Begunec nikdar je knjiga spominov in hkrati literarni prvenec zamejske ali tržaške Slovenke Bojane Daneu Don. Knjigo je izdala tržaška založba Mladika, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani pa predstavili sama avtorica, urednica založbe Nadia Roncelli in književnica Alenka Puhar.
Bojana Daneu Don, vse fotografije Marijan Zlobec
Knjiga Begunec nikdar v teh trenutkih aludira na aktualna dogajanja na naši južni meji, na Balkanu, v Evropi, Turčiji, na Bližnjem Vzhodu, na morju med italiianskim jugom in afriško obalo…A v tej knjigi ni nič takega.
Begunec nikdar zajema zgolj prvoosebno avtobiografsko pričevanje in begunske izkušnje, ki jih je avtorica v svojem prvencu opisala z vso neposrednostjo, formalno ali kompozicijsko pa razdelila na tri dele.
Srečanje v dvorani Slovenske matice
Bojano Daneu Don v Trstu vsi poznajo, jo srečujejo na kulturnih dogodkih in prireditvah, nihče pa ni vedel, da piše. Knjiga je tako nastajala iz notranje potrebe po izpovedi svojega dinamičnega in pestrega življenja, kot se rado reče z eno mislijo, ki pa tu zaobsega trpka desetletja na različnih koncih in krajih ter seveda časih in sistemih.
Bojana Daneu Don in Nadia Roncelli
Bojana Daneu Don je svoje prve begunske izkušnje začela doživljati že kot otrok za časa fašizma in druge svetovne vojne. Rojena je bila primorskim staršem v Črnomlju leta 1934; oče je bil iz Trsta, mama iz Gorice. Pred fašizmom so se umaknili v Jugoslavijo.
Bojana Daneu Don
Bojana Daneu se je morala z družino zaradi pregananja večkrat seliti. Živela je na Vrhniki, v od Nemcev okupiranem Mariboru, v od partizanov osvobojenem Črnomlju, kjer je po letu 1944 delovala ruska misija, v Beogradu in Bočanju v Banatu, dokler se ni maja 1945 vrnila na Primorsko.
Naslovnica
Vse to opiseju že v prvem delu svoje knige, Izjemni so opisi, kjer se postavlja v perspektivo deklice ali dekleta, skatka še otroka, ki pa vse doživlja močno, zrelo, spontano, reagira intuitivno, ima pa tudi svoje drzne poteze, ki njo in svojce spravljajo v skrb, če že ne kar v nevarnost.
Bojana Daneu Don in nečak, košarkarska legenda Ivo Daneu
Verjetno je vrhunec knjige opis prihoda na smrt utrujenih, izmučenih, ranjenih, onemoglih partizanov po zadnjih spopadih s komajda kapitulirano italijansko vojsko, ki pa očitno še ni odložila orožja.
Alenka Puhar je spregovorila tudi o tem, da je sama rojena Črnomaljka
To so najlepše in najbolj doživeto opisane strani, kako so se začeli Črnomaljci zbirati v mestu, da bi počastili in pozdravili svoje osvoboditelje partizane. A namesto slavja so takoj opazili, da so partizani ogromno pretrpeli in bili na koncu svojih moči, tako da so se do mesta komajda privlekli. Ko so domačini to zagledali, je najprej začel glasno jokati pretresen posameznik, nato še kdo, vedno več in na koncu so kolektivno jokali vsi.
Bojana Daneu Don
Zelo slikovito so opisani še trenutki in dnevi z rusko misijo, ki se je naselila kar v njihovem stanovanju, potem beg pred hajko v hosto, pa Beograd in Banat, kjer pa je prišlo že skoraj do njenih bi rekli kar pubertetniških popadkov, tako da so mislili, da se je dekletce izgubilo.
Alenka Puhar je govorila o medvojnem Črnomlju in novozelandskem zdravniku dr. Lindsayu Rogersu, ki je šel za kirurga med partizane
Bojana Daneu Don se je maja leta 1945 vrnila na Primorsko. Njen oče Danilo Daneu je sodeloval pri ponovni ustanovitvi slovenskih šol v Trstu in Gorici in bil nekaj časa tudi ravnatelj na slovenski šoli v Tržiču (Monfalcone), kamor pa je spadal vedno slovenski Doberdob. Avtorica je pripovedovala, kako so bile šole tedaj brez vsega, povsem revne, a volja in želja po slovenski šoli je bila velika.
Bojana Daneu Don in Ivo Daneu
Bojana Daneu se je šolala v Trstu in Gorici, po trgovski maturi pa se je zaposlila kot prevajalka v uradu za begunce ali Displaced Persons Office anglo – ameriške vojaške uprave v Trstu s sedežem v Rižarni. Tam je delovala dokler ni Trst leta 1954 prišel pod Italijo.
Naslovnica knjige Partizanski kirurg v prevodu Alenke Puhar
Bojana Daneu Don pripoveduje v lepi knjižni slovenščini, tako kot je knjigo napisala v celoti sama. Opazna pa je bila njena zadrega, ko je pripovedovala o nesrečni usodi nekega dekleta na Dolenjskem, ob katerem so vsi ostali tiho; govorili so le, da se ji je nekaj hudega zgodilo.
Bojana Daneu Don
Prav tako sugestivno je opisala, kako so ustaši prebadali ličje, pod katero sta se skrili z mamo in jo je ona obvarovala z lastnim telesom, a sta bila ranjeni obe. Ustaši očitno krvi na bajonetih niso opazili, sicer bi ju odkrili in takoj usmrtili. Imena vasi ne ve več; ve le, da je bilo to v neki hiši ob Kolpi leta 1944. V Črnomlju in okolici so bili sami sovražniki: Italijani, Nemci in ustaši, zanimivo pa je, da ne omenja belogardistov ali domobrancev, v nekem smislu nekatere ljudi opredeli kot take, ki se niso imeli česa bati. Slikoviti so opisi dogajanja okrog ruske misije in priložnostnega letališča pri Adlešičih ali v Vinici z ruskimi letali, ki so vozila hrano…
Urednica Nadia Roncelli
Drugi in tretji del knjige sta doživljajsko manj intenzivna in dramatična, a prav tako polna begunstva oziroma sedaj že preseljevanja. So pa njeni življenjski premiki povezani s širšim okoljem oziroma usodo slovenstva, še posebej šolstva v novih povojnih okoliščinah in tako spoznavamo razmere skozi njena pričevanja, ki pa vključujejo tako njeno družino kot okolico.
Srečanje tete in nečaka
Spremno besedo h knjigi Begunec nikdar je napisal zgodovinar dr. Jože Pirjevec. Takoj je priznal, da ga je rokopis prevzel. V marsičem je podoživljal njene dogodivščine, še posebej v povojni situaciji s Slovenci v Italiji, kjer se je še sam srečeval nemalokrat z istimi ljudmi ter v istem okolju.
Bojana Daneu Don je že po uradnem delu tiskovne konference v kramljanju z nečakom priznala, da ni bila na nobeni košarkarski tekmi, kjer je igral Ivo Daneu, on pa je povedal, da so sicer pogosto igrali košarko v Italiji, a da Trsta ni maral.
Marijan Zlobec