Vsi politiki, diplomati, bivši politiki in diplomati, strokovnjaki za vse in vsakogar…govorijo in govorijo, po radiu, na televiziji, dajejo izjave, komentirajo…in na koncu sklenejo; “Mediji pazite, kaj objavljate!”
Piranski zaliv se že trese od razburjenja, da ne rečem zardeva od sramu, uboge ribe ne vedo, kam naj se zatečejo, ali na “hrvaško stran” ali bodo bolj varne na “slovenski”.
Uboga meja, kako trpiš! Kdo te bo izveličal in kako ti dal odpustek za vse človeške probleme.
Kataster, ki določa vsak centimeter lastnine in kaže na to, kam kaj spada, kar ve vsak lastnik še tako majhne parcele, nenadoma nikogar ne zanima in ga sploh ne omenjajo.
Prvi del groteske o razsodbi arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško je že skoraj končan, manjka le še nekaj ur. Drugi, najbrž še večji del iste groteske, se napoveduje zelo kmalu, kot veste.
Ker pa hkrati veste, da ima vsaka dobra drama tri dejanja, smo še daleč do konca zgodbe.
Pravkar sem poslušal dr. Ernesta Petriča na Prvem. Kaj vse je “vedel”? Globoko sem zardeval od sramu.
Ko bom prvič odšel na morje do Pirana, bom zakorakal v vodo in pogladil “Piranski zaliv”. “Priden kuža, ne boj se, nihče ti nič noče!” in me bo pogledal ter s hvaležnostjo prikimal.
Marijan Zlobec
2 odziva na “Piranski zaliv se že trese od razburjenja”
Arbitraža je določila mejo na kopnem in na morju. Na skici je prikazana zaželjena meja na morju. To kar skica prikazuje so le želje. Sodišče pa se je zanesljivo odločilo za kompromis, se pravi, da bo od narisane želje ostalo mnogo manj. Koliko, bomo kmalu izvedeli in to prav gotovo ne bo zmaga. Prej se nagibam k temu, da bo poraz, saj končno, kaj pa pomeni razmejitev na morju? Komu bo takšna ali manj ugodna razmejitev služila? Komu bo dala krila? Rešitev je neuporabna tako za majhna plovila, kot za velike ladje. Ne eni, ne drugi morjeplovci, meje ne bodo upoštevali in jih meja ne bo zanimala. Tudi ribiči se takšne, ali manj ugodne razmejitve ne morejo veseliti. Kakšno ribico več bodo lahko ujeli in to je vse. Najmanj zanimiva pa bo razmejitev za kopalce, saj ti meje s svojim plavalskim znanjem ne bodo mogli doseči.
V veselje in ponos bo razmejitev, kakršna koli že bo, le prenapihnjenim, domišljavim in lažnjivim politikom. Ti nam ves čas lažejo in svoje poraze prikazujejo kot zmage. Pri razmejitvi gre za poraz in zato bo hvalisanje še toliko večje in lažnjivost toliko bolj očitna.
Komu bo služil stik z odprtim morjem?
Če ga ne bi imeli, bi nas svetovna javnost črtala iz seznama pomorskih in sredozemskih držav? Ali bi morali ob izgubi stika ukiniti pomorski inštitut v Piranu? Ali bi morali opustiti koprsko pristanišče? Bi nas lahko prisilili, da vsa plovila potopimo? Nič od tega nam ne more nihče odvzeti, pa naj stik imamo ali ne.
Ker nismo dobili Savudrije in celotnega Piranskega zaliva, smo dobili le počen pisker, ki nam ni v čast in niti ne v odlično uporabo.
Dobili smo le napuh politikov in veliko blamažo pravnikov, ki so nas v to neumnost zapeljali.
Potrebno pa je vedeti, da je arbitraža določila tudi mejo na kopnem. Tam ima Slovenija veliko zahtev, mnogo več kot Hrvaška. Gre za nekaj sto prebivalcev, ki jim sedanja razmejitev dela preglavice. Dolga leta meja ni imela nikakršnega pomena, sedaj ko so katastrske meje postale državna meja, pa nastopajo težave. Teh so se prebivalci hoteli rešiti. Takšne težave se lahko rešijo le sporazumno, nikakor ne z razsodbo. Razsodba je vedno kompromis, v primeru arbitrarne meje, pa takšni kompromisi vedno povzročijo dodatne težave.
Naj tukaj navedem samo Joška Jorasa, nespornega borca za južno mejo. Kakorkoli ga prikazujejo za čudaka, se je pošteno boril za to, da ostane Slovenec in da ostane s svojo hišo in pretovorjenimi fosni ter evropsko potjo v Sloveniji. Prepičan sem, da se to ne bo zgodilo. Joras je namreč del paketa, ki se mu reče katastrska meja ob Dragonji. Ta paket je najverjetneje arbitraža zamenjala za stik z odprtim morjem. S stikom so Hrvatje izgubili del morja, ki jim po mednarodnih zakonih pripada, dobili pa so del kopnega, se pravi tudi Joška Jorasa.
Takšna je ta kravja kupčija, ko pogajalci ne vedo, kaj je pomembneje. Tistih nekaj kvadratnih kilometrov morja je brez jagode na torti, ki bi jo naj predstavljal celotni Piranski zaliv, smo Slovenci žrtvovali in kot žrtveno jagnje z arbitražo predali Hrvatom Joška Jorasa.
Zanj tako preostane edino upanje stališče hrvaške politike in vseh Hrvatov, da arbitražne odločbe ne bodo priznali.
Kar je prav.
Trezni politki morajo odložiti svoj napuh in priznati, da politika še ni zrela za razmejitev. Preveč strasti in borbenega duha je v izjavah, preveč hlepenja po slavi je v njih in zato še ni čas za razmejitev.
Kot zgled naj navedem nedavno, no pred kakšnim desetimi leti, razmejitev morske meje med Francijo in kneževino Monakom. Obe državi sta stari več kot 800 let, pa so šele pred kratkim določili mejo na morju. Do razsodbe so upoštevali mejo, ki jo narekuje pomorsko pravo in ta se je od obalnih rtov zarila v Sredozensko morje tako, da Monako ni imal stika z odprtim morjem. Razsodba je to popravila. Po osemsto letih. Francozi pač niso trmasto vztrajali na pravnem predpisu in so od njega odstopili in omogočili Monaku, da je na njihov račun pridobil nekaj morja več.
To se utegne zgoditi tudi med Hrvaško in Slovenijo. Ne sedaj, morda čez 100 let.
Zakaj bi si spuščali kri za vihar v kahli vode?
Sedaj je poznan zmazek mednarodnih sodnikov. Dodelili so nam celo zračni koridor nad hrvaškim morjem, po katerem lahko z jumbo jetom prelitimo sovražno htvaško mojre in mirno pristanemo v Sloveniji. To stane kar nekaj milijonov. Za butalce je to uspeh! Tudi za nas, ki se nam kljub visokim temperaturam možgani še niso skisali?