Kazenska odgovornost organizatorjev “grafičnega bienala”

Zapis na tej strani Zlorabljena pesem Jureta Detele za bienale je takoj vzbudil velik odmev na FB. Logično, saj je vse več ljudi, ki jim vsakršne zlorabe, še posebej v umetnosti, dvigajo lasi pokonci in bes v duši. Najbolj šokantno ni to, kar meni umetnostni zgodovinar in likovni kritik Brane Kovič, da “je stanje na celotni ljubljanski likovni “sceni” takšno, kakršno je, imajo neprecenljive zasluge tudi tvoje nekdanje kolegice iz kulturne redakcije Dela, ki so brezpogojno podpirale te destruktivne procese in velikokrat nastopale kot piarovke izvajalk banalizacije in uniformizacije razstavnih programov, kakršnokoli kritično stališče pa enostavno prepovedale objavljati. Edine recenzije, ki jih Delo še objavlja, so gledališke in literarne, če pa se že piše o likovni umetnosti, to počnejo nekompetentni časnikanti, ki v glavnem prepisujejo “sporočila za javnost”, ki jih pripravijo organizatorji razstav.”

Ištvan Išt Huzjan v Mestni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec

To je Kovičev vidik, ki se, vsaj po njegovem, tiče predvsem Dela, a Delo ni “grafični bienale” in v ničemer ne vpliva na vsebino in organizacijo manifestacije.

Dramski igralec Blaž Šef v vlogi Ištvana Iše Huzjana predava v angleščinji

Proti organizatorjem in očitno vse številčnejšim kuratorjem 32. mednarodnega grafičnega bienala bo treba vložiti kazensko prijavo na sodišču ter v prijavi zahtevati identiteto Ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala s tradicijo od leta 1955 nepretrgano dalje kot grafičnega bienala, in nič drugega. Če grem na nogometno tekmo, mi ne bodo ponudili odbojke, če grem po češnje, mi ne bodo dali krompirja, če grem po hlače, mi ne bodo dali suknje…Edino če greš na Ljubljanski grafični bienale, ti dajo kiparstvo, video, performans, instalacije, slikarstvo, poezijo, film, glasbo, tiskarsko mašino, rokopise… Edino na ljubljanskem grafičnem bienalu lahko danes (kot še na več manifestacijah po Kržišnikovem odhodu, nekako od leta 1999) lahko sodelujejo “grafiki”, ki grafik sploh ne znajo delati. Kaj bi rekli, če bi jaz šel v Stožice igrat nogomet? “Zlobcu se je zmešalo!”

Kolektivna antistrokovna histerija, ki jo po Ljubljani zganjajo zlasti ženske na direktorskih položajih, presega meje zdravega uma, poleg seveda nenamenskega trošenja ogromnega denarja, tako iz blagajne ministrstva za kulturo kot MOL.

Grafični bienale je kultiviral grafiko. Za to je bienale imel celo vrsto mednarodnih nagrad, ki jih je podeljevala mednarodna žirija, sestavljena iz svetovnih ekspertov, kakršnih v Ljubljani ni (več). Potem so bile nagrade za mlade grafike, mladega slovenskega, perspektivnega grafika, velika nagrada za življenjsko delo, velika častna nagrada, cela vrsta odkupnih nagrad po izboru žirije in odkupnih nagrad po izboru tistih, ki so denar za nagrade dajali, kot na primer Delo, ki je na več bienalih odkupilo oziroma dalo svoje priznanje v obliki odkupa in so grafike še sedaj v Kulturni redakciji. Na ogled bienala sva odšla z Brankom Sosičem, ga v celoti pregledala in se odločila za Delovo nagrado, denar je dala uprava.

Dialog med grafičnim oddelkom ALU, tamkajšnjimi profesorji, samimi grafiki tedaj iz vse Jugoslavije, z mednarodnim grafičnim bienalom ter javnostjo je bil močan. Bilo je celo slavnostno odprtje bienala v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in z razstavo v vsej Moderni galeriji, pa še v Mestni galeriji, Jakopičevi galeriji, Tivolskem gradu, kjer je na srečo še vzidana zahvalna plošča z imeni grafikov, ki so prispevali svoje grafike za obnovo stavbe, v kateri je bila v pritličju grafična delavnica, v kleti pa prostor za predavanja, manjše razstave, koncerte… Potem se je začela divja privatizacija z zasego velikega dela pritličja in njegovo spremembo v gostilno…

Ištvan Išt Huzjan, na desni kulturni minister Anton Peršak

Namesto velike grafične delavnice in rezidence za gostujoče tuje grafike, ki bi ustvarjali svoja dela za naslednji bienale, smo dobili pivnico. Zoran Kržišnik je ustvaril sorazmerno velik arhiv slovenske, jugoslovanske in mednarodne grafike (kakih 2000 del), pa bi ga ob večjem razumevanju mesta in države še veliko večjega. Od njega se je marsikaj “porazgubilo”, podarjalo ob raznih priložnostih…Njegova ideja je bila, da bi Mednarodni grafični likovni cebnter postal še svetovni muzej sodobne grafike.

Slabo akademsko kiparsvo namesto grafike

Reakcijo na to kasnejšo  “svetovnost” smo doživeli med drugim še tako, da sta velika grafika prof. Marjan Pogačnik in prof. Bojan Kovačič svoj celotni grafični opus namenila in dala v varstvo ter razpolaganje Narodni galeriji, kar je svojevrsten absurd; za kar si je Kržičnik prizadeval več kot petdeset let, so “drugi” dobili brez dela.

Čudenje fotografa in galerista Igorja Andjelića

Veliki slovenski grafik, oče grafičnega oddelka ALU in prvi pobudnik nastanka Ljubljanskega grafičnega bienala Božidar Jakac je namenil svoje delo Novemu mestu in Kostanjevici na Krki, France Mihelič Škofji Loki in Ptuju, profesor Bogdan Borčić ves svoj grafični opus Galeriji Božidarja Jakca  v gradu v Kostanjevici na Krki, veliki grafik Vladimir Makuc svojemu muzeju v Solkanu in Goriškemu muzeju, Riko Debenjak svoji galeriji v Kanalu ob Soči in Goriškemu muzeju, Lojze Spacal svoji zbirki v Štanjelu na Krasu, Štefan Galič svoje edinstvene lesoreze spominski sobi v Lendavi…In še  bi lahko našteval. Vse to dokazuje popolnoma natanko zavest vseh o pomenu samostojnih ali individualnih umetniških zbirk slovenskih umetnikov ter njihovi spominsko – muzejski razpršenosti po celotnem slovenskem ozemlju ter hkrati ohranjanju osebnostne ter umetniške integritete.

Stenska poslikava v Švicariji

V polemiko se je vpletel Miklavž Komelj in se prepoznal kot odgovorni za izbor pesmi Jureta Detele, s čimer je še bolj potunkal odgovornost odgovornih, ki so očitno sami po sebi tako nesposobni, da potrebujejo za svoje strokovo delo sugestije od zunaj ter jih hkrati nekritično sprejemajo “za svoje”.

Športne zastavice Olija Watta v Švicariji

Na očitke o zlorabi pesmi Jureta Detele se je po Branetu Koviču takoj oglasil pesnik in umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj, ki je očitno bil kar glavni pobudnik in avtor ideje o pesmi kot “spodbudi” za “grafično” ustvarjanje, kar je že samo po sebi v nebo vpijoči škandal, ker popolnoma zanika sposobnost umetnikov, tu še posebej grafičnih, da smejo in zmorejo ustvarjati iz sebe, iz svojega znanja, razumevanja sveta, svoje senzibilnosti, okolja, časa, doživetja in svoje duše.

Miklavž Komelj pravi:

“Tukajle se bom namenoma vzdržal vsakršnih komentarjev k samemu bienalu, vsekakor pa sem prepričan, da ne moremo govoriti o zlorabi pesmi (izbor sem predlagal jaz); pesem je bila namreč vsem sodelujočim poslana v spremnem dopisu ob povabilu k sodelovanju kot izhodišče za neki razmislek in nič drugega; kaj je iz tega nastalo, je druga stvar, ampak način, kako je bila pesem predstavljena v procesu, je bil nedvomno korekten in transparenten, predvsem pa je šlo za spodbudo k njenemu branju in ne za vsiljevanje take ali drugačne interpretacije. Prav tako ne drži urbani mit o Detelovi smrti, češ, da je umrl, ker se mu je vse tako smililo, da ni več hotel jesti niti rastlin. To je izmišljotina, ki pa se je zelo razširila.

Asuka Ohsawa z Inventarjem življenja v nastajanju v Švicariji

Res pa je, da je Detela, ko je zbolel, odklanjal vsako zdravniško pomoč, ker ni sprejemal medicine, utemljene na poskusih na živalih. Tu naj tudi omenim, da je bila na pogostitvi ob otvoritvi izključno veganska in vegetarijanska hrana. Ne glede na to, kako ocenjujemo sam bienale, mislim, da lahko predstavitev Detelove pesmi v njegovem kontekstu razumemo predvsem v smislu prizadevanja, da bi se med ljudi razširilo Detelovo poezijo in se poskušalo zbuditi senzibilnost za njeno sporočilo. To bo storjeno predvsem v publikaciji, ki bo izšla v času bienala, opozarjam pa tudi na razstavo To ni ime v ŠKUC-u, kjer so predstavljeni tudi Detelovi rokopisi; na tej razstavi je bolj razvidno, v kakšnem vsebinskem kontekstu je bila zastavljena odločitev, da se v bienale vključi pesem Kriterij rojstva.”

Tiskanje v Galeriji Kresija

Na prve komentarje se je zatem oglasila umetnostna zgodovinarka Renske Svetlin…” Z zgornjim (Kovičevim) komentarjem pa se gre scela strinjati, a tako je to v enoumnem sistemu, ki vse, kar mu ne laska kot v cesarjeva nova oblačila pravljici, eliminira oz. drži proč. Hvala.”

Daleč od grafike, daleč od srca, Ištvan Išt Huzjan v Mestni galeriji 

Renske Svetlin je komentirala še Miklavža Komelja: “Lepo, da se tudi statusno priznane umetnike-ce in z umetnostjo povezane uslužbence-ke ter producente-ke navaja na prihajajočo stvarnost, v kateri mesa ne bo več (toliko) oz. bo živež iz divjine ali zasebnih vrtičev. Krvoločnost pa se bo stopnjevala. . . tudi v samodestruktivnost.” In potem še dodatek.

Vabilo pred vhodom v ŠKUC

“Najbolj ganljiv pa je Detele grob – ki mi je šel povsem v kontekst “urbane legende”; kaj dosti razločka ne dojamem, kakor da je šlo za odločitev umreti po naravni poti, kot pogumno dejanje absolutnega prevzema odgovornosti za svoje življenje v razmerju do okolja/stvarstva. Se bom veselila, ko enkrat ob priliki knjige ali predavanja kaj izvem. Hvala tudi za izjemno pomembno pojasnilo, kako je šlo s pesmijo, ovrednotenje oz. predstavitev modusa operandi, premise.”

Kiparka Dragica Čadež je v Galeriji ŠKUC postala nič hudega sluteča grafičarka

Zatem se je po ogledu razstave v Švicariji oglasila umetnostna zgodovinarka Ana Kocjančič: “Še moja iskrenost: nad bienalom sem popolnoma razočarana. Moje mnenje: prazne glave, prazna družba, prazna umetnost, že videne ideje in preveliki prostori za nič vsebine. Moram pa se v Jakopičevo galerijo….”

Razstava v Galeriji ŠKUC

Odgovoril je Miklavž Komelj:

“Še moja iskrenost: sam se po ogledu mnogih razstav današnjega časa običajno sprašujem, ali ni bil termin Entartete Kunst uporabljen osemdeset let prezgodaj … Ampak to so hipne reakcije. Treba je pustiti, kaj se iz tega razvije … Bolje, da je praznina vidna kot taka, kot da se jo poskusi zapolnjevati na lažen način …

Rokopisi Jureta Detele v ŠKUC

Seveda je šlo za odločitev in po drugi strani lahko iz Detelovih zapisov vidimo, da je imel tudi močne samodestruktivne tendence. Bistvena razlika pa je v tem, da, kar se tiče odnosa do “bitij iz tujih svetov”, pri Deteli, kot je to sugeriral urbani mit, v zvezi s prehrano nikakor ni šlo za kakšen ekstremizem, ki bi ga pripeljal v smrt, ampak je Detela oblikoval zelo racionalna stališča, ki jih lahko razumemo kot kolektivno zavezujoča. Res pa je, da so danes mnogo laže razumljiva, kot so bila v njegovem času. In zato se mi zdi tudi pomembno dejanje, da se zavest o Detelovem pomenu posreduje tudi najširši javnosti.”

Grafik je celo med vojno padli pesnik Karel Destovnik Kajuh s slavno pesmijo Bosa pojdiva

Umetnostni zgodovinarki Ani Kocjančič odgovarja Renske Svetlin:

Marijan Zlobec