Odnos slovenskega in mednarodnega zgodovinopisja do razmerja med predsednikom Titom in pesnikom ter politikom Edvardom Kocbekom se kaže kot velik problem. Zgodovinarji ta odnos minimalizirajo. Tako oba Goldsteina v svoji najnovejši knjigi o Titu Edvarda Kocbeka zgolj enkrat omenita kot kulturnika (v poglavju Za “stvarno kulturo množic”). Torej nič kot politika, niti da je bil v Jajcu, Drvarju, na Visu in posebej poslan v Vatikan oziroma na Sveti sedež urejat bodoče razmere med novo Jugoslavijo in Svetim sedežem glede položaja Cerkve v državi, kot da se je vse “začelo” z zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Prav tako ni nič o Kocbeku kot ministru v prvi beograjski vladi. Podobno Kocbeka minimalizira dr. Jože Pirjevec v svoji knjigi Tito in tovariši, čeprav je bil ravno Kocbek prvi, ki je iz Rima že poleti 1944 naravnost rotil Kardelja, naj partizanska vojska takoj zasede Trst, sicer ga bodo Angleži.
Drvar maja 1944
Dr. Andrej Inkret je v svoji monografiji o Kocbeku In stoletje bo zardelo v osvetlitvi odnosa Kocbeka do Tita ali obratno prav tako minimalističen oziroma do Tita bolj kot ne posmehljiv in še zdaleč ne prikazuje odnosa tako, kot se kaže glede na razne dokumente, verjetno pa vsi še niso znani.
Inkret je v Rokopisni zbirki NUK imel na voljo dovolj dokumentov, da bi uvidel, kakšno je bilo Kocbekovo poslanstvo v Rimu ter kako je Tito Kocbekov Memorandum, kar je v bistvu njegov najpomembnejši izvirni in z mednarodno veljavo napisan tekst, potem ko ga je dobil v branje, spretno in natanko proučil ter Kocbeku zaukazal, da ga še zadrži in popravi oziroma sprejme popravke tako, kot bo to hotela nova jugoslovanska oblast tedaj na Visu.
Tito je Kocbeka nagovarjal kot gospoda in ga vikal, izražal veliko spoštovanje ter zahvalo, da se je kot kristjan podal na tvegano pot v Rim, potem pa še posebej, ker je tam zbolel in bil skoraj mesec dni neuporaben za posebno poslanstvo, ki je imelo za cilj srečanje in pogovor s papežem. Do tega potem ni prišlo, ker je očitno kraljeva jugoslovanska oblast v okviru svoje diplomacije pri Svetem sedežu to uspela preprečiti, a bo o tem več znanega, ko bo Vatikan odprl arhive o tej temi. Kocbek je Memorandum, spremenjen in dopolnjen ter preveden, vseeno na Svetem sedežu oddal, tako da njegova pot v Rim ni bila neuspešna, čeprav ga papež Pij XII. ni sprejel.
Kocbekova skica o Titu
Edvard Kocbek je imel dovolj priložnosti Tita v onem času spoznati od blizu. Tako je pesnik čutil potrebo, da Tita psihološko okarakterizira in to zapiše. V Drvarju je tako nastal naslednji Kocbekov polstranski tipkopis z dodano Kocbekovo rokopisno oznako.
“Ko so se čez nekaj časa pokazali nemški izvidniki, smo že bili na varnem pri Titu in smo ves dan preživeli pri njem v razgovoru. Tito je bil ta dan zelo dobro razpoložen. Po srečni rešitvi smo praznovali triletnico vojne v Jugoslaviji, tisti dan je bil eden mojih najlepših partizanskih dni. Tita sem precej spoznal, zdaj sem tudi dognal, da je že precej utrujen. On je zares močna osebnost, sledil sem sleherni njegovi kretnji in besedi, pazil na malenkosti in na centralno mesto njegove biti in bil veselo iznenaden, ko sem ugotovil sam to, kar so ugotovili sicer že drugi, da je človek, ki raste iz samega sebe, siguren vsega, kar dela in misli, vedno ves prisoten in vedno ves koncentriran, kadar govori o vojaških zadevah, kadar se šali, kadar pripoveduje iz spominov in kadar se jezi. Na njegovem človeškem liku se vidijo sledovi organskega samorastnega razvoja, na njem se vidi, da se je sam vzdignil iz svoje osnove in da se je moral vzdigniti tako ostro in izrazito, ker so ga njegove osebne sile nujno dovedle do mesta, kjer je danes. Zato sem bil tako zadovoljen tisti dan v njegovi bližini in sem ga vpijal vase, posebno ker sem poleg tega spoznal, da nima na sebi prav nič tiste nevarne igrivosti, ki jo izražajo zelo krepki ljudje v razmerju do svoje okolice. Tito je zelo discipliniran človek, najlepši cvet komunizma, če smem tako reči, ki sem ga spoznal doslej. Zdi se mi kakor ostro rezilo, ki ga zgodovina uporablja za svojo operacijo na človeštvu.” ( TITO iz pisma ob mladinskem kongresu v Drvarju).
Marijan Zlobec