Jože Privšek pregnal dež s Poletne noči

Igrali smo tombolo z dežjem in jo dobili; vsi glavni dobitek. Poletna noč se je sinoči začela s komaj petnajstminutno zamudo. Jože Privšek je iz ozvezdja tri tisoč udeležencem koncerta na koncu naredil lep večer in s svojo prisotnostjo stkal zgodovino slovenske popevke, žlahten spomin nekaterih posameznikov na odru, zgodbe obeh povezovalcev večera (Bernarda Žarn, David Urankar) in ne nazadnje nam približal človeka, ki smo ga mnogi poznali vsaj z glasbenega odra, če že ne izza njega.

Darja Švajger poje Sepetovo Poletno noč, vse fotografije Marijan Zlobec

Poletna noč je postala tradicionalen uvod v 65. Ljubljana Festival, ki se bo začel že 27. junija prav tako na Kongresnem trgu. Očitno so se pred leti združile pobude, vsebinske potrebe, vizije ter programske naloge pravih ljudi iz vodstva Festivala Ljubljana in RTV Slovenija. Glasbena ponudba tem, čeprav se zdi na prvi pogled ozka ali zamejena, ni tako majhna, kot se zdi. Tu imamo možnih več programskih vsebin, avtorskih profilov, izvajalskih portretov, predstavitev avtorjev besedil, ki še niso izčrpani niti v “glavnih igralcih”.

Nuška Drašček je pred dnevi pela opero in musical, sinoči še popevke

Če bi rekli, da je bibliografija del Jožeta Privška šele v nastajanju, pa ne moremo mimo z odra izrečene ugotovitve, da ima samo Arhiv RTV Slovenija shranjenih 2935 njegovih del. Javnega kataloga ni, kar pomeni, da področje zabavne glasbe v konceptu strokovne obravnave glasbene kulturne dediščine sploh še ni urejeno. Zato ugotovitev dirigenta Lojzeta Kranjčana, češ da spada Jože Privšek med največje slovenske umetnike dvajsetega stoletja: ob Jožeta Plečnika in, zanimivo, skladatelja Marjana Kozine.

Oto Pestner

Nismo slišali tistega, kar se je pravzaprav v zvezi z Jožetom Privškom ves čas vsaj potihem, v nekaterih polemikah ali celo napadih nanj pa javno govorilo, češ da je osebnostno in umetniško bil produkt ameriške šole, na kateri je študiral in da je kompozicijske načine ter glasbeni okus prinesel od tam k nam. Drugi očitek je bil, da želi vse dirigirati sam ali da je za druge ob njem bilo zelo malo prostora.

Nuša Derenda v strastno rdečem

Po drugi strani pa smo šele sinoči prvič slišali ugotovitev ali celo sodbo, češ da je bil Jože Privšek genialni glasbenik, perfekcionist od začetka do konca svoje ustvarjalnosti, izjemno hiter pri pisanju, kar pomeni, da je imel takojšen navdih in sposobnost prepisa glasbenih idej takoj na papir in zatem v računalnik, s katerim se je med prvimi slovenskimi skladatelji sploh začel ukvartjati. Nismo pa slišali nečesa, kar se je vedelo, namreč da je imel Jože Privšek absolutni posluh.

Oto Pestner in Vokalna skupina Kreativo

Večer je bil nekakšna mešanica zelo znanih in manj znanih ali celo skoraj že pozabljenih Privškovih pesmi z izbranimi interpreti. Kako hitro beži čas celo v večnozeleni slovenski popevki, pa smo opazili, ko so z odra napovedovali zgodovino posameznih pesmi in prvih njihovih interpretov. Koliko jih je že pokojnik ali pa ne pojejo več !?

Nina Strnad

Največji ljubljenec občinstva in hkrati najbolj avtentičen pevec Privškovih pesmi je bil vsekakor Oto Pestner. Njegov glasbeni profil se z leti, kaj leti, pravcatimi desetletji, saj je sam omenil nastop na Slovenski popevki že leta 1971, ni niti spremenil, še manj “poslabšal”. Pestner ohranja srčno pripadnost slovenski popevki, njihovim avtorjem, zgodovini, lepoti spomina in doživetij, tako rekoč neštetih nastopov, še posebej s pesmijo Mati bodiva prijatelja, ki jo je sam zapel sinoči, tako kot prav tako priljubljeno Vrača se pomlad in z Vokalno skupino Kreativo še Če zapustil te bom. Pestner je že zdavnaj postal legenda in hkrati edina vez med “starimi” in “novimi” časi slovenske popevke.

Alex Volasko

Tu pa pridemo takoj do problema, kaj je najbolj avtentično in kaj že interpretacija nečesa predeksistenčnega, torej postavljanje zrcala zgodovini z novimi obrazi, ki se zamenjujejo, se ogledujejo in gredo svojo pot naprej, bi lahko rekli malo metaforično.

Matjaž Mrak

Ni lahko, namreč biti “drugi” ali “tretji” interpret znanih pesmi, ki so jim prvotni interpretativni karakter dali in dajali drugi pevci in pevke. A tako pač je v zgodovini, tudi opere in klasične glasbe…Pri popevki, slovenski pa še posebej, je zgodovina močna, da ne rečem močnejša od sodobnosti. Drži svojo težo še iz časa, ko se je uveljavitev novega žanra dogajala z močnimi vsebinami, povezovanjem, željami, vizijo sočasnosti s tovrstnim glasbenim svetom, kar dokazujejo naša sodelovanja in uspehi na Evroviziji in drugih mednarodnih festivalih, po tedanji Jugoslaviji ter drugod v Evropi in zunaj nje.

Matjaž Kumelj

V tem smislu bi  moral reči, da razen Ota Pestnerja nihče med drugimi nastopajočimi ni bil več “pravi”. Ta ugotovitev, kolikor je kratka, nosi v sebi določena spoznanja, ki nakazujejo pri popevki zelo tesno vezo ali povezavo med prvim pevcem, njegovim glasom, karakterjem, osebnostjo…in naslednjimi ali drugimi. To, kot veste, ne velja samo za nas, ampak za ves svet. Vrhunski pevci so neponovljivi, čeprav v praksi njihove pesmi lahko poje še sto drugih.

Nina Strnad in Matjaž Mrak s Kako sva si različna

Vprašanje je, koliko so se tega zavedali pevci in pevke pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Če danes poslušaš posnetke Marjane Deržaj, Majde Sepe, Elde Viler, Tatjane Gros, skupine Pepel in kri… in jih primerjaš s sinoči nastopajočimi, potem je zadrega večja, kot jo občutimo na primer na področju klasične glasbe; v operi je problem večji, ker so bili pevci in pevke v preteklosti fenomenalni in v posameznih vlogah vse do danes neprekosljivi. Nastopiš kot “drugi” ali plagiat, čeprav si v bistvu nov interpret.

Vokalna skupina Kreativo

Če bi rekel, da sedaj nastopi problem ali vloga epigonstva, bi se na prvi pogled ta oznaka zdela precej kruta, a dejansko je tako. Z razvojem tehnologije, vseh vrst snemanja do perfektnosti, se bodo primerjalni kriteriji z desetletji le še bolj poostrili.

Dirigenta Lojze Kranjčan in Patrik Greblo

Otu Pestnerju se je po svojem novo nastalem popevkarskem profilu še najboj približala vsestranska Nuška Drašček, le da ima še možnosti bolj “popevkarskega temperamenta” in nagovarjanja občinstva. Alenka Godec, Nuša Derenda in Darja Švajger ostajajo v svojem doseženem in že zaokroženem interpretativnem svetu, le še z odtenki novih karakternih možnosti in bolj svežih pogledov na poprejšnje interpretacije, a je tu pasti veliko in se jim je še težje izogniti. Po svoje so te tri drame v svojem počasnem zatonu.

David Urankar, Darja Švajger in Bernarda Žarn

Nina Strnad se mi je zdela precej stroga in suha, bolj zaprta vase kot odprta navzven s svojim pevskim in osebnostnim profilom. Slaba je bila kombinacija z Matjažem Mrakom v Ježkovi Kako sva si različna; preveč je bilo “klasike” in premalo “nonšalantnosti”. S pevci je bilo bolj slabo; nihče med tremi nastopajočimi: Alex Volasko, Matjaž Mrak, Matjaž Kumelj še nima prepoznavnega vokalnega, interpretativnega in osebnostnega profila in so bili na odru v “drugi liniji”. Podobno Vokalna skupina Kreativo. Vprašanje je, ali pri nekaterih popevkah v originalu nimajo zapisanih še vokalistov kot spremljave?

Rože za vse nastopajoče

Dirigenta sta bila izmenoma dva: Lojze Kranjčan in Patrik Greblo. Biti dirigent “po Privšku” ni lahko. Orkester je bil sestavljen iz Simfonikov in Big banda RTVS; zelo površna in glede na koncertno vsebino in profesionalne naloge večera so bila zlasti godala. Ko si na odru, je vseeno kaj igraš, ali simfonijo ali opero ali “samo” popevko. Žara ni bilo od nikoder, ampak bolj slabo in neusklajeno “žaganje”. Še najboljša je bila uvodna Privškova jazzovska priredba Sepetove Poletne noči.

Marijan Zlobec