Zlorabljena pesem Jureta Detele za bienale

Sinoči so odprli že 32. mednarodni grafični bienale, enega najstarejših, najbolj cenjenih in odmevnih (nekoč) v svetu. Od leta 1955 do smrti Zorana Kržišnika je redno vzdrževal zvezo z aktualnim grafičnim svetom; v Aziji, ZDA, Južni Ameriki, povsod po Evropi, celo Afriki in Avstraliji…, vsakokrat s stotinami, skozi zgodovino pa s tisoči umetnikov in njihovo ustvarjalnostjo.

Švicarija je prvič gostila bienale, vse fotografije Marijan Zlobec

Po Kržišnikovi smrti so planili po njegovi dediščini raznorazni plenilci in si ustvarili svoj plen, ki je med drugim v tem, da grafični bienale ni več grafični, ampak mešano blago na štantu kakega bolšjaka. To podpira vsa likovna sfera na oblasti, mestna kultura in kulturni minister, odsotni so le grafiki sami, ki jim je grafični bienale namenjen. Grafični  bienale se je prav tako spridil kot BIO – bienale industrijskega oblikovanja. Oboje je postalo le še “odpad”.

Nevenka Šivavec

Bili so časi, ko je v petdesetih letih grafični  bienale kot jugoslovansko kulturno okno v svet obiskal sam predsednik Tito, danes podobni “čin” niti pomisli ne na to. Bienale ni več nič, razen mrtev tek za nekdanjimi svetovljanskimi idejami. Zato je precejšnja zloraba pesmi pokojnega pesnika Jureta Detele že iz leta 1976, ko je bil ljubljanski grafični bienale že svetoven. Detela je bil asket; bil je proti uživanju mesa, ker so se mu živali smilile, potem pa so se mu začele smiliti še rastline, ker tudi one trpijo. Detela je v bistvu samega sebe izstradal do smrti. V tistem času smo se dobili na piranski Punti skupaj z Jašo Zlobcem, ki je bil udbovsko najbolj pokrit med vsemi svojimi vrstniki, Udba pa ga je nadzorovala še globoko v čas demokracije, ko je bil slovenski veleposlanik v Bruslju in so mu naredili ter podtaknili razne “zadeve” in s spletkami bili tako spretni, da Jaša svojega odgovora na vse očitke ni mogel objaviti v Delu celo kot ambasador samostojne in neodvisne Republike Slovenije.

Umetnik Mario Santizzo iz Gvatemale

Jure Detela nikoli ne bi pomislil na kakšen svoj motto, niti ni bila njegova pesem namenjena kakšni javni manifestaciji ali kot “utemeljitev”  kakršne kulturne vsebine. Raje bi umrl, kot bi se pustil manipulirati.

Umetnik Jarret Key iz ZDA

Direktorica MGLC Šuivavec je v svojem nagovoru poudarila, da je letošnji grafični bienale od vsega začetka usmerjala želja, da bi s formatom in vsebino ter izjemnostjo umetniških del izstopil iz pričakovanega in presegel predvidljive in uveljavljene razstavne protokole in s tem morda izognil vseprisotni “anemičnosti meščansko filantropičnega humanizma”, kot je direktorica uporabila sintagmo Jureta Detele.

“Grafični bienale je od leta 1999 dalje kurirana razstava, ki je nadomestila dotedanje relativno enostavne načine izbiranja umetnikov: nacionalne selektorje, razpis in žirijo. Bienale je od tedaj prešel različne formate: snovali so ga hišni kutarorji, lokalni kuratorji, gostujoči kuratorji, kombinacije naštetega. Njegov koncept je bil bolj ali manj vedno utemeljen v oddaljevanju oziroma približevanju ideji grafičnega in tiska.”

Japonska umetnica Asuka Ohsawa

“V današnji poplavi kuriranih bienalov in drugih velikih razstav, v tekmi po večji prepoznavnosti, ki jo bienalu daje “teža” izbranega kuratorja, je čutiti tudi hiperinflacijo ponavljanja idej, manierizem, ilustrativnost in posledično dvom v potencialč kuratorskega diskurza in koncepta. Spraševali smo se torej, kako sprožiti mehanizem, ki bo samodejno in nenadzorovano sestavil razstavo sam; zakorakali smo v globino nakjljučja in negotovosti in ga nazadnje v celoti izročili umetnikom in pesnikom.”

Umetnik Oli Watt

Napisali so pismo, v katerem so pojasnili postopek in ga skupaj s pesmijo Jureta Detele poslali zadnjim petim prejemnikom velike nagrade grafičnega bienala in jih prosili, da izberejo umetnika.

Pri tem so izrecno poudarili, da jim je dana popolna svoboda in presodijo, kaj je danes grafično, izberejo kogarkoli želijo in ga povabijo, da nadaljuje igro, ki se je nato nadaljevala v petih krogih.

“Pesem Kriterij rojstva Jureta Detele je bila poslana umetnikom z željo, da bi nekaj sprožila. Nastala je leta 1976, v letu, ko je Detela vzpostavil svojo radikalno kritiko metaforične rabe jezika. V pesnikovi zapuščini se je ohranil rokopis predgovora, v katerem je med drugim zapisal:

“Bralce obveščam, da sem filozofijo v teh pesmih uporabljal kot material, da pa cilj pesmi ni filozofski. Filozofi zaradi svoje neživljenjskosti pogosto pozabljajo, da imajo filozofski sistemi v življenju samo tisto vrednost, ki nastane ob telesnem preizkušanju teh sistemov – ob preizkušanju na nivoju percepcije, akcije in imaginacije. Ob takšnem preizkušanju dobijo problemi, ki jih vzpostavljajo filozofski termini, čutno vrednost, in so popolnoma predstavljivi na čutnem nivoju. Npr. pesem z naslovom Kriterij rojstva je mogoče brati kot skrajno morbiden filozofski traktat, lahko pa se jo bere kot divjo, razuzdano vožnjo skozi predstave in misli. Z vso odgovornostjo si upam trditi, da je prvi način branja te pesmi napačen, da pa je drugi način pravičen. Skratka, v knjigi ni niti enega verza, ki ne bi bil predstavljiv.” (Jure Detela)

Razstava Kriterij rojstva je nastala kot zaporedje odgovorov umetnikov na pesem in na prostor in se tako približala organskemu delovanju rizoma. Vendar bienale ni o poeziji ali rizomu. Oba sta le načina, da se izognemo uveljavljenim formatom ustvarjanja velikih razstav. Namesto predpisovanja vseobsegajočega koncepta ali teme so bili umetniki soočeni z gosto, hermetično pesmijo, ki ni interpretativni okvir, temveč način spodbujanja odziva umetnikov. Gonilna sila letošnje izdaje je bilo vprašanje, kako lahko k umetnosti pristopimo drugače.”

Minister Anton Peršak

Direktorica MGLC tako v svojem  nagovoru ni omenila ničesar bolj konkretnega in ne predstavila kogarkoli. Tako lahko le povzamemo iz spletne objave na njihovem portalu, kaj se v resnici dogaja.

Performans in instalacija Mete Grgurevič

32. izdaja grafičnega bienala v sodelovanju in koprodukciji s številnimi partnerji ponovno prinaša obsežen sklop razstav in dogodkov. Izbor umetnikov za osrednjo bienalsko razstavo z naslovom Kriterij rojstva, ki bo na ogled v MGLC (Grad Tivoli) in v ravnokar prenovljeni stavbi Švicarije, je tokrat sledil zanimivemu eksperimentu. Šlo je za preprost mehanizem: prejemniki velike nagrade z zadnjih petih bienalov – Jeon Joonho (2007), Justseeds (2009), Regina José Galindo (2011), María Elena González (2013) in Ištvan Išt Huzjan (2015) – so bili povabljeni, naj predlagajo po enega umetnika, ki bo sodeloval na tokratnem dogodku; ti so bili nato povabljeni, naj imenujejo naslednjih pet sodelujočih umetnikov. Proces je obsegal še pet krogov in na koncu 32. bienale oskrbel z imeni najmanj tridesetih sodelujočih umetnikov. S tem je postavila 32. izdaja bienala za svojo izhodiščno točko transgresivni moment, ki meri na radikalno preoblikovanje – ne le vsebine dogodka, temveč tudi njegove strukture.

Dvorišče pred Švicarijo sprejme veliko ljudi

To nakazuje že njegov naslov, Kriterij rojstva, ki namiguje na pesem modernističnega pesnika iz 20. stoletja Jureta Detele – pesem, ki je ponudila impulz za samorefleksijo, kakršne se je lotil bienale. Ali z drugimi besedami, celo kadar 32. grafični bienale zavrača okvir tematske razstave, izhaja iz pesmi, vendar take, ki razstavi ne ponuja vodilne teme, ampak s svojim radikalnim preizpraševanjem vseh polarnosti kliče po prelomu. Prelom, ki ga vpelje pesem Jureta Detele, odzvanja v rizomski strukturi letošnjega bienala, ki – brez osrednje figure kuratorja – namesto tega deluje kot entiteta, ki proizvaja samo sebe. Z izstopom iz območja ugodja, naj gre za tradicijo bienala ali pa uveljavljene protokole snovanja razstav sodobne umetnosti, Kriterij rojstva postavlja v ospredje raznovrstna razmerja – mnogoterost, ki nima enega samega, združevalnega koncepta, namesto tega pa obstaja kot nepretrgan tok pomenov in ponudi množico potencialnih povezav in interakcij med umetniškimi deli.

Performans Silenzio

32. grafični bienale poleg osrednje razstave Kriterij rojstva (MGLC, Švicarija in Galerija ŠKUC) predstavlja tudi tradicionalno razstavo dobitnika prejšnje velike nagrade bienala, tokrat Ištvana Išta Huzjana, v Mestni galeriji Ljubljana, dela Petra Gidala, dobitnika nagrade za življenjsko delo na 31. bienalu, projekt nagrajenke občinstva 31. grafičnega bienala Mete Grgurevič, pregledno razstavo Marie Bonomi v Galeriji Jakopič ter pester diskurzivni program z mednarodnim simpozijem. Od drugih projektov so tu mednarodni plakatni projekt dobri sosed v sodelovanju z bienalom iz Istanbula, knjiga, ki predstavlja delo argentinske pesnice Alejandre Pizarnik, in grafična mapa umetnikov 32. grafičnega bienala, ki je na ogled v Galeriji Kresija.

Aleksander Bassin in slikar Sergej Kapus

Umetniki 32. grafičnega bienala

Michelle Andrade / Leo Junsuk Bang / Stephanie Brooks / Erica Ferrari / Riley Harmon / Jarrett Key / Jon Key /Eric Khoo / Gabriel Kuri / Moon Kyungwon / Jelsen Lee Innocent / Carlos Monroy / Ebecho Muslimova /Christopher Myers / Asuka Ohsawa / Alejandro Paz / Josse Pyl / Alberto Rodríguez Collía / Gabriel Rodríguez Pellecer / Kaitlynn Redell / Mario Santizo / Jennifer Schmidt / Slavs and Tatars / Johanne Teigen / Nora Turato / Jess X. Snow / Oli Watt

Kurator Tevž Logar

Bienalski kolegij: Irena Borić, Miklavž Komelj, Yasmín Martín Vodopivec, Nevenka Šivavec, Breda Škrjanec, Lili Šturm, Vladimir Vidmar, Asta Vrečko, Božidar Zrinski.

Umetnici modnega in grafičnega oblikovanja

Grafična mapa Praznina v Galeriji Kresija

Zasnova grafične mape se opira na strukturo bienala, saj so povabljeni umetnice in umetnik predstavniki petih skupin, ki so se oblikovale pri rizomski strukturi bienala. Praznina se vprašuje po pogojih in implikacijah položaja, v katerem se znajdejo umetniki, ko so pozvani, naj povabijo drugega umetnika. Umetniki: Jarrett Key, Moon Kyungwon, Ebecho Muslimova, Alberto Rodríguez Collía in Jennifer Schmidt
Kustos: Tevž Logar, Prizorišče: Galerija Kresija.

Koreografinja Sanja Nešković Peršin

Razstava To ni ime v Galeriji ŠKUC

Razstava To ni ime si zastavlja vprašanje, kako misliti umetnost zunaj protokolov sodobne umetnosti. Podati skuša svež pogled na eksperimentalni format letošnjega bienala, hkrati pa vztraja pri delih, ki jih noben kontekst ne more popolnoma ujeti.

Umetniki: Viktor Bernik, Dragica Čadež, Karel Destovnik Kajuh, Jure Detela, Athanasius Kircher, Neznan umetnik iz 1. st. n. št., Marko Pogačnik, Marko Ristić & Koča Popović, Tomaž Šalamun. Kustosi: Miklavž Komelj, Yasmín Martín Vodopivec, Nevenka Šivavec in Vladimir Vidmar. Prizorišče: Galerija Škuc

 

Novinar Vili Einspieler in direktorica MGLC Nevenka Šivavec, oba Celjana

Meta Grgurevič: Silenzio, večna prepletenost zank in linij

Dobitnica nagrade občinstva 31. grafičnega bienala se predstavlja s projektom, v katerem se skulptura in njeno gibanje razširita v performans. Skozi koreografijo se posamezni delci – kretnje, zvok in govorjena beseda – sestavijo in preidejo v stanje skladnosti. Kustos: Michele Drascek. Celostni vpogled in besedilo: JAŠA. Koreografija: Sanja Nešković Peršin. Glasba: BOWRAIN. Koproducent: SNG Opera in balet Ljubljana. Prizorišče: Ustvarjalni center Švicarija.

Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in direktorica Mestne galerije Alenka Gregorič

Peter Gidal: Izčrpan pomen

Nagrado za življenjsko delo je na prejšnjem bienalu prejel režiser Peter Gidal. Razstava Izčrpan pomen se poklanja njegovi eksperimentalni filmski praksi in dokumentira Gidalovo večdesetletno zanimanje za delovne procese, ki pripeljejo do končne podobe slehernega filma. Filmi: Soba (Dvojni posnetek), 1967; Film od zgoraj navzdol, 1967–1972; Epilog, 1968; Oblaki, 1969; Fokus, 1971;
Krivda, 1988; Ugašanje, 1992; Nobene noči, nobenega dneva, 1997; Domneva, 1997; Koda 1, 2013; Koda 2, 2013.Kustosinja: Irena Borić. Prizorišče: Ustvarjalni center Švicarija.

Vrtnice v čast bienalu

Razstave nagrajencev

Ištvan Išt Huzjan z razstavo Mere v Mestni galeriji.

Prejemnik velike nagrade prejšnjega bienala v razstavi razmišlja o potovanjih, pri čemer je motiv hoje konstanta v umetnikovem prevpraševanju družbenega sistema in odnosov med posamezniki. Drugi del razstave pa predstavlja objekte, narejene v zavetju umetnikovega studia, ki se prepletajo v pripoved njegovega beleženja realnosti. Kustosinja: Alenka Gregorič. Koprodukcija: MGML—Muzej in galerije mesta Ljubljane, Mestna galerija Ljubljana. Prizorišče: Mestna galerija.

Marijan Zlobec