Na 65. Ljubljana Festivalu je sinoči v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopila slavna latvijska mezzosopranistka Elina Garanča. Njena mednarodna operna in koncerta dejavnost je znana in priznana. Umetnica si je ustvarila podobo ene vodilnih pevk in interpretk najzahtevnejših opernih vlog.
Elina Garanča v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Sinoči smo se prepričali, da je v odlični formi, ima suveren nastop in interpretacijo, v kateri ni šiblih mest, niti ni opaziti kakih glasovnih sprememb, razen morda še temnejšo barvno v nizkih legah in zanesljive višine. Morda je bilo še največje presenečenje koloraturna virtuoznost v prvem dodatku, medtem ko se je zdela zaključna Granada nekoliko nizka, če jo poje ženska.
Morda je v svojem programu še najbolj presenetila s francosko verzijo arije O don fatal, et deteste princese Eboli v Verdijevem Don Carlosu, v katerem bo pela oktobra in novembra na odru v Pariški operi in ji je očitno ljubljanski nastop pomenil nekakšen test. Francoska verzija, ki je za Francoze original opere v petih dejanjih, ki se je vendarle zaključila z italijansko prav tako s petimi dejanji, je bolj nazalna in nekoliko manj spevna kot italijanska, lahko bi rekel še redkeje izvajana, a ji je Garanča dala svoj močan karakter, kot ji po svoji vsebini pripada.
Pri Dalili nastopi vprašanje, kakšen tip pevke je v resnici Elina Garanča. Ali je emotivna ali bolj racionalna, premišljena ali grdo rečeno preračunljiva. Arija Mon coeur s’ouvre ta voix je bolj čustvena in v razvoju odnosa do Samsona bolj emotivna v pričakovanju, kaj vse se bo še zgodilo. Tu bi si želel več čustvenega stanja.
Garanča je presenetila s sopransko arijo Adriane Ecco, respiro appena…Io son l’umile ancella iz redkeje na odru uprizarjane Adriane Lecouvreur Francesca Cilee. Arija je težka, ker jo je skladatelj postavil na začetek opere, ko pevka še ni ogreta in je velika nevarnost, da je ne bo zapela v polni formi. Po drugi strani pa nima višin, ki jih ne bi zmogla mezzosopranistka. Garanča je skrbno gradila svojo interpretacijo in jo na koncu rahlo retardirala, tako da je vrh z višinami dosegla na koncu in z lahkoto ter polno zaokrožila svojo izpoved. Temnejši glas pa vendarle malo spremeni sopranski značaj vloge.
Zelo dramatična je bila prav tako redka arija Ivane Prostite vy, cholmy, polja rodnye iz opere Devica Orleanska Petra Iliča Čajkovskega. Garanča je želela prikazati nekaj iz slovanskega repertoarja, lahko pa bi kaj iz obeh oper Modesta Musorgskega (Boris Godunov, Hovanščina).
Slavna arija Santuzze Voi lo sapete, o mamma iz Mascagnijeve Cavallerie rusticane ima še možen večji razpon, več patetike, ki pa je Garanča očitno ne mara. Vendar pa ni bilo neopazno njeno vokalno soočenje z različnimi ženskimi usodami v izpostavljenih trenutkih bivanja, kot bi lahko tematsko okarakteriziral njen operni program.
Zato bi namesto treh pesmi na koncu (Gastaldon, Tosti) raje slišal še dve ariji, ki jih je bilo za samostojen operni večer sorazmerno malo. Ni se ravno spotila, tako da je bila zamenjava obleke v pavzi bolj modno zvezdniška poteza.
Simfonični orkester RTV Slovenija je vodil izkušeni romunski operni dirigent Ion Marin. Problem orkestra je, da sam od sebe ne čuti dovolj operne snovi in njene muzikalnosti, še manj se zaveda svoje enkratne priložnosti, da nastopa v tako polni dvorani in z elitno solistko ter prav takim dirigentom. Moral bi “krvavi pot potiti”, da bi bilo vsem najlepše. Kaj je smisel mednarodnega festivala? Vsakokrat znova najboljše ali nastopajoči po svojem maksimumu.
Čajkovski s polonezo iz Jevgenija Onjegina je bil še precej mlačen, prav tako Bizet (Intermezzo in Farandola iz Suite Arležanka št. 2), ki ni spadal v ta programski kontekst. Uvertura k Verdijevi operi Nabucco ima več karakterja, temperamenta in kontrastov, kot smo jih slišali. Mascagnijev Intermezzo iz Cavallerie rusticane je vsekakor bolj svečan in usodnosten, postavljen na piedestal čiste izpovedi in napovedi opernega razpleta, ki je na moč tragičen. Tako bi ostala še najboljša uvertura k Rossinijevi operi Tatinska sraka, ki pa jo je orkester slabo začel in bolje končal.
Kolikor se je Ion Marin trudil, na koncu vseeno ni najbolj uspel.
Elina Garanča je vstopila v orbito mednarodnega nastopanja v zanjo srečnem obdobju, ko so postopoma zapuščale operne in koncertne odre njene predhodnice, odlične mezzosopranistke, kot so bile Tatiana Troyanos, Fiorenza Cossotto, Jelena Obrazcova, Olga Borodina, Lucia Valentini Terrani, Jennifer Larmore, Agnes Baltsa, Dolora Zajick, Marjana Lipovšek…No, nekatere še pojejo.
Elina Garanča se je pojavila v pravem trenutku, če se spomnimo njene odlične Carmen na odru Metropolitanske opere v New Yorku…Škoda, da Carmen sinoči ni pela. Lahko bi pela še Rossinija, če smo že slišali Tatinsko srako. Naredila bi še večji vtis operne prezence, tako pa se je na koncu rahlo “zbanalizirala”.
No, občinstvo se je počasi ogrevalo in jo na koncu nagradilo z vsakokrat, ko se je vrnila na oder, stoječimi aplavzi in ovacijami.
Marijan Zlobec