Komemoracija za Gašperja Tiča najbolj iskrena in doživeta predstava MGL

Žalna seja ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega je bila  nocoj, v petek, 23. junija. Začelo se je še pred 19. uro z dolgo vrsto pred žalno knjigo, ko se je hkrati začela polniti velika gledališka dvorana.

Ob 19. uri so na velikem odru MGL že sedeli vsi člani ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. Pred njimi je bilo kakih sto ali še več prižganih sveč, na levi strani s pogledom iz avditorija portret Gašperja Tiča, v ozadju pa ogromna fotografija, ki je pokrivala vso zadnjo steno. Scena, vzdušje, slovesnost so napovedovali pravo gledališko komemoracijo.

Začela jo je direktrica MGL Barbara Hieng Samobor, ki jo je nekajkrat zaustavil jok. V pretresljivem nagovoru je spomnila na igralčevo silno prezenco, intelekt, čustvenost in empatijo. Gašper Tič je bil po besedah direktorice in umetniške voditeljice MGL slovenski Chaplin. Bil je garač, nosilec repertoarja, duša gledališča in ljubljenec občinstva. Poudarila je okruten paradoks, da mu je bilo kot nežni, romantični duši, poetu, nesposobnemu kakršnegakoli nasilja, življenje na skoraj polovici njegovega teka odvzeto na tako brutalen način.

“Oder je bil njegovo kraljestvo,” je poudarila Barbara Hieng Samobor in ob tem spomnila na eno njegovih novejših vlog v Korunovem Svetovalcu, ki je bil izbran v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. “Ob tem, kar je počel na odru, me je spreletaval srh,” je povedala ob spominih, ki jih zdaj prevevajo žalost, bes in negotovost ob njegovi izgubi.

V imenu Šentjakobskega gledališča je kot gost svoje spomine na igralsko sodelovanje in prijateljevanje z Gašperjem Tičem obudil njegov direktor in umetniški vodja Boris Kobal. Njegova prigoda in prikaz Sartorijeve maske je bila več kot simbolna. Kdo si, ko si nadeneš črno masko, in kaj, ko si jo spet snameš?

Slišali smo občutene poslovilne in zahvalne besede v imenu Združenja dramskih umetnikov Slovenije, katerega predsednik je bil Gašper Tič, in besede dramaturginje MGL Ire Ratej.

Boris Kobal in prigoda s Sartorijevo masko

Potem so se zvrstili čisto vsi igralci na odru: izmenoma s svojimi govori in spominjanji, zelo osebnimi, doživetimi, izgovarjanimi med jokom in smehom, s cmokom v grlu, solzami v očeh, zamolki, jezo, s petjem, recitacijami, nekaterimi resničnimi dovtipi in smešnicami iz osebnih prigod in opisov številnih komičnih situacij, ki so izzvale tako med igralci na odru kot med gledalci v avditoriju glasen smeh.

Med izpovedmi igralcev je bilo nekaj glasbe, kot pretresljivo zapeta Ave Marija, pa Sinatrova My way z drugo pevko ob spremljavi kitarista… Oni igralec, ki je na grobu Gašperja Tiča v Kopru obljubil, da bo skrbel za oba njegova sinova, je končal v joku. Podobno v jezi in ganjenosti igralec, ki je priznal, da vsak večer moli Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj…in ga vprašal:”Kje si bil v nedeljo? Si šel ven na čik?”

Med izjavami kolegov je bilo ganljivo pričevanje Primoža Ekarta, češ da nas je zapustil eden najduhovitejših Slovencev, in ugotovitev, da “dobre ljudi doletijo slabe stvari”.

“Ko sem izvedel za strahotno novico, sem bil v Beogradu, kjer sva se pred slabimi tridesetimi leti spoznala. Klical me je Grga, s katerim bi nocoj moral skupaj odigrati 120. ponovitev PPP. Ostal sem brez besed, v šoku … Nazadnje sem te videl, ko smo skupaj z Grgo in Mimi stali na odru Male scene MGL, ki sva jo skupaj odprla 9. 4. 1995 s premiero predstave Zažgi v režiji Zijaha. Bilo je pred natanko 22 leti. Letos sva jih oba dopolnila 44. In ti si šel. Ni fer! Ampak, kot bi rekel ti: ”Kako življenje hitro mine, sploh če pomisliš, kolikokrat se vmes neizprosno vleče.” Ko bi se vsaj še enkrat srečala nekje, nekoč …” so bile besede Sebastiana Cavazze.

“Sem brez besed. Naš igralski ansambel nikoli več ne bo enak. Gašper je bil varuh našega ognjišča. Modrejši kolega. Prijatelj. Svetovalec. Neumoren zabavljač. Bil je velik igralec in človek. Predvsem pa je bil in vedno bo naš Gape, “ je povedala Ajda Smrekar.

»Pozdravljena, kolegica!« mi je rekel, ko sem pred desetimi leti prvič prestopila prag MGL kot nanovo zaposlena dramaturginja. Beseda kolegica ni iz nobenih ust zvenela lepše, beseda kolega ni nikomur pristajala bolj kakor njemu. Kajti Gašper je bil vselej, tudi v zanj težkih trenutkih, utelešeni vzor tega, kaj biti kolega pomeni. Bil je sodelavec, prijatelj, sogovornik, zaveznik, soborec in tolažnik. Seveda ne samo moj. Za vsakogar je znal poiskati pravo besedo ali topel pogled. Tako iskriv, tako pozoren, tako strasten in tako pronicljiv. Nikoli ga ne bom nehala pogrešati. Kot kolegica in kot gledalka. Gašper je bil vselej edinstven in bo zato ostal popolnoma nezamenljiv., ” je zapisala Petra Pogorevc.

“Slovensko gledališče je izgubilo premalo priznanega velikana. MGL pa ni ostal samo brez vrhunskega igralca, prvaka in nosilca repertoarja, ampak brez prijatelja, zaupnika in veznega člena celega ansambla in hiše. Oseben odnos je imel z vsakim človekom, ki je kdaj stopil v našo ustanovo. Gledališče je živ organizem. Gašper pa je bil njegovo utripajoče srce. Dajal mu je ritem in življenje. Ostali organi bomo njegovo funkcijo v neki meri sicer prevzeli, da ostanemo in nadaljujemo, ampak je izgubljeno nepozabno in nenadomestljivo. Nič več ne bo, kot je bilo. Na njegovem mestu bo vedno zevala praznina. Pogrešali ga bomo vedno,” je dodal Gregor Gruden.

Počasi je veliko sliko na steni zamenjala pravcata panorama kakih desetih posnetih odlomkov iz različnih gledaliških predstav, v katerih je nastopal Gašper Tič.

Frank Sinatra – My way

Komemoracija je trajala kot nepretrgana, vseskozi napeta gledališka predstava, v smrtni tišini in z največjo pozornostjo gledalcev tri ure: s koncem ob 21.55 ali pet minut  manj od treh ur; brez pavze, z naraščajočim pomanjkanjem kisika v zaprtem prostoru brez klime v vročem poletnem večeru in s suhimi usti vseh. Na koncu z večminutnimi stoječimi aplavzi polnega MGL, kot jih nastopajoči ne dočakajo nikoli. In edinikrat so bili vsi ali vseh štirideset glavni igralci, pa še pesniki, pisatelji, dramatiki, prijatelji in predvsem sočutni ljudje z veliko in občutljivo dušo.

Ansambel MGL ne ve, da je naredil najbolj iskreno in doživeto predstavo v svoji zgodovini. Čestitam.

Med mnogimi Tičevimi iskricami je najbolj ostala v ušesih:” V bistvu gre za to, da premagaš vse druge!”

Marijan Zlobec