Popoldne smo se na Plečnikovih Žalah poslovili od dolgoletnega novinarja in urednika Dela, pesnika in kritika Petra Kolška. V imenu nekdanje in sedanje Kulturne redakcije Dela, Uredištva Dela in v imenu časopisne hiše Delo je spregovorila urednica Ženja Leiler.
Peter Kolšek v kapelici sv. Petra na Žalah, vse fotografije Marijan Zlobec
Dragi Peter,
sedimo za velikim omizjem v posebni sobi ljubljanske Šestice. Je konec januarja pred štirimi leti. Zadnjič od takrat v tako rekoč polni zasedbi Delove kulturne posadke, katere srčno srce in osrednje pero si bil dolga leta. Posadke, ki je v dveh desetletjih in pol v takšni ali drugačni sestavi – poleg tega, da je pisala, se razume – skupaj prekrižarila številne kilometre po domovini. S svojo energijo, vsakovrstnimi apetiti in prepričanjem, da sestavlja najboljši pevski zbor v državi, kjer je zborovsko petje tako rekoč nacionalni šport, je utrudila marsikaterega prijaznega oštirja. In marsikateri šofer najetega kombija si je globoko oddahnil, ko nas je v zgodnjih jutranjih urah, še vedno veselo razpoložene, vendarle uspel stresti na cesto pred tovornim vhodom Črne vdove.
Ženja Leiler je spregovorila v imenu Kulturne redakcije Dela in časopisne hiše Delo
V Šestico si nas povabil, da nas pogostiš ob svojem odhodu z Dela. Ta odhod ni bil, milo rečeno, čisto načrtovan. Kot je tudi našim znamenitim martinovanjem pohajala in do danes pošla vsa sapa. A tistega januarskega večera smo se skupaj nasmejali kot že dolgo ne. Kot bi morda slutili, da nikdar več ne bo tako, kot je bilo.
Fotografija Petra Kolška v kapelici sv. Petra na Žalah
Kozarec je dal kozarec in beseda besedo. Opevali smo tvoje prigodnice, ki si nam jih na liste, včasih pa kar na koščke papirja, leto za letom pisal ob rojstnih dnevnih, ter v njih slavil naše morebitne vrline in razkrinkaval naše slabosti in kaprice. Za celo knjigo jih je. Včasih smo ti to poskušali – seveda pesniško opotekajoče neobogljeno – vrniti. To si znal ceniti.
Sorodniki
Veš kaj, Peter, je v nekem trenutku preglasil omizje Marijan, ko umrem, hočem, da mi ti napišeš nekrolog! In nihče drug. GostiIniško sobo je napolnil krohot, in debata je prešerno zavila v čudaško razpravo o nekrologih.
Plečnikove Žale
Na to malce obešenjaško prigodo sem se spomnila, ko sem v nedeljo sedela v pisarni, pred mano pa je na računalniku zeval prazen list. List, ki je čakal na nekrolog. Moj nekrolog tebi. Kako pisati o nekom, ki ga imaš rad, o nekom, ki je bil mojster besede, pa tudi o nekom, ki ni bil rad v središču pozornosti in ki kljub svoji občutljivi pesniški razprtosti ni maral patosa. In kaj so nekrologi drugega kot en sam velik boleč patos ter bolj kot zgodbe o pokojniku, zgodbe o nas samih.
“Potem sem napisala prvi stavek”
Ko sem čakala, da se v meni sproži prvi stavek – saj potem bo lažje, sem se tolažila – sem opazila, da na vejo drevesa, ki se jo vidi iz pisarne in se skoraj dotika okenskega stekla, ves čas priletava vrana. Nekaj časa posedi, zre v pisarno, odleti in se čez čas spet vrne. Nobenega dvoma ni, vsaj zame ne, da je priletela iz tvoje zadnje pesniške zbirke Slavospevi, ki jih pojejo vrane. Ali mi ni že dovolj težko, ji čez nekaj časa rečem. Zdaj mi boš pa še ti čez ramo gledala. Obrnila je glavo in odletela. Potem sem napisala prvi stavek. In vse za njim. Ni se več vrnila.
Sprevod
Dragi Peter, naj zdaj neham. Bolje bo, da ne iščem več besed, s katerimi bi želela povedati nekaj, česar se ne da povedati. Kdo to bolje ve, kot ti, iskalec pesmi. Naj ti raje preberem meni ljube verze, tvoje verze, ki mi vedno, ko jih vzamem v roke, v hipu živo izrišejo tvojo blagohotno podobo, kako sediš nekje v večerni samoti s kozarcem refoška pred sabo, poln življenja in veselja in praviš:
Grob
Končno sama, čisto sama sva ostala.
Sebi vina, tebi vode bom dodal,
saj preden izdihne dan,
bi rad še s tabo pokramljal.
Tako naglo življenja nitka se suklja …
neopazno menjajo se sonca in deževja.
No, sedanjost pusta ni, kot je vihrava,
pritlikav večer pač, ki prah vrti …
O prihodnosti molčim najraje –
dokler bo vina, bo vsaj, kot je bilo.
In ženske? Res, o njih bi dolgo ti lahko
razkladal, brez okrasja, zdaj sva sama …
A ti že spiš, mrcina pasja!
Spomini dvajsetih kolegov in prijateljev
Spoštovana Mojca, spoštovana Mica, spoštovani Petrovi bližnji. V imenu Kulturne redakcije Dela, sedanje, nekdanje, Petrove, v imenu uredništva Dela in v imenu časopisne hiše Delo vam izrekam globoko sožalje.
Ženja Leiler