in jo izdal v Franciji, po slovenski izdaji pa sledi še angleška. Luka Novak je sin prevajalke in založnice Edvine Novak in Andreja Novaka, žal že pokojnega nekdanjega pariškega in rimskega dopisnia Dela ter urednika Zunanjepolitične redakcije Dela. Zato je kot otrok ali celo že mladenič žival v Parizu in se aktivno naučil francosko. Z esejistiko se je začel ukvarjati še predno je zajadral v kulinarične in gastronomske kroge. Očitno pa so doma vsi dobro kuhali. Kot maturant mi je prinesel na Delo nek svoj spis, ki mi je takoj pokazal njegove intelektualne kapacitete in nadarjenost, tako da lahko mirno zapišem, da je začel pisati močne spise že kot dijak.

Novak IMG_6606.jpg

Luka Novak

Knjiga Polje gastronomije ima precej razlagalni podnaslov “od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij” in takoj sledi komentar na naslovnici: “konec je velikih zgodb iz preteklih stoletij, tokrat je tudi postmodernizem zares mrtev, saj je končno zares konec tudi same zgodovine: dobrodošli v kulinariki.”

Rambaud 3 IMG_6629.jpg

Mathias Rambaud

Knjiga je mešanica med literaturo, sociologijo, zgodovino kulture, še posebej v Franciji, s poudarkom na nekaterih imenih in njihovih delih, ki so imela velik kulturni vpliv, kot Huysmansov roman Proti toku, čeprav Novak pisatelja označi kot  relativno obskurnega, a uporablja kot svoj pisateljski impulz pesimističnega junaka Folatina istega avtorja v pripovedi K vragu, ki po Parizu v osemdesetih letih 19. stoletja išče možnost za spodobna kosila.

Rambaud IMG_6596.jpg

Mathias Rambaud

Novak skuša opisati polje gastronomije od Huysmansovega časa do Instagrama, od osebne izkušnje bivanja v Parizu in njegovega vsakršnega raziskovanjam, k čemur je spadal tako znani McDonalds na Elizejskih poljanah kot francoska literatura, še posebej tedaj zlasti pri nas aktualizirana dekadenca, antiroman, novi roman, še prej eksistencializem in filozofija biti. Pa seveda francoski film, ki je takoj za italijanskim začel prevladovati, še posebej s festivalom v Cannesu. Za Slovenca pa je v Parizu bistvena izkušnja metro.

Luka Novak je o teh izkušnjah že napisal in tako v Franciji kot Sloveniji izdal knjigo Podzemna železnica kor urbano nezavedno.

Novak IMG_6620.jpg

Za Novaka so bistvena sedemdeseta ali pariška leta, ko je nastopil potrošniški boom s prvimi supermarketi in samopostrežnimi restavracijami (tu se ne spomni, kje je bilo kaj takega že v Ljubljani, razen da omenja prvo picerijo Parma v pasaži Maximarketa, kamor smo dejansko hodili na prve pice, ki so imele na sredini jajce, kot se še danes spomnim. Potem je v Ljubljani prišel Korabar. Najstarejša samopostrežna restavracija pa je bila v kleti Emone, kjer je danes Zara).

Pariškega McDonald’sa se kajpada spominjam s svojih obiskov zlasti slavnih tedanjih pariških razstav v novo nastajajočem Beaubourgu in sprehodih po Elizejskih poljanah, a me nikoli ni privlačil, vse do danes, enostavno ni moj tip prehrane, tako kot se do njega bolj iz prve radovednosti kot kasnejše pripadnosti spominja Luka Novak.

Novak ima seveda neprimerljivo višji kulinarični in estetski okus, da bi ga McDonald’s zadovoljil. Pravzaprav bi lahko zapial, da je v Parizu bil zadnja možna kulinarična izbira, ko bi vse druge francoske ali celo tedaj že popularne kitajske,vietnamske, ali grške in turške restavracije, pa seveda belgijske in italijanske že zaprli.

Novak 8 IMG_6588.jpg

Novak bi mirno lahko zapisal, da je bil McDonald’s zato postavljen sredi Pariza, da bi bil vsem Francozom na očeh in opozorilo, katera hrana ni za Francoze. A za to je bil potreben prihod prostaškega Novega sveta s svojimi hamburgerji, ki pa ni pokopal praktično nobene individualne restavracije, tako kot je digitalni fotoaparat uničil Kodaka in Agfo, kot ugotovi Novak.

Luka Novak je doživljal Pariz, ko je bil še francoski, medtem ko danes to ni več, pa če se Francozi s tem sprijaznijo ali ne. Kako nalahko so ga v štiridesetih, petdesetih letih zapravili, kliče ali vpije do neba: pazite na svoja glavna mesta in njihovo identiteto.

Vendar pa avtor knjige ni opazil cen, ki so bile tedaj v Parizu v primerjavi z Ljubljano bistveno višje in je popularizacija obratov množične hitre prehrane hkrati pomenila še njeno dostopnost ljudem z malo denarja, kasneje pa je Leclerc postal sinonim za nakup bagete, nekaj sirov in steklenice burgundca.

Novak ne pozabi omeniti Michelinovega kulinaričnega vodiča, tako kot ne  Kuhinje za vsakogar že iz leta 1932 in nasploh kuharskih knjig, kot jih v Ameriki tedaj še ni bilo, je pa njihov McDonald’s prehiteval Pariz (1972) za precej let (1955).

Bi bil sicer to kot kak umetnostni Pop art, ki ga sicer omenja Novak v drugačnem kontekstu? In Slovenija za Parizom ni zaostajala, ker ji je pri tem pomagal socializem s svojimi obrati družbene prehrane, v umetnosti pa grafični bienale, bližina beneškega bienala, gostovanja in rastavljanja naših umetnikov na tujem, številna bivanja v Parizu (od Kocbeka, Pilona, Ogrizka, Mušiča…naprej), prevajanja, gledališke predstave… Najvišji cilj Slovencev v Parizu je bilo kosilo v restavraciji Maxim za 500 frankov (kot danes v restavracii z dvema ali tremi Michelinovimi zvezdicami za 300 in več EUR).

Mama Luke Novaka je prevedla knjigo Znam kuhati, sledile so mnoge knjige, med njimi najprej Kuharica sestre Vendeline.

Drzna je teza Luke Novaka, da francoska Nouvelle cuisine sovpadla s pojavom minimalizma v glasbi, kar pa je vendarle zgodnejši pojav in je organsko nadaljevanje revolicionarnih stilnih sprememb tako v Franciji kot Nemčiji, Skandinaviji ter drugod takoj po vojni, še predno je nastopil ameriški minimaizem Stevea Reicha, Philipa Glassa, Mortona Feldmana, La Monte Young, Terryja Rileya… Pa teoretiziranje Johna Cagea.

Tu je Luka Novak najbolj špekulativen, ker bi sicer ob bok glasbenim razmišljanjam lahko postavil raziskovalni IRCAM s Pierrom Boulezom, Pariški konservatorij, Avditorij Radio France, pa elektroakustično in serialno glasbo ter teoretska, publicistična in glasbena dela Renéja Leibowitza, konkretno glasbo Pierra Henryja, pa še prve kompozicije in performanse s pozavno našega Vinka Globokarja (s sodelavci).

In da pozabi Nadio Boulanger !?

Pričakoval bi skorajda trditev, da je glasba Philipa Glassa precej blizu hamburgerjem.

Seveda pa bi bila najbolj drzna teza, da je minutna opera Dariusa Milhauda kot francoski glasbeni pojav hitri spopad med francosko in nemško kuhinjo kot nadaljevanje konfliktnih političnih razmer po prvi svetovni vojni.

Postmoderni falafel je pa sploh nekaj neužitnega. S cestno ali ulično prehrano se je utrdila kulinarična globalizacija. Ne naročamo več, ampak jemo z očmi, ko pazujemo že pripravljene jedi. Hitro in zaradi lakote ?

In ta tip sedaj sega od Severne, Srednje in Južne Amerike v Evropo, v Aziji in na Bližnjem Vzhodu pa je bil že poprej.

Nastaja classical crossover z eklektično kuhinjo.

Pri nas postajamo pametnejši in se vračamo k lokalno pridelani hrani in lokalni kuhinji. Slovenska regionalna kuhinja je dala klofuto vsem, tako da nasprotuje globalizaciji, pa tudi oni preračunljivosti sredi New Yorka, ko gost v restavraciji vpraša, koliko školjk pa je v porciji školjk po bruseljsko ? In bi sledilo ameriško vprašanje sredi kuhanja prekmurskega pasulja: koliko fižolčkov pa je v vašem pasulju ? Odgovor bi bil eden fižolček za pet centov, sto za pet dolarjev ali za malo porcijo. Lokalno nadomešča globalno, kar spoznava postmilenijska generacija, le da Novak tega še ne ve, čeprav že nekaj sumi, ko zapiše, da totalitete ni več.

Luka Novak bo že v angleški verzji knjigo dopolnil, kaj šele v italijanski, ruski, ameriški, kitajski ali japonski. Počasi bo spoznal, da sta gastronomija in kulinarika najmočnejši tam, kjer je najboljša kultura, to pa je v Evropi in njeni pestrosti. Drugi pa naj imajo svoj suši mama, teta, stric, pa še hamburgerje.

Do Odprte kuhinje Luka Novak še ni prišel. Zamudil je razcvet digitalne generacije turističnega tipa.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: