Muzejsko društvo Škofja Loka brez občinskega priznanja

Muzejsko društvo Škofja Loka ni prejelo občinskega priznanja – Zlatega grba, čeprav je bilo ob svojem visokem jubileju – osemdesetletnici –  predlagano. Ob tej nepodelitvi spričo očitka, da se preveč ukvarja s polpreteklo zgodovino, se je z javnim pismom odzval Ivan Oman, ki je sicer častni občan Občine Škofja Loka, nekdanji član predsedstva Republike Slovenije.  Županu mag. Mihu Ješetu je v odprtem pismu pisala še dr. Aleksandra Kornhauser – Frazer, prav tako častna občanka.

Ivan Oman, foto MMC

V pismu se Oman odziva na nepodelitev Zlatega grba Občine Škofja Loka Muzejskemu društvu Škofja Loka (MD). Sam je podelitev podprl.

V pismu pravi: “Običajno letijo očitki o ideoloških predsodkih na tako imenovano desnico. Tokrat se je zgodilo drugače. Iz ideoloških razlogov je bil zavrnjen predlog za podelitev Zlatega grba 2017 Muzejskemu društvu (MD) v Škofji Loki ob 80 – letnici njegovega delovanja.

V zadevni občinski komisiji je prevladalo mnenje, da MD ni primerno, ker se preveč ukvarja s polpreteklo zgodovino. To da po tem mnenju ni poslanstvo njegovega delovanja. Torej ideološka odločitev, kaj je in kaj ni poslanstvo Muzejskega društva, ki je društvo, ki se po svojem bistvu ukvarja z zgodovino. Očitno se pa nekateri bojijo zgodovine.

Velikokrat smo slišali, da zgodovine ni mogoče spreminjati, Jasno, da ne. Kar se je zgodilo, se je zgodilo, tega se ne da spremeniti. To sploh ne more biti sporno. Za nikogar. Poznavanje zgodovinskih dejstev pa se razvija. V demokratični družbi je raziskovanje zgodovine svobodno, seveda tudi objavljanje zgodovinskih dognanj. Ni tabu tem. Ne pozabimo: s sprejemom Ustavnih amandmajev v septembru 1989 smo pšrtišli do teh svoboščin in demokratičnosti. Te Ustavne amandmaje je sprejela Skupščina še v partijskem sistemu.

Ali bi se sedaj nekateri radi vrnili tok dogajanj v čas pred septembrom 1989?”

Dr. Aleksandra Kornhauser – Frazer

Z javnim odprtim pismom županu Škofje Loke mag. Mihu Ješetu se je oglasila še dr. Aleksandra Kornhauser – Frazer, nekdanja rektorica Univerze v Ljubljani, ugledna znanstvenica in prav tako častna občanka Občine Škofja Loka.

Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je namreč podprla pobuda, da se Muzejskemu društvu Škofja Loka ob 80-letnici delovanja podeli Zlati grb Občine Škofja Loka.

V svojem pismu je  zapisala:

Spoštovani naš Župan,

nerada Vas nadlegujem, saj imate toliko bolj pomembnih bremen. Vendar si drugače ne znam pomagati iz zagate, v kateri sem se znašla kot podpisnica zavrnjenega predloga za podelitev Zlatega grba ob osemdesetletnici Muzejskega društva Škofja Loka.

Tako kot mnoge Ločane je zavrnitev tega predloga tudi mene presenetila. Kar nekaj nas je še, ki smo tega dobrega tričetrt stoletja sproti spremljali dejavnost društva in se ob vsakem novem zgodovinskem dokazilu naše loške preteklosti, naše specifične kulture, ponosno vzravnali. Preveč jih je bilo, vseh tistih zapisov in živih srečanj, da bi jih lahko naštela. Tudi takega Loškega muzeja, s katerim se upravičeno ponašamo, brez Muzejskega društva ne bi bilo.  Škofja Loka je tisočletni biser, ki ga Muzejsko društvo vneto neguje za nas in zanamce. Zato bi Zlati grb pomenil za društvo vsesplošno, svetleče priznanje za štiri petine stoletja trdega dela.  Nesporni ugled dosežkov Muzejskega društva pa bi bil prav tako svetleči prispevek tudi k ugledu samega  Zlatega grba.

Tu bi se moje pismo lahko končalo, če ne bi ob poizvedovanju po vzrokih za zavrnitev naletela na vpletanje strankarske politike v delo društva, kar je smrtonosni strup za vsako neodvisno združenje, kaj šele za zgodovinsko. Zelo nas morajo skrbeti očitki o prikrivanju – in prav enako o potvarjanju – polpretekle zgodovine. Naloga zgodovine je, da celovito, kritično in nepristransko raziskuje pretekla dogajanja – če opusti enega samega od teh glavnih kriterijev, ni več zgodovina in ne more več  biti naš ponos, tudi ne več učiteljica. Zato menim, da je treba očitke, ki burijo duhove, zgodovinsko – torej celovito, kritično in nepristransko – razčistiti, odstraniti morebitne zablode in vrniti Muzejskemu društvu ugled, ki mu gre.

Kdo naj bi to storil? Na generalni konferenci UNESCO v Parizu leta 1978 sem dobila
aplavz za predlog, naj bi zgodovino pisali nekdanji nasprotniki, vsaj sosednji narodi,
skupaj. Žal je ostalo samo pri aplavzu, podedovna in politikantsko gojena sovraštva so največkrat prevelika. Pa vendar nas samo spoštovanje različnosti lahko pripelje do mirnega, ustvarjalnega sožitja. Zgodovinarji, tisti profesionalni in tudi laični navdušenci, bi morali tlakovati pot.
Ker se kar nekaj komentarjev ob tej zavrnitvi obrega tudi osebno vame, naj pojasnim
svoje stališče. Predlog za podelitev Zlatega grba Muzejskemu društvu Škofja Loka sem podpisala, ne da bi prebrala obrazložitev – le čemu naj bi jo, saj so mi njegovi dosežki skozi 80 let bogatili življenje! In pri tem moja politična usmeritev ni nikoli, prav nikoli, igrala nobene vloge. Pa da ne bo pomote: jaz sem politično tudi danes to, kar sem vedno bila in kar bom tudi umrla – pravijo, da sem levo-sredinska. Nekateri me sicer zmerjajo s staro komunajzarco in drugi ugibajo ali sem se tega ob tem podpisu pokesala. Pa se prav nič takega ni zgodilo. Sploh ne maram ljudi, ki menjajo barve – bojiš se jim dati roko, saj bi morali nositi napis: Pozor, sveže pleskano! In odklanjam tudi tiste, ki nam politiko predstavljajo na ravni črti – od sredine levo in desno. Pa to ni ravna črta, to je krog, kjer se levi in desni del samo do neke mere oddaljujeta, zatem pa le približujeta in v skrajnosti zližeta v isto: nasilje, fašizem. Zanju pa ni značilna le komada: ubijaj vse, kar je drugačno! V enaki meri ju zalivajo s klici darovati življenja na oltar domovine – besede, za katere je tako jasno zapisala Svetlana Makarovič: najglasnejše so najbolj skurbane. V drugi svetovni vojni je bilo ubitih 60 milijonov ljudi – in vsakdo, prav vsakdo, je bil neke matere sin ali hči. Nosila ga je, rodila, skupaj očetom, marsikdaj pa tudi sama in z mnogo odrekanja in prečutih noči prerinila skozi mladost in spravila h kruhu, potem pa so ga hujskaške in pogoltne barabe prisilile ubijat in biti ubit. In skozi vso zgodovino so v ta namen izrabljali domovino.

To spoznanje nam manjka tudi v obravnavi polpretekle zgodovine. Meriti jo moramo z metrom absolutnih vrednot. To morajo opraviti zgodovinarji, tudi naše društvo, objektivno, brez kakršnihkoli vnaprejšnjih ocen – in še posebej brez vmešavanja strankarske politike, ki bi sproti sebi v prid razlagala tiste fragmente, ki ji ustrezajo – in zanemarila vse druge. Kajti prav strankarska politika maha s praporom sprave, da bi nas še bolj sprla. Sama menim, da s spravo nimamo kaj početi. Če nisi moril, se nimaš kaj spravljati. In večina Slovencev, kar vsi mlajši, ni morila. Pravico imajo predvsem do svojega neobremenjenega pogleda naprej, do svoje optimistično usmerjene življenjske ustvarjalnosti. Kdor pa je načrtno moril ali prisilil druge ubijat in biti ubit, ta se odgovornosti ne more znebiti, nobena spoved in pokora tega zločina ne moreta izbrisati. Odgovornost bo nosil do smrti in še čez, če je tam čez še kaj.

Življenje me je naučilo, da biti kritiziran ni vselej slabo. Pomaga k razmisleku, zlasti o smeri svojih naporov. Če ob samokritiki prevlada upanje, je prenovljena pot odprta. Če bo Muzejsko društvo z resničnimi – vselej celovitimi in nikoli enostranskimi – zgodovinskimi metodami iskalo in v svojem okolju opredelilo občečloveški humanizem, v katerem je vsaj malo dozorevalo tudi spoznanje o neogibnosti celovite odgovornosti do življenja in spoštovanja različnosti, bo to društvo v naših očeh spoštovano, pa naj bo to z Zlatim grbom ali brez njega.
Prepričana sem, da boste kot naš Župan zastavili svoj ugled in vpliv v dobro takega
Muzejskega društva, ki nas navdaja s ponosom – in se Vam za to že vnaprej zahvaljujem.
S spoštovanjem,

Aleksandra Kornhauser – Frazer

(V Vednost Muzejsko društvo)

Marijan Zlobec