Samostojni pevski nastop mezzosopranistke Nuške Drašček Rojko s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Simona Dvoršaka v okviru festivala Junij v Ljubljani je v celoti prepričal: Nuška Drašček Rojko se je razvila v kompletno umetnico. Vprašanje je, kaj sedaj ? V kontekstu mednarodne glasbene kariere nastopanje doma ni merodajno, treba se je soočiti z vsemi zahtevami aktualne mednarodne operne in koncertne produkcije, si odpreti vrata v svet. Slovenijo hitro “obdelaš”, tujega sveta pa ne.
Nuška Drašček Rojko na Kongresnem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec
Naslov koncerta Od opere do musicala z Orkestrom Slovenske filharmonije je ponujal jasen programski profil, v katerem pa so dominirali izbor, okus, umetniška in osebnostna identiteta same pevke, pripravljenost in želja po podajanju glasbenih umetniških del v njihovi optimalni podobi.
Nuška Drašček Rojko in Simon Dvoršak
Nuška Drašček Rojko je v ariji Angeline iz Rossinijeve Pepelke pokazala vokalno spretnost lirskega in celo koloraturnega značaja, potem pa se je počasi predajala dramski podobi svojega glasu; v Habaneri in Chanson boheme v Bizetovi Carmen, najbolj pa v ariji Dalile v Saint – Saënsovi operi Samson in Dalila. Tu je sicer še nekaj prostora za globlji dramski izraz, še več variacij, čeprav je naša pevka suverena v vseh legah, ima velik glasovni razpon in je zanesljiva tako v višinah kot nižinah. Ne forsira, ampak poje lahkotno, z žarom, vokalnim slikanjem karakterja vloge, bogato gestikulacijo, mimiko, deloma še odrsko igralsko prezenco.
To se ni pokazalo le v operi, ampak še v musicalih Leonarda Bernsteina (Candide, Zgodba z zahodne strani), Andrewa Lloyda Webbra (Mačke), Fredericka Loeweja (Moja draga gospa), Stephena Sondheima (Mala nočna glasba), Alana Menkena (Lepotica in zver) in Julea Stynea (Smešno dekle.
V musicalu je še kako pomemben gledališki kontekst, zgodba, njen temperament, ritem, prav tako kot v operi, v posameznih trenutkih pa morda še bolj, posebej tam, kjer so posamezne arije napisane bolj eksponirano in skladatelji gradijo na “večnosti melodij”. Nuška Drašček Rojko se zaveda pomena in bistva prepoznavne melodije v celotni glasbi, njene izpovedne moči in za pevko izziv, ki ga mora vsakokrat na novo sprejeti in koncertno udejaniti. Slovenska glasbena kultura se zdi, kot da je nenehno hodila “mimo” naravne poti; namesto po glavni cesti po podeželskih kolovozih in klancih. Ko iščeš, kaj slovenskega bi pel, ostaneš zaprepaden, kako malo so naši skladatelji ustvarili primerljivega z “zunanjim svetom”. Morda pa bi se vseeno kaj našlo?
Veliko gledalcev je prišlo na Kongresni trg
Nuška Draškek Rojko je na prelomnici; ali se soočiti s svetom, ali ostati doma, pri čemer mora vedeti, da dom ni svet. V svetu gojijo vsakršna pevska tekmovanja, festivale, soočenja, spodbujevanja, opazujejo vso mlado generacijo, ji odpirajo vrata in dajejo možnosti. Kar precej naših pevk in pevcev to ve in se v tem kontekstu že močno uveljavlja. Aplavz doma je zgolj eden od možnih.
Nuška Drašček Rojko se poslavlja pred orkestrom Slovenske filharmonije
Orkester Slovenske filharmonije je bil dobro pripravljen. Počasi nastaja mlada generacija slovenskih dirigentov, ki jo bo koncertno treba še bolj upoštevati in ji dati priložnosti in možnosti, ne le samo uvažati tujce in njihov že stokrat prežvečeni program, potem ko ga drugi ne želijo več poslušati.
Marijan Zlobec