Začelo se je. Prvič so na spletu znali napisati slovenska imena v slovenščini. Napredujejo, celo prepričani so, da bomo Slovenci enkrat zmagali. No, to ne bi bilo presenetljivo. Mi nismo kdor si bodi: mi smo mi.
Zala Kralj in Gašper Šantl
Zala Kralj & Gašper Šantl will represent Slovenia at the 2019 Eurovision Song Contest in Tel Aviv with the song Sebi. This was their second rehearsal on the Eurovision stage.
Read more about Zala Kralj & Gašper Šantl: Follow us on Instagram: https://www.instagram.com/eurovision Follow us on Twitter:
https://twitter.com/Eurovision Follow us on Facebook: https://www.facebook.com/EurovisionSongContest/
Slovenska glasbenika sta samozavestna
Voditelji se smehljajo
https://eurovision.tv/video/slovenia-zala-kralj-gasper-santl-sebi-exclusive-rehearsal-clip-eurovision-2019
Ciprska pevka se je odlikovala s spogledovanjem s kamero, a so melodije in ritmi bili bolj blizu etno glasbi, grško-ciprskega pesemskega izročila. Angleščina ni bila potrebn, ker jemlje celoti avtentičnost.
Črnogorska skupina treh pevk si je prav tako izbrala angleščino, melodija ni bila kaj dosti izvirna, čeprav je bilo nekaj lahkih vzorcev, ki so poslušljivi ali gredo v uho. Intervalno je skromna, ritmično pa se nenehno ponavlja.
Finska pevca sta imela bogato koreografsko spremljavo plesalke in videa, a brez kakšnih izvirnih idej. Pesem se vzorčno ponavlja. Besedilo v angleščini je bilo bolj malo razumljivo, razen končnega look away.
Poljska vokalna kombinacija poljščine in angleščine je bila močnejša v nacionalnem jeziku, narodne noše pevk podobne belokrajnskemu jurjevanju, le da so imele pevke bogate krone. Poizkus nacionalne identitete se bolj obnese, a se tudi njihova pesem preveč ponavlja in premalo razvija v enem loku.
Slovenski nastop je bil bolj intimen in v slovenščini zelo avtentičen, da te, ko ga poslušaš, lahko gane. Dikcija je bila jasnejša, a še vedno premalo artikulirana. Lirika pa vendarle bolj prevzame, ker celota niti malo ne deluje nastopaško, koketno, spogledljivo, ampak individualno, s tem pa nagovarja vsakogar posebej, če ima malo več duha in srca.
Češka skupina je bila spet v iskanju stika pevca s svojo zelo konvencionalno spremljevo (kitara, boben) z navidez njim naklonjenim avditorijem, ki ga je bilo treba s ploskanjem z odra “animirati”. Precej konservativno.
Madžarski Rom je že nastopal na Evroviziji, tokrat pa s pesmijo Moj oče. Prevladuje osebna izpoved izrazito individualnega značaja. Intima pevcu ustreza, ker ohranja identiteto tako njega kot celotne glasbe, s tem pa ustvarja pristnost razpoloženja.
Mlada beloruska pevka, pravzaprav mladoletnica, nima druge možnosti, kot da išče in najde sebi primerno identiteto v bogati čim bolj izvirni melodiki in ritmu, ne glede na dva akrobata okrog nje. Malo hoče delovati zreleje, za kar pa bo imela še dovolj časa. Če ima šestnajst let, naj jih pokaže.
Srbska pevka je s svojo Krono drugič nastopila na Evroviziji. Takoj vidiš njeno samozavest v intimni izpovedi, ki seveda ne more biti peta v nobenem drugem jeziku kot v srbščini. Čim je, sicer malo, prestopila v angleščino, je bila takoj slabša,
Mladi belgijski pevec si je izbral tako rekoč maturantski nastop s pesmijo Zbudi se. Z dodano bobnarsko spremljavo je nekako deloval bolj “azijsko”. Melodija je skromna in nima nobene ne intimne ne dramatične moči. Vokal je skromen.
Gruzija je poslala svojega nadarjenega pevca. Izrazita video kombinacija (modra zima in rdeč ogenj) je poudarjala gruzijski gorski ambient, nacionalni jezik pa je omogočil večjo dramsko moč nastopa in artikulacije, ki so jo v drugem delu dopolnili pevci v kvintetu.
Avstralija je že pred leti postala del Evrope, kar bi verjetno ali lahko bilo celo res, saj so tam “sami naši”. Pevski nastop Sneguljčice in Kraljice noči je bil kot kakšno darilce v mozartovskem stilu iz Čarobne piščali, ki pa je v nadaljevanju zamenjal stil in se varno spustil na sodobna tla aktualne popevkarske scene, a vendarle z bolj operetnim koncem.
Islandska skupina je s pesmijo Sovraštvo bo prevladalo delovala najbolj mehanicistično, laibachovsko papagajsko, koreografija je bila v smislu uničevanja globusa, torej matere Zemlje, ki jo že neskončno mučimo. Pesem je razdvojena, tako da imaš na sredini vtis, da je že konec. Pevec slabo kopira našega Frasa od Laibachov.
Estonija je delovala s svojim pevcem in kitaristom kantavtorsko, razvojno zaostalo, melodično skromno, brez ustvarjalne invencije. Vabljenje avditorija, naj pomaga peti, na festival ne spada.
Portugalska s svojim pevcem, s fadom in arabskim vplivom, prav tako koreografijo, nekako bolj sega v Maroko. Kostumografija je nasploh čim bolj neobičajna, k čemur spada še umetna brada in ženska frizura. Kakšen je konec, ve bolj pevec sam kot gledalci in poslušalci.
Grška pevka je ustvarila bolj scensko pravljično razpoloženje, a s slabim vokalom in angleščino, vse pa se je v iskanju všečne melodija bolj spogledovalo z nečim “navzven” kot “navznoter”. Kič večera.
San Marino je imel najstarejšega pevca, turškega porekla. Ni pel ne v turščini ne v italijanščini, torej ste uganili. Melodija se je takoj zdela kot prepisana ali skorajda ukradena. Nič izrazitega.
Večer ni bil dovolj močan. Upajmo na kaj boljšega (v nadaljevanju).
Marijan Zlobec