Poezija in smrt sta pesnikovo življenje


Založba ZRC je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila prav posebo knjigo Poezija in smrt (pesnikovo sta življenje). Knjigo je uredila Neža Zajc, ki jo je tudi predstavila in hkrati napovedala širšo predstavitev in srečanje z avtorji. To se bo zgodilo v sredo, 15. maja, ob 19. uri v Atriju ZRC. Knjiga je izšla v zbirki Življenja in dela XIX. Kulturnozgodovinske študije 4.

img000012674_3.jpg

Naslovnica knjige

Knjiga govori o tesni navezanosti smrti in poezije, kot se je odražala od začetkov pesnjenja do današnjih dni. Vloga smrti v zgodovini literarnega ustvarjanja je očitna, čeprav v tej knjigi zgolj sugerirana. Različne obravnave nadgrajujejo pojme tematizacije, imaginacije in konstalacije motivno-tematskega opomenjanja smrti v literaturi, odpirajo pa temeljna poetološke razpotja. Smrt kot osnovna matrika človeškega mišljenja, ki se manifestira v poeziji, prehaja v poetično stalnico. Na ta način poezija, sposobna ontološko-eshatoloških dimenzij, na vprašanja o t. i. večnih resnicah, ki se zastavljajo ob tem, paradoksalno odgovarja z življenjem – prav tako v jeziku poezije. O slednjem govori drugi del knjige.

Zajc 3 IMG_5309.jpg

Urednica knjige Neža Zajc, vse fotografije Marijan Zlobec

V tej publikaciji je mogoče brati raziskave in refleksije izpod peresa znanstvenikov in pesnikov, ki ponujajo globlji vpogled v ustvarjanje nekaterih domačih in tujih pesnikov (France Prešeren, Giacomo Leopardi, Aleksander Sergejevič Puškin, Charles Baudelaire, W. B. Yeats, Alojz Gradnik, Ana Ahmatova, Gregor Strniša, Vladimir Memon) ter hkrati z vsakim prispevkom monolitno razmišljanje o poeziji tudi presegajo.

Zajc 5 IMG_5306.jpg

Odmevna tiskovna konferenca

Urednica Neža Zajc je v svojem predgovoru med drugim zapisala, da govori knjiga o poeziji na različne načine, o težavnosti razumetja pesniškega sporočila, o svobodi, vzpostavljeni zgolj v poeziji, o lepoti, ki se, vidna, nikakor ne more meriti s tisto, ki leksandra Sergejevičje izražena v verzih. Govori tudi o pesniški misli, o smrti in o življenju s poezijo. Teksti so različni in niso primerljivi, tako tistih, ki so poezijo pisali, kot avtorjev o njej.

“Ni psalmist enak pesniškemu geniju, niti menih podoben posvetnemu verzifikatorju. A molitev Marije Egiptovske, kot jo je zapisal  Maksim Grek, prav v svoji variantnosti in variativnosti, sega v bogoslužno zavest poznejših stoletij.” (Irena Avsenik Nabergoj – Tek časa in pesnikovo simbolno izražanje predsmrtne agonije v psalmu 22, Neža Zajc – Maksim Grek o nesmrtnosti smrti in odmev bizantinskega poetičnega izročila).

“V ljubezni, ki sega do božanskih razsežnosti, se nihče ne more meriti s poezijo Franceta Prešerna, Aleksandra Sergejeviča Puškina, Gregorja Strniše in Anne Andrejevne Ahmatove. In vendar je njihova poezija istočasno tudi v mnogem odločilna za osmišljanje smrti kot (pesnikove) spremljevalke, celo svetovalke.”  O tem v knjigi pišejo Janko Kos – Prešernova pesniška misel o smislu smrti, Igor Grdina – Prešeren  – enciklopedični pesnik, Neža Zajc – Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Pušnika, Denis Poniž – Gregor Strniša, pesnik ljubezni, življenja in smrti, Igor Žunkovič – Strniševi pojmovanji fizike in metafizike kot vira post – humanistične etike, Blaž Podlesnik –  Obrt in smrt (tema smrti v pozni liriki A. Ahmatove), Neža Zajc –  Neminulost (ali Smrt – Misel – Pesem, poetski trikotnik ne le) v poeziji Anne Andrejevne Ahmatove.

Zajc 1 IMG_5307.jpg

Neža Zajc in Agata Tomažič

“Pesniki so si zato v svetu lastnih pesmi merila prikrojili in jih prilagodili videnim estetskim kriterijem, kot se to kaže tudi v poetikah Giacoma Leopardija in W. B. Yeatsa.” O tem v knjigi pišeta Martina Ožbot – Giacomo Leopardi – praksa jezikovne pesniške kreacije in stališča o jeziku kot kolektivnem fenomenu in Nada Grošelj – Starost in smrt v pesništvu in filozofiji Williama Butlerja Yeatsa.

Zajc 6 IMG_5301.jpg

“A krik smrti iz pesmi Vladimirja Memona preseva stoletja. Iz prispevkov pa vstajajo tudi sence drugih pesnikov. Verzi Alojza Gradnika, Charlesa Baudelaira, Paula Celana, Jureta Detele in še mnogih zevajo iz osebnih doživetij njihovih poezij, ki so večkrat ohranjale pri življenju avtorje in bralce, ki bodo za vedno prisegali na pesemski izraz kot na tisti ključni vzpon individualne misli, brez katere se včasih zdi preživeti v sedanjem času skorajda nemogoče. Tudi iz pričujočih prispevkov veje duh, kot da bi bili napisani zaradi življenjske nujnosti.”

V knjigi Poezija in smrt o tem pišejo Denis Poniž – Vladimir Memon in zavedanje (lastne) smrti v pesmi El Angel exterminador, Brane Senegačnik – Poezija – oblika, ki je snov, ki je življenje, Dejan Kos – Poezija kot življenje v smrti, Vinko Möderndorfer – Poezija in smrt – pesnikov avtoportret, Brane Senegačnik  – Vita vitae mea in Igor Grdina – Eshatologija brez transcendence ?

Zajc 4 IMG_5298.jpg

Pojavljanje smrti v poeziji skozi stoletja

Na napovedanem večeru bodo prisotni nekateri od avtorjev (Brane Senegačnik, Igor Grdina, Denis Poniž, Martina Ožbot, Nada Grošelj, Neža Zajc), prisluhnili pa bomo tudi verzom izbranih – mrtvih pesnikov.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: