Muzikološki inštitut ZRC SAZU se je že pred leti odločil za izdajo več knjig o zgodovini glasbe na Slovenskem. Nalogo je kot urednik in avtor oziroma soavtor prevzel dr. Jurij Snoj, prejemnik Mantuanijeve nagrade za življenjsko delo leta 2012. Ob predstavitvi prve knjige Zgodovine glasbe na Slovenskem I. Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja (2012) so bili kot avtorji predstavljeni še Aleš Nagode, Katarina Šter, Darja Koter, Metoda Kokole, Marc Desmet, Klemen Grabnar, Alenka Bagarič in Marko Motnik. Očitno pa je dr. Snoj hkrati zasnoval še osebni pogled na zgodovino evropske glasbe. Tako je že leta 1999 napisal knjigo Gregorijanski koral. Danes pa so predstavili zajetno Snojevo knjigo Umetnost glasbe od Monteverdija do Bacha.
Dr. Jurij Snoj,foto Marijan Zlobec
Naslovnica knjige Zgodovina glasbe na Slovenskem I
“Muzikološki inštitut ZRC SAZU začenja z izdajo nove zgodovine glasbe na Slovenskem, ki bo v štirih knjigah predstavila glasbeno dogajanje in glasbeno ustvarjanje na Slovenskem od prazgodovinskih časov do konca 20. stol. Nova zgodovina, ki je večavtorsko delo slovenskih glasbenih zgodovinarjev, ima izvirno zasnovo in novo izvirno periodizacijo oz. vsebinsko razporeditev. I. zvezek obravnava obdobja do konca 16. stol. Med drugim vključuje tudi področja, ki jih doslejšnji zgodovinski preglede niso zajemali: tako arheološka pričevanja o glasbi, pričevanja o plesu ter predstavitev bogate zbirke glasbenih kodeksov iz srednjeveških Žič.
Nova zgodovina je zasnovana kot znanstvena sinteza s pogledom naprej: kot predstavlja raziskovalna dognanja doslejšnjih generacij slovenskih glasbenih zgodovinarjev, tako odpira pri vsakem vsebinskem segmentu vrsto nepojasnjenih vprašanj, ki se jim bo treba posvetiti v prihodnje. Čeprav je pisana kot znanstveno delo (z znanstvenim aparatom in bibliografijo), vzdržuje širši pogled, in taka omogoča širša kulturološka razmišljanja in primerjave o kulturi zvočnosti in glasbe v preteklih obdobjih slovenske zgodovine. ” (Iz predstavitve prve knjige)
Gregorijanski koral
“Gregorijanski koral ima v zgodovini glasbe posebno mesto: kot najstarejša zahodnoevropska glasba, ki ni obstajala le v ustnem izročilu, ampak tudi v pisnem, omogoča neposreden vpogled v glasbeno mišljenje srednjeveških obdobij; kot glasba, ki je bila poznana domala v vseh zahodnoevropskih deželah, pa predstavlja skupno osnovo evropske glasbene kulture. Knjiga je zasnovana kot muzikološka monografija s petimi poglavji. Prvo poglavje je oris srednjeveške liturgije, drugo prikaz tistega dela srednjeveške glasbene teorije, ki se je nanašal na sočasno enoglasje. V tretjem poglavju so na izboru koralnih spevov predstavljene koralne oblike in njihove slogovne značilnosti, v četrtem je kratek zgodovinski oris nastanka gregorijanskega korala, zadnje pa uvaja v študij srednjeveških nevmatskih pisav. Knjiga ima mnogo notnih ponazoril, ki so že sama zase kratka antologija gregorijanskega koral. ” (Iz predstavitve monografije)
Predstavitev knjige dr. Snoja
“Monografija Umetnost glasbe v času od Monteverdija do Bacha prikazuje zgodovino evropske umetne glasbe v obdobju baroka. V vsebinskem smislu ima tri obsežnejše dele: prvi je posvečen epohalnim novostim v italijanski glasbi na prehodu v 17. stol.; drugi opisuje glasbo v 17. stol. v štirih glasbeno najpomembnejših evropskih deželah (Italija, nemške dežele, Francija, Anglija), tretji pa glasbo v prvi polovici 18. stol., ko je mogoče opaziti določeno ustalitev internacionalno uveljavljenih žanrov in glasbenih oblik. V delu se prepletajo različne vsebinske sestavine: opisano je glasbeno življenje v posameznih zgodovinskih okoljih; na to se navezujejo prikazi glasbenih žanrov; opisane so posamezne zgodovinske glasbene oblike, njihov nastanek in razvoj; prikazana je vrsta skladateljskih osebnosti; slednjič vključuje monografija vrsto analitično-kritiških opisov posameznih izbranih kompozicij, ki ilustrirajo glasbene oblike, žanre in skladateljske osebnosti.” (Iz predstavitve knjige).
Umetnost glasbe v času od Monteverdija do Bacha
Knjiga o glasbeni umetnosti med Monteverdijem in Bachom govori o profesionalni glasbi v štirih deželah, če se lahko tako rečem; Italiji, Nemčiji (z Avstrijo), Franciji in Angliji. O tem času in o najpomembnejših skladateljih onega časa obstaja velika mednarodna literatura, slovenske pa skorajda ni, še posebej ne izvirne, saj tak podvig zahteva ne le izredno raziskovalno sistematiko, poznavanje literature, ampak še sintezo po opravljeni selekciji in ovrednotenje tako dobe kot razvojno pomembnih sprememb in hkrati novosti na strogo glasbenem področju ter seveda družbenem kontekstu. Kaj novega je prinesel barok, česar ni bilo poprej v renesansi?
Knjjiga govori o umetni glasbi v osrednjem delu Evrope od konca 16. do sredine 18. stoletja, kar v glasbeni zgodovini opredeljujejo kot barok. Čeprav je vsak tak veliki pregled lahko le kompilacija, poznamo dobre in slabše kompilacije, redke pa zmorejo odkriti sintezo na analitični ravni. Vprašanje je, do kam lahko seže slovenski pogled, kaj zazna v primerjavi na primer s pogledom Italijana na sočasno italijansko glasbo, Nemca na nemško, Avstrijca na avstrijsko, Francoza na francosko ali Angleža na angleško. Kaj tu prispeva slovanski svet, iz knjige ni jasno.
Slovenec se zdi, kot da je lažje kozmopolit, ker z lahkoto preseže “zgolj” enonacionalni pogled, perspektivo in ne nazadnje primerjavo z ovrednotenjem. Po drugi strani pa je za Slovenca morda težje, ker je horizont neposrednega doživljanja izvajanj glasbenih del iz omenjenega časa ter izvirnega študija partitur na podlagi hranjenja naših ustanov zelo otežena, da ne rečem skromnejša.
Evropske glasbene ustanove, opere, festivali ipd, se v zadnjem obdobju zelo trudijo oživljati baročno glasbo, na primer z uprizarjanjem manj znanih oper Francesca Cavallija, Alessandra Scarlattija, Jean-Baptiste Lullyja, Johanna Adolfa Hasseja, Leonarda Vincija, Jean Philippe Rameauja…Händel je še danes mnogokje skorajda izrinjen iz opernih gledališč (milanska Scala, dunajska Državna opera).
Dr. Snoj mora pri takem podvigu sprejeti dejstvo, da je za vsako njegovo poglavje ali avtorja na voljo določena literatura, ki pa je slovenskemu bralcu domala nedosegljiva, saj so celo naše najbolj specializirane knjižnice skromne.
Avtor ima smisel za sistematiko, ki jo v knjigi gradi od začetka do konca po določenem vsebinskem ključu in avtorski preglednosti. Za vsako malenkost, ki jo zapiše, se zdi, kot da mora poznati desetkrat več. Sleherna sinteza pade, če nečesa ne veš.
Komaj po predstavitvi knjige je težko reči kaj bolj konkretnega, a kot kaže, je potreba po slovenskem samostojnem in avtorskem pogledu na zgodovino evropske glasbe prav tako velika, kot je bila na primer trilogija dr. Izidorja Cankarja glede Zgodovine likovne umetnosti v Zahodni Evropi.
Marijan Zlobec