Tradicija fotografskih razstav v nekdanjem Latermanovem, sedaj Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju je že dolga in razstave odlične. Tako je tudi sedaj, ko so v počastitev Plečnikovega leta odprli razstavo starih in najnovejših fotografij del našega slavnega arhitekta. Na levi strani je del razstave z naslovom Plečnikova Ljubljana skozi Nagličev objektiv, na desni pa so najnovejše fotografije Plečnikove arhitekture Matevža Paternostra. Naslov razstave je Ljubljana, mesto s Plečnikovim podpisom.
Drzna gradnja kanala je bila izjemen Plečnikov načrt, vse fotografije s panojev po originalnih Petra Nagliča, Marijan Zlobec
Danes si je nemogoče predstavljati Ljubljano brez Plečnikove arhitekture, pojasnjujejo panoji na tivolski razstavi. Takšna je bila v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je naš največji arhitekt začel uresničevati svoje mojstrske projekte. Trenutke, ko se je gradila Plečnikova Ljubljana v dvajsetih in tridesetih letih, je v svoj fotografski objektiv ujel Peter Naglič.
Gradnja in urejanje kanala ob Tržnici
Peter Naglič je bil uspešen podjetnik iz Šmarce pri Kamniku, ki je z bratom vodil družinsko tovarno ščetk, hkrati pa je bil odličen amaterski fotograf. Njegovo širokopotezno razmišljanje, berem na panoju, mu je omogočalo panoramski pogled – ne samo v stroki, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Dogodkom tistega časa, pomembnim, pa tudi malo manj pomembnim, je vdihnil trajnost ter jih dosledno evidentiral in dokumentiral.
Plečniku je bilo vse popolnoma jasno
S Tromostovjem je Jože Plečnik oba bregova Ljubljanice izvirno povezal v enotno kompozicijo s tremi prometnimi funkcijami: mostom za pešče, za kolesarje in za avtomobile, danes vse skupaj le še za pešce.
Pogled na Tromostovje s frančiškansko cerkvijo
Peter Naglič je v domačem kraju in okolici, na svojih službenih poteh v Ljubljano in po Sloveniji ter na mnogih potovanjih, tudi zunaj domovine, ustvaril zbirko več kot deset tisoč posnetkov mest, življenja in dogodkov, ujetih na steklene plošče in kasneje na film. Na teh poteh se je ustavil tudi na vrsti gradbišč Plečnikove arhitekture. Na posnetke je ujel novozgrajeno Tromostovje in Čevljarski most, gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice in stadiona za Bežigradom, pokopališča Žale in ljubljanske Tržnice, gradnjo nekaj Plečnikovih cerkva in urejanje Šanc na Ljubljanskem gradu.
Gradnja Plečnikove NUK
Gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice je vodil stavbenik Matko Curk in stavba je bila v celoti dokončana marca leta 1941. Naročnik je bila Univerza v Ljubljani, gradnja pa je potekala med letoma 1936 in 1941. Sodelavci so bili Janez Valentinčič, Edvard Ravnikar, Zdenek Sila, Gizela Šuklje in Vinko Glanz.
NUK po izgradnji
Nagličevega dragocenega pričevanja o času Plečnikove gradnje Ljubljane danes ne bi poznali brez njegovega vnuka Matjaža Šporarja, ki zgledno skrbi za zbirko dedovih fotografij, jo proučuje in ponuja na ogled najširši javnosti.
Ljubljanska Tržnica na posnetku Matevža Paternostra na tivolski razstavi, foto Marijan Zlobec
Narodna in univerzitetna knjižnica stoji na prostoru, kjer je nekoč stal baročni Knežji dvorec, poškodovan v potresu leta 1895, zato so ga podrli. Tu sam dodajam, da so mnogi bili že tedaj, pa tudi kasneje prepričani, da znameniti dvorec z dvoriščem za tisoč ljudi ni bil tako poškodovan, da bi ga bilo potrebno porušiti, a se je žal to zgodilo in tako smo izgubili ambient, v katerem so v Ljubljani gostujoče glasbene skupine iz Italije izvajale prve operne predstave.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se odločili, da bodo tam zgradili novo Narodno in univerzitetno knjižnico.
Tržnica
Večkrat je že bilo poudarjeno, da si je Plečnik NUK zamislil kot hram učenosti. Pri oblikovanju zunanjosti je sledil vzoru renesančne palače z izrazito kamnito rustiko pritličja, opečnim osrednjim delom in močnim strešnim vencem, v fasado pa je subtilno vgradil kamne, arheološke ostanke prejšnjih gradenj na tem mestu. Obiskovalčevo doživetje knjižnice sledi Plečnikovi premišljeni dramaturgiji: vhod v knjižnico, postavljen v stransko ulico, je namenoma nepoudarjen, kar ob vstopu prispeva k večjemu doživetju velikega stopnišča iz temnega podpeškega kamna. Pot po temnem stopnišču do velike čitalnice je oblikovana kot obredno dejanje – simbolično vzpenjanje k znanju. Stopnišče sklene stebrna dvorana, preddverje čitalnice. V nasprotju z monumentalnostjo je velika čitalnica, postavljena na prečno os vhoda, svetel in funkcionalno urejen prostor. Svetloba prihaja skozi veliki navpični okni, ki tvorita del fasade proti Vegovi in Gosposki ulici ter sta prekinjeni s simbolnim stebrom na sredini.
Stopnice v ribarnico
Plečnik je stavbo zasnoval kot celostno umetnino, saj je premišljeno oblikoval vse, od arhitekture knjižnice do kljuke na vratih, lestence, miz, stolov in druge opreme. (Iz teksta na panojih Ane Porok in Marije Skočir).
Mnoge tuje turiste, ki dnevno prihajajo pred NUK, redkeje vstopijo v knjižnico, fascinira že podoba konja oziroma konjske glave na kljuki vhodnih vrat, še bolj pa omenjeno stopnišče, ko se vrata odpro.
Drugi del fotografske razstave na desni strani je namenjen najnovejšim fotografijam Plečnikove arhitekture, kot jih je posnel Matevž Paternoster, avtor fotografij še za najnovejšo knjigo o Jožetu Plečniku ameriškega publicista Noaha Charneya.
Marijan Zlobec