Založba Beletrina in Jazz Club Gajo – Jazz Paradise pripravljata literarni večer s pisatelem Feliksom Plohlom, ki je pravkar izdal svoj prozni prvenec Vsi moji grehi. Srečanje bo v torek, 14. maja, ob 18. uri v Jazz Clubu Gajo na Slovenski cesti 58. Z avtorjem se bosta pogovarjala raziskovalec in pisatelj dr. Jernej Mlekuž in Lenart Zajc, vodja literarne delavnice Vključujemo in aktiviramo, kjer je nastala ideja za knjigo.
Feliks Plohl, foto Beletrina
Feliks Plohl se je med prestajanjem zaporne kazni na Dobu odločil napisati svojo življenjsko zgodbo. Poleg obilice vznemirljivih življenjskih pripetljajev knjigo odlikuje sproščen in razgiban jezik, ki se mu močno pozna, da mu slovenščina ni bila »položena v zibelko«. Velik vpliv na njegov literarni izraz je imelo tudi dolgoletno bivanje v Severni Ameriki, kjer se je navzel zlasti tamkajšnjega uličnega jezika. Posebna kakovost Plohlove pisave je v tem, da avtor v svojih pripovednih svetovih ne podlega fascinaciji nad nasiljem in kriminalnimi dejanji, temveč se poskuša svojim najbolj grešnim dejanjem »prikrasti za hrbet« in jih z ubeseditvenimi načini bolje razumeti. Pred bralcem se tako odprejo vznemirljivi in predvsem avtentični psihološki vidiki, ki zaradi sočnega jezika in pripovedne dinamike delujejo zelo polnokrvno in prav nič »priročniško«. Vsekakor prvenec, o katerem se bo še zelo dolgo govorilo!
Gre za provokativno, vznemirljivo pripoved o vojni v rodnem Bihaću, o kriminalnem podzemlju dilerjev in prostitutk pod bleščavim površjem Hollywooda, o zaporih, življenju na ulici, stiki z ženskami iz črnskega geta, ki je zaznamovan z vsakdanjimi pretepi in nasilnimi odnosi, pa tudi o deportaciji iz Kanade in poskusu pobega iz Mehike v Ameriko. Zgodba, ki jo odlikuje preprost, sočen in izjemno slikovit jezik, je kot ustvarjena za filmski scenarij. (Iz predstavitve knjige)
Knjiga je bila na prvi predstavitvi označena s strani založbe kot knjiga desetletja, a je ta trditev vsekakor pretirana. Delo je tematsko zanimivo, se pa pozna avtorjeva skromna jezikovna, romaneskna izkušnja, tako da jo v bistvu nadomešča spontanost, doživljajsko opisna neposrednost, delno slengovski jezik, logika dogajanja in reagiranja, ki je v “normalnem” svetu nekaj bolj tujega. Pisanje kot očiščenje nekako zveni v smislu literarne terapije, kar je vsekakor pozitivno, Predstavljajte si, da bi vsem zapornikom dali nalogo, da začejo pisati o sebi in svojih doživetjih, kaj vse bi prišlo ven ali bi mi kot bralci izvedeli. Več kot sodišča, kjer se zdi, da je resnice manj kot v literaturi.
Knjiga med drugim zastavlja vprašanje, ali je vsakdo lahko pisatelj in daje odgovor, da lahko, še posebej, če čuti, da se mu je nabralo dovolj snovi ali da je dovolj časa noseč. Če kdo pomaga, spodbuja ali stimulira. Seveda nastane veliko vprašanj čisto obrtnega znanja, a kot rečeno, se da pomagati, med drugim tako, da pustiš osla, da dela po svoje in gre, kadar sam hoče in kamor hoče. Tak je namreč “doživljajski svet” prvoosebnega pripovedovalca in njegove baby – mame, pa Tamike, C-note, E… vseh prijateljev in “prijateljev” okrog ukradene puške… Vsako poglavje ima svoj čas in prostor ali kraj dogajanja. Vse je zelo različno, a privlačno.
Če dodam za ilustracijo nekaj miselnih in stilnih cvetk, ne bo nič narobe: “V mojem malem svetu sem bil Josip Broz in nisem jebal žive sile. Pizda raste na drevesu, prav tako kot denar…” ali “Če je v Ameriki normalno, da se tako tepeva, v Sloveniji ni!”
Feliks Plohl (1973) se je rodil v Bihaću, kjer je tudi končal naravoslovno gimnazijo. Po mamini smrti je pri štirinajstih zaživel sam. Močno ga je zaznamovala vojna ob razpadu Jugoslavije. Na začetku leta 1994 je zagrešil umor in bil po letu in pol dolgi preiskavi obsojen na osem let zapora, a v kaosu povojnega obdobja ostal na prostosti in se preselil v Slovenijo. Sledili so dogodki, ki bi lahko zapolnili več življenj, pa bi se nam še vedno zdelo neverjetno. Trenutno je Feliks na pogojnem izpustu.
Marijan Zlobec