Kdo so bili državi nevarni intelektualci v sedemdesetih letih ?


Najnovejša knjiga  Jureta Ramšaka (Samo)upravljanje intelekta Družbena  kritika v poznosocialistični Sloveniji, ki jo je izdala založba Modrijan (glavni urednik Branimir Nešović), prvič prinaša natančen seznam imen ali oseb, ki jih je oblast imela na seznamu in razvrščene po kategorijah in vsebinah ali identitetah njihovega miselnega sveta, dejavnosti ali potencialne angažiranosti proti samoupravnemu socializmu ali komunistom. Poudarek raziskave so sedemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Čeprav je Ramšakova analiza “subverzivnih dejavnosti” v sedemdesetih letih precej podrobna, pa se vendarle izkaže, da bi bilo lahko tega še veliko več, kar velja v bistvu za vse vsebinske sklope. Vprašanje je, koliko poudarka daje avtor nekemu dogajaju in kako ga predstavi ali mu daje vsebinsko težo, pomen in odmevnost.

Izraziti primer sta  Viktor Blažič in Franc Miklavčič, o katerih se takrat, ko sta bila aktivna in sta objavljala na primer v tržaškem Zalivu, sodelovala z Edvardom Kocbekom in drugimi intelektualci, ni vedelo nič in sta bila praktično bez družbenega vpliva. Po drugi strani pa je bilo študentsko gibanje, študentska revolucija, zasedba Aškerčeve cete z zborovanjem pred Filozofsko fakulteto,  zasedba FF, protestni shod pred parlamentom, objave v Tribuni, zaplemba menda kar štirih ali petih številk že natisnjenega časopisa… mnogo bolj odmevne in v družbo segajoče poteze, če ne celo akcije mladih, po večini študentov, ki jih je oblast opredeljevala kor anarholiberaliste, liberaliste ali ultralevičarje. A kot je znano, je bil obsojen le pesnik Milan Jesih, ki je na zborovanju pred Filozofsko fakulteto dejal, da bi bilo treba policaje streljati naravnost med oči, medtem ko je oblast bila bolj občutljiva na Blažiča in Miklavčiča, čeprav je hkrati vedela, da sta oba brez družbenega zaledja, osamljena in v širših okvirih javnega delovanja povsem neznana in nepomemna.To, da sta bila oba za kakšen družbeni preobrat ali celo revolucijo nesposobna, je pa tudi dobro vedela. A sta bila oba zaprta.

Avtor se loteva tudi Edvarda Kocbeka in njegove aktivnosti v sedemdesetih letih, a je to zanj očitno pretežka tema. Kocbekov primer je segel dlje in globlje, kot je kdorkoli doslej sploh zmogel ugledati. Urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka Mihael Glavan se mi smili, ker morda še ne ve, kaj ga čaka, ko bo zbiral in objavil vse iz sedemdesetih let.

Ramšak se preveč naslanja na neko strokovno literaturo, ki s samo temo njegovih raziskav nima nobene zveze, manjka pa prava literatura. Očitno se ni dovolj pozanimal, kaj vse je bilo dejansko objavljeno o vsem, o čemer piše. Poleg tega je še veliko ljudi živih, med njimi Janez Zemljarič, ki ga pisec sploh ne omenja, čeprav naj bi Kocbek moral na zagovore na policijo ali naravnost k njemu. Zemljarič seveda natanko ve, kaj sta se s Kocbekom pogovarjala. Ne nazadnje je to povedal meni osebno, ko sem ga enostavno vprašal. Poanta je v tem, da je treba ljudi vprašati.

Težko verjameš, da avtor ne ve, kdo je Franc Jeza s svojo tedano publicistiko ali Boris Pahor s svojo knjižico Odisej ob jamboru z neposrednim napadom na Edvarda Kardelja. Pa Mirko Javornik, Ljubo Sirc ali Ciril Žebot, ki je omenjen le dvakrat, a bi pri njegovi intervenciji pri Amnesty International (v korist Miklavčiča in njegovega zapora) pričakoval več podrobnosti, saj je ravno to nekaj novega (v raziskovanju). Še vedno je skrivnost tisto, kar sicer napoveduje, da bo objavil Igor Omerza v svoji trilogiji o udbovcih na Delu, kjer je bil tedaj zaposlen Viktor Blažič.

Zanimiva in nova je trditev pisca, da je bila ideja Cirila Zlobca, da se v Naših razgledih (1975) ponatisne intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom o poboju domobrancev.

Iz obravnave Tribune je razvidno, da je bil tam glavni Jaša Lukič Zlobec, ni pa razvidno, da je bil med vsemi najbolj udbovsko pokrit, in preko njega sam Ciril Zlobec, prek njega pa še vsi drugi, s katerimi je kot urednik Sodobnosti sodeloval.

Jure Ramšak je staknil in objavil fotokopijo dokumentov, ki govorijo o tem, kdo so bili poimensko in po abecedi ter “opredelitvi” evidentirano “državni sovražniki”. Med njimi ni mnogih, ki so se kot “oporečniki” radi nastavljali javnosti zlasti v zadnjem obdobju tridesetih let, kot na primer Spomenka in Tine Hribar, Slavoj Žižek, Alenka Puhar, Manca Košir, Mladen Dolar, Lojze Peterle, Stane Granda…

Največji strahopetci so bili slovenski zgodovinarji. Udba očitno ni zasledovala nikogar, bi se glede na tedanji seznam imen ali oseb s poklici dalo sklepati. A počakajmo, saj kot veste, je vse možno (še odkriti).

Strogo zaupni dokument z datumom 20. 10. 1977 nekaterih “kulturnih in prosvetnih delavcev, ki so ali še, tako ali drugače, javno opozicionalno ali sovražno izstopali proti naši družbenopolitični ureditvi ali politiki ZK” je razdeljen v tri kategorije “sovražnikov”, pri čemer jih je bilo najmanj v najvišji tretji, v kateri so bili očitno najbolj nevarni, preganjani ali zasledovani: Viktor Blažič, Janez Gradišnik, Edvard Kocbek in Vinko Ošlak. (Kam je izginil Franc Miklavčič ni jasno, možno je, da so ga izpustili, ker ni spadal v omenjeno kategorijo kulturnih in prosvetnih delavcev). Prav tako so pozabili na Jožeta Pučnika, (ki je bil tedaj v Nemčiji).

V drugo ali srednje nevarno kategorijo so spadale “osebe, za katere menimo, da bi na njih morale vplivati  (delovati) družbenopolitične organizacije s tem, da njihovo obnašanje  in njihove stike še nadalje spremlja tudi  SDV RSNZ.”

Drugokategorniki so bili: Vladimir Arzenšek, Jakob Emeršič, Igor Torkar, Alfonz Fekonja, Bogomil Gerlanc, Branko Hofman, Karl Jezernik, Taras Kermauner, Franček Majcen, Andrej Medved, Tomaž Pavšič, Vlado Peteršič, Ernest Petrič, Franc Režun, Veljko Rus, Jože Sever, Zdravko Slamnik (pisatelj Pavle Zidar), Miroslav Slana Miros, Tomaž Šalamun, Ivo Urbančič in Jaša Lukič Zlobec.

Po državni nevarnosti najskromnejša ali najšibkejša je bila prva kategorija, ki pa je bila najštevilčnejša. To so bile “osebe, pri katerih obstoje pogoji, da bi jih družbenopolitične organizacije (SZDL, ZK, ZSMS) preko konkretnega angažiranja lahko animirale za aktivnost  na platformi SZDL ali ZKS.”

Najšibkejši sovražniki države so bili: Štefan Barbarič, Marjan Brecelj, Andrej Capuder, Vinko Cuderman, Marko Dvoržak, Jože Felc, Franc(e) Forstnerič, Ervin Fritz, Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Šime Ivanjko, Drago Jančar, Andrej Jelačin, Milan Jesih, Dušan Jovanovič, Ilija Jurančič, Mitja Kamušič, Vladimir Kavčič, Rudolf Kocjančič, Lojze Kovačič, Peter Kovačič (Peršin), Primož Kozak, Tone Kuntner, Tine Lah, Božidar Lakota, Zdenka Lovec, Jože Mlakar, Anton Partljič, Žarko Petan, France Pibernik, Janez Peklenik, Franc Pediček, Danilo Požar, Vasja Predan, Janez Rotar, Zdenko Roter, Dimitrij Rupel, Jože Snoj, Janez Stanek, Ivo Svetina, Rudi Šeligo, Bojan Štih, Veno Taufer, Marko Terseglav, Borut Trekman, Marjan Vitez, Danilo Vezjak, Franc Zagoričnik, Danijel Zajc, Jurij Zalokar in Pavle Zgaga.

Igor Omerza je v napovedi svojih knjig o udbovcih na Delu omenil, da so bili štirje Delovi novinarji pod nadzorom. Iz gornjega seznama (in tu sicer izpuščene zaposlitve) je razvidno, da bi ti štirje lahko bili France Forstnerič, Vasja Predan, Božidar Lakota in Andrej Inkret. Vprašanje je, ali je bil Viktor Blažič že pod udbovskim nadzorom, ko je bil še član Zunanjepolitične redakcije Dela, predno je odšel v zapor. Verjetno ali skoraj zanesljivo da je bil. Počakajmo na Omerzo.

Jure Ramšak trdi v svoji knjigi, da sta bila Andrej Inkret in Jože Snoj leta 1971 odstranjena iz Kulturne redakcije Dela, kar ne drži. V uradni Inkretovi biografiji je navedeno, da je bil na Delu do leta 1980, sam pa dodajam, da je kot gledališki kritik z Delom sodeloval še desetletje kasneje, dokler ni kritiko premier v Drami od njega za Delo prevzel Aleš Berger. Jože Snoj pa je pisal gledališke kritike za Delo tudi ko je že postal urednik na DZS. Med drugim je hodil na Sterijino pozorje v Novi Sad. Za svoje novinarsko delo pa je prejel Tomšičevo nagrado.

Med tribunaši pravzaprav preseneča, kako malo ljudi je bilo pod udbovskim nadzorom, vsaj glede na objavljeni gornji seznam. Tu bo treba še marsikaj razčistiti. Udba je imela svoje ljudi na Tribuni vsak dan in na vsakem uredniškem sestanku, saj so vnaprej vedeli, kaj bo v naslednji številki, da so jo že v tiskarni zaplenili.

Kakšna udbovska žalost je bilo Društvo slovenskih pisateljev (v času, ki ga knjiga obravnava), pa nas še čaka (kaj hudega) izvedeti. Ne nazadnje se avtor knjige ne vpraša, kdo je Draga Jančarja izdal, da je dobil zaporno kazen. Izdali so ga literarni prijatelji. Vsekakor oni, ki niso na seznamu “iskanih”.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja