Na Praškem gradu so odprli doslej največjo likovno razstavo slovenskih umetnikov kdajkoli v tujini. Kaj to pomeni, bomo videli v naslednjih letih in morda še posebej, ko bo Slovenija čez dve leti predsedovala Svetu Evropske unije in bo potrebovala močan ter mednarodno odmeven program umetniške promocije identitete naroda kot enega najbolj ustvarjalnih in nadarjenih v Evropi in svetu. Častna pokrovitelja razstave sta predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in češki predsednik Miloš Zeman. Slavnostnega odprtja se je udeležil slovenski minister za kulturo mag. Zoran Poznič.
Otvoritvena slovesnost v Pragi, fotografije Narodna galerija/Janko Dermastja
Razstavo je uradno odprl minister za kulturo mag. Zoran Poznič, ki so se mu na odru pridružili dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, veleposlanika RS v Češki republiki mag. Leon Marc in Ivo Veliška, direktor Praškega gradu.
Rihard Jakopič – Pri klavirju, 1912
Razstava ima naslov Impresionizem od zore do mraka: Slovenska umetnost 1870 –1930. Minister je dejal, da je “ta razstava velik razlog za ponos vseh nas, Slovencev, in velik trenutek, da se zazremo vase in se spomnimo kulturne povezanosti tega skupnega kulturnega prostora, prijateljstva in napora, da se tudi v najbolj razburkanih časih ohranimo, napredujemo, s kulturo povezujemo.”
Ivan Grohar – Macesen, 1904
Razstavo je zasnovala in izvedla dr. Barbara Jaki s svojimi sodelavci Matejo Breščak, Michelom Mohorjem, Alenko Simončič in dr. Andrejem Smrekarjem.
Franc Berneker – Dvojčka, 1907
Ali bo Pragi sledil Dunaj, je odprto vprašanje, odvisno od uspešnosti dogovarjanja, saj je na primer Belvedere kot nalašč za tako slovensko razstavo. Podobno München, da ne grem še naprej; v Berlin, Bruselj, Strasbourg, Milano, London, v Skandinavijo, Varšavo, Sankt Peterburg, Moskvo, New York…Žal je treba reči, da postajajo razstave po Evropi vedno bolj skomercializirane in s tem strokovno slabše ali slabe ter računajo na čim večji obisk ljudi, ki manj vedo in so hitro zadovoljni z vsem, kar jim ponujajo. Zmanjšuje se še pripravljenos muzejev, galerij in zasebnikov, da svoja dela posojajo.
Slovenski kulturni minister mag. Zoran Poznič med nagovorom v Pragi
Seveda so nacionalne kulture v Evropi njena največja dragocenost, ki bi morale biti še posebej jasno in odločno sofinancirane iz proračuna Evropske unije. Namesto tega pa EU proračuna za kulturo sploh nima, oziroma so določena financiranja zavedena v okviru drugih “postavk” in “akcij”.
Pogled na praško razstavo iz zraka ali z višine
Če pogledamo predvolilne boje slovenskih kandidatov za evropske poslance, vidimo da v njihovih glavah kultura sploh ne obstaja, kaj šele umetnost z najvišjimi dosežki duha in duhovnega razvoja skozi stoletja, s stilno-razvojnimi premenami in kontinuitetami, ki nam jih zavidajo mnogo večje države in številčnejši narodi.
Matija Jama – Belokranjsko kolo, ok. 1930
Znana je sicer precej fantastična anekdota, da so Američani želeli kupiti celotne Hrastovlje in zanje ponudili toliko zlata, kolikor bi tehtala cerkev, ko bi jo seveda stehtali in potem odpeljali. Ta prispodoba bi nam znala marsikaj povedati.
K uveljavitvi slovenske umetnosti na tujem spada raziskovalna dejavnost, ki se na Slovenskem ne premakne, čeprav so v zadnjem času izšli nekateri debeli katalogi, še posebej ob razstavah v Narodni galeriji. A do celovitih znanstveno-kritičnih katalogov posameznih umetnikov in njihovih umetniških del, razstavljanj, odmevov… smo danes prav tako daleč kot smo bili kdajkoli poprej.
Brez natančnega pregleda preteklosti, kot seveda tudi sodobnosti, ni možno delati kvalitetnih razstav. Kako naj verjamem najvišjim državnih javnim kulturnim zavodom, če iščem na primer barvno reprodkcijo kapitalne slike Riharda Jakopiča iz leta 1900, objavljene v knjigi Beti Žerovc le v črnobeli podobi, poiščem njenega hranitelja, to je Moderna galerija, in dobim odgovor, da barvne reprodukcije nimajo in slike ne morejo fotografirati. Zakaj ne ? Ker je slika zavita in v razpadajočem stanju; lahko bi jo odvili le v restavratorskem centru in s takojšnjim restavratorskim posegom. To je en primer, a je takih in podobnih kolikor hočete.
Praška razstava je vsekakor en možen primer antologije slovenske likovne umetnosti, ob katerem se lahko vprašaš, kaj bi lahko bilo še boljše, kaj še manjka, kaj je morda odveč, kaj vidijo tujci, česar mi sami ne, kaj je za njih boljše, privlačnejše, v čem oni vidijo našo identiteto morda nekoliko drugače ali z drugimi poudarki kot mi, kako se sami s svojim umetniki primerjajo z nami ipd.
Matej Sternen – Ležeča ženska, okrog 1915
Praška razstava je velik izziv mednarodni umetnostni zgodovini, ki jo zaradi lastne strokovnosti in recimo strokovne radovednosti ravno take razstave še kako zanimajo. Primerjalni vidik evropske umetnosti okrog leta 1900, kakšnega desetletja poprej (kot 1870 na naši sedanji razstavi) ali kasneje (do 1930) je neizčrpen in odprt.
Lojze Dolinar – Rihard Jakopič, 1912
A za afirmacijo vsega tega in v vseh oblikah je nujno v celoti preobraziti mentaliteto in samorefleksijo Evropske unije. Za tako razstavo, kot je sedanja slovenska v Pragi, bi morala EU Narodni galeriji za vse stroške izplačati na roko milijon evrov. (Koliko stanejo razstave po svetu tu ne bi omenjal).
O zgodovini slovenskih razstav v Pragi v 20. stoletju treba vedeti, da so slovenski umetniki imeli nekaj priložnosti in konkretnih povabil, še posebej po sloviti razstavi pri Miethkeju na Dunaju leta 1904. Danes je tam Judovski muzej.
Zakaj po dveh povabilih Plečnikovega prijatelja arhitekta Jana Kotěre, da bi Slovenci razstavljali takoj še v Pragi, do razstav v novi galeriji likovnega društva Manes ni prišlo, bi slovenska umetnostna zgodovina zlahka odgovorila, če bi ji bilo kaj do tega.
Alojz Gangl – Davidova glava, 1886
In zakaj ji ni ? Ker mora Jože Plečnik v njihovih očeh in preko njihovih objav (dr. Peter Krečič, dr. Damjan Prelovšek…) ostati svetnik.
Matej Sternen – Rdeči parazol, 1904
Jože Plečnik je največji krivec in zaviralni moment ali faktor pri odlično zastavljenih in realiziranih priložnostih prve močne kolektivne umetniške prisotnosti slovenskih umetnikov v tujini (Dunaj, Beograd, Sofija, Varšava, London…). Da je manjkala Praga, je največ kriv prav on.
Jan Kotěra – Paviljon Manes v Pragi leta 1902, foto Wikipedija
Jan Kotěra je Slovencem iz vsega srca in spoštovanja do slovenskih umetnikov želel njim nekaj dati, kar pa je Plečnik zavrnil, jih ponižal in njihovo umetnost minimaliziral. Na celi črti je zmagal njegov klerikalni provincializem zadrtega tipa, ne mimo njegovega zapoznelega obračuna s Prvo slovensko umetniško razstavo v Ljubljani leta 1900.
Ferdo Vesel – Deček s kučmo, 1889
Podoben škodoželjnež je bil Rihard Jakopič do Ivane Kobilca in Ivana Groharja.
Maksim Gaspari – Pravljica, 1907
Medtem pa sta o evropski umetnosti poročala iz Prage Zofka Kveder in iz Pariza Ivan Prijatelj. To, kar je Kvedrova pisala o Segantiniju in Rodinu ob razstavah v Pragi, spada v evropsko kritiško antologijo sočasnih odmevov na aktualne razstave. Podobno kar je Prijatelj pisal o več francoskih impresionistih ali italijanskem kiparju Medardu Rossu, česar v onem času niso bili sposobni napisati niti Italijani.
Hinko Smrekar – Maškerada slovenskih likovnih umetnikov, 1913
Sedanja praška razstava vsega tega seveda ne bo povedala, ampak bo ali je Jožeta Plečnika povzdignila v nebo, kar pa v praškem kontekstu njegovega ustvarjanja prav na Praškem gradu in drugod na Češkem ni težko. In prav je tako, saj se umetnika ocenjuje in predstavlja po njegovih najboljših delih.
Ivan Grohar – Grabljice, 1902
Posledica Plečnikovih negativnih intervencij pri Kotěri pa je vendarle bila, da se je prva kolektivna razstava slovenske umetnosti v Pragi zgodila šele leta 1929.
Jurij Šubic – Dr. Ivan Tavčar
To je treba povedati, ker nenehno zamegljevanje dejstev ne pelje nikamor, razen da bo Plečik postal “santo subito”.
Razstava Impresionizem od zore do mraka v Pragi
Slovenska Narodna galerija predstavlja v Pragi izredno obsežno razstavo 474 eksponatov, od slik do kipov, karikatur, fotografij in posebnega prostora za predstavitev Jožeta Plečnika. Dve tretjini del sta v lasti Narodne galerije, ostala pa so v drugih institucijah in pri zasebnikih.
Slovenska razstava na Praškem gradu, foto Ministrstvo za kulturo
Predstavljena praška razstava je večja, kot bi jo v dosedanjih galerijskih in muzejskih razmerah lahko pokazali doma, saj ima na Praškem gradu na voljo 4300 kvadratnih metrov, za polovico več, kot jih ima eno nadstropje Narodne galerije. To naravnost kliče po Muzeju dvajsetega stoletja v Plečnikovem Parlamentu, čigar postavitev bo konkretni dokaz uresničitve arhitektovih ambicij. Žal bo za ta podvig morala priti naslednja generacija ljudi. Sedanja ni sposobna ponovno postaviti niti podrtega Jakopičevega paviljona.
“In ker je ta ogromni Praški grad del Hradčanov, ki so bili tudi te dni, kljub dežju in za ta čas leta neznosnemu mrazu, turistično oblegani do te mere, da se je pred katedralo svetega Vida vila stometrska kača, si lahko obetamo, da se bodo tudi številke obiskovalcev naše razstave gibale povsem zunaj naših parametrov. Da Narodna galerija do septembra ne bi zevala povsem oropana umetnin tega obdobja, so, tudi kot nekakšen urok zoper nesreče, doma vendarle pustili nekaj najbolj priljubljenih del, na primer Kobilčino Kofetarico in Ažbetovo Zamorko.” (Dnevnik)
Ivana Kobilca – Mira Pintar, 1913
Razstavo, ki bo na ogled do 16. septembra, spremlja obširen katalog. Besedila vanj so poleg Barbare Jaki prispevali Mateja Breščak, Igor Grdina, Michel Mohor, Damjan Prelovšek, Alenka Simončič in Andrej Smrekar.
Ivana Kobilca – Maki, 1909 – 1914
https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/impresionizem-od-zore-do-mraka?id=4605
Konjušnica na Praškem gradu, foto Maria Rušinova
https://www.blesk.cz/clanek/regiony-praha-praha-volny-cas/606667/galerie-prazsky-hrad-hosti-nejvetsi-vystavu-slovinskych-umelcu-s-nasimi-meli-mnoho-spolecneho.html
https://www.hrad.cz/cs/kultura-na-hrade/program/impresionismus-od-usvitu-do-soumraku-11821
Marijan Zlobec