Slovensko zgodovinopisje ni vredno počenega groša

Branje knjig Igorja Omerze, kako je Udba nadzirala Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, srečanja slovenskih izobražencev v Dragi…, po drugi strani pa številnih drugih monografij profesionalnih slovenskih zgodovinarjev (Repe, Pirjevec, Godeša, Ambrožič, Inkret, Tamara Griesser Pečar, Mlakar, Simoniti, Pelikan, Dolinar, Prunk…), hitro privede do ugotovitve, da slovensko zgodovinopisje ni vredno počenega groša. Je previdno, oportunistično, nedoraslo temam, ki se jih “loteva”. Če nekdo komu stopi na rep, zamjavka ves mačji zbor.

Predsednik vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, foto Nato

Problem je, da demokracija v novi samostojni državi ni prinesla svobode, še manj resnicoljubnosti, kaj šele pravičnosti…, ampak še večji strah, pasivizacijo javnega nastopanja, odsotnost kritike, polemike, zastavljanja lastne osebnosti za širše ali najširše, povsem nadosebne probleme celotnega družbenega življenja, ki ga politika bojim se da vse bolj ali že zelo dolgo zavestno oblikuje mimo volje naroda ali proti vsemu, kar narod ve, da bi bilo ali moralo biti prav, pa ni.

Samostojna država ni prinesla svobode, ampak je udejanila, posredno ali neposredno, kriminalizacijo javnega in podtalnega delovanja vseh odločujočih struktur in slojev ter od slehernim etičnih norm osvobojene mentalitete v menedžerskih krogih bančništva, gospodarstva, mednarodne trgovine, investicij, zdravstva, zavarovalništva, pa še sodstva, odvetništva, tožilstva… Zastaralni roki v organiziranem kriminalu in z njim povezanem sodstvu so predmet številnih špekulacij, zavlačevanj, podkupovanj…, dokler ni kriminalec “očiščen”. In potem se začnejo povračilni ukrepi odškodnin za prestane “muke” in “krivice”( Luka Koper, Obalne galerije Piran…).

Kdaj ima nekdo lahko “krvave roke” ?

Ruda Jurčec je Edvardu Kocbeku, kot smo videli, očital “krvave roke”, čeprav je dobro vedel, da sam nikogar ni ubil, a je bil na dovolj visokih položajih, v katerih so, vsaj po položaju, tu konkretno kot minister v beograjski vladi, nosili najvišjo odgovornost. In to je res. A so zgodovinarji, ki pripominjajo, da se je že v beograjski vladi ustvaril krog komunističnih ministrov, ki so vedeli to, kar drugi niso ali so jim prikrivali, ker jim niso zaupali, kot našemu Kocbeku. To ostaja odprto.

Je dr. Miro Cerar kot predsednik slovenske vlade in doktor znanosti zahteval odprtje dokumentov o odobrenih in izplačanih ter nikoli vrnjenih bančnih kreditih v bankah v državni lasti? Jer odprl vso dokumentacijo o raznih investicijah (kot TEŠ 6) s konkretnimi ljudmi? Je postavil na odgovornost vse iz Banke Slovenije? Je zahteval od resornih ministrov, da počistijo s kriminalom v svojih resorjih?

S čim si bo opral roke, ko sedaj govori, kako moramo vsi sodelovati v korist države, če za to korist delajo vsi, razen kakih 2000 lopovov, na čelu s politiko in od nje določenimi kadri? Oblast si je zapravil sam; njegov vlak brez voznega reda drvi kot oni kavbojski na slepi tir.

Koliko “krvavih rok” ima sedanji predsednik vlade dr. Miro Cerar, če si ne upa sprožiti procesov proti vsem kriminalcem, ki se jih zlahka da identificirati na vseh področjih, še posebej tistih, ki so se posluževali in se še organiziranega kriminala? Če doktor prava ne razume, kaj je pravni red in kaj prav, bo morda razumel vsaj metaforo o “krvavih rokah”.

Edvard Kocbek ni odločal o državnem proračunu in njegov podpis ni presegal vrednosti obračuna kakega potovanja in njegovih stroškov ter seveda avtorskih honorarjev. In se je nad njim zgrnilo tolikšno gorje, da se lahko samo sprašuješ, ali so bili ti ljudje normalni.

NLB je oprala milijardo dolarjev umazanega iranskega denarja leta 2009/2010, a nihče nič ne ve ali nihče ni bil o ničemer obveščen. Torej so vse opravljali “roboti”?

Papež Pij XII.

Vatikan še danes skriva vse dokumente škofa Rožmana

Dobro, vse v zvezi z Edvardom Kocbekom se je dogajalo pred štiridesetimi, petdesetimi, šestdesetimi, sedemdesetimi in še več leti, a še danes ne moremo dobiti dokumentov iz Vatikana iz let od 1941 do 1945, zlasti pisem škofa Rožmana Svetemu sedežu, pa imamo tam kardinala dr. Franca Rodeta. Od tedaj je minilo več kot sedemdeset let. Vatikan pa si je izmislil posebno pravilo, da lahko pridejo v javnost dokumenti šele sedemdeset let po smrti “dotičnega” papeža. Tedaj je bil Pij XII., ki je umrl leta 1958, torej bo 70 let šele leta Gospodovega 2028. Bom počakal.

Kdo je pri nas “normalen” ali “nenormalen” danes?

V Sloveniji zadošča, da se na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno protikorupcijsko komisijo nečesa “ne spomniš”, pa si že “čist” in “opran” vsakršne krivde in seveda kazenske ter materialne odgovornosti. Edino v Sloveniji lahko prenešeš in prepišeš ukradeno premoženje na ženo, sina, otroke, dojenčke, starše, pa si brez premoženja in ti ne morejo ničesar zarubiti. Medtem pa ko si (bolj slučajno) v zaporu, ti zidajo drugo hišo, ali pa ti lopovi slučajno prestrežejo in okradejo kurirja na poti k tajkunu s sto tisoč evri v žepu…

Slovenci smo ves čas v otroškem vrtcu

Ali je dva milijona Slovencev in državljanov Slovenje ves čas samostojne države mentalno v otroškem vrtcu?

Zakaj pri drugem tiru Koper Divača nikoli ne nastopa kot soinvestitor Republika Avstrija? Avstrija je namenila izgradnji in posodobitvi želežniške infrastrukture 17 milijard evrov, med drugim povezavo z morjem preko Beljaka do Italije. Ali Avstrija ne potrebuje “drugega tira” v Kopru? Ne potrebuje drugega tira do Maribora, potem skozi Karavanški predor in od Jesenic do Ljubljane? Jasno da se Avstrija teh umazanih korupcijskih in stroškovnih igric ne gre, kot ne pristaja na nepravilnosti v sami Luki Koper in njenih investicijah, ne nazadnje v nepregledno najemanje sezonskih delavcev, namesto investicij, ki so nujne za razvoj Luke, kot so podaljšanje pomolov in izgradnja tretjega bazena proti Ankaranu, kar vem celo jaz.

Knjiga Igorja Omerze

Edvard Kocbek ne bo nikoli “zastaral”

Naš veliki Edvard Kocbek ne bo nikoli “zastaral”, tako kot razni sodni procesi. So pa “zastareli” pogledi nanj, saj ni še nobene knjige o njem, ki bi bila sposobna njegovo življenje in delo predstaviti v njemu dostojni obliki. Dr. Andrej Inkret je sicer napisal na prvi pogled sijajno monografijo In stoletje bo zardelo, a če soočiš njegovo pisanje z mnogimi zunanjimi dokumenti, vidiš, da je povsod pomanjkljiv. Edvard Kocbek potrebuje monografijo na 2000 straneh, če ne še več. No, tega na Slovenskem ne bomo dočakali, ker je zgodovinopisje vse slabše in še bolj strahopetno, kot je bilo poprej ali “na meji” med starim in novim časom. Še bolj išče svojega “gospodarja” ali daje vedeti, “čigavo je”.

Že če pogledamo Inkretovo bibliografijo, potem vidimo, da v svojem pisanju o Kocbeku, praktično skoraj ni upošteval emigrantskega tiska, ko je šlo za izrecne polemike, napade, soočanja, kritke, očitke laži, sprenevedanja, celo antikrščanstvo, predstavitve drugačnih perspektiv, dogodkov, vzrokov in posledic…

Na predstavitvi knjige Igorja Omerze, foto Marijan Zlobec

Ne moreš biti zgodovinar, če se česarkoli “bojiš”. Pri Edvardu Kocbeku je več kot očitno, da so se v določenem času ali obdobju soočili ljudje, ki so se poznali desetletja, recimo od tridesetih let prejšnjega stoletja pa do svoje smrti, štirideset, petdeset let kasneje, le da se je njihova usoda predvsem zaradi narodu vsiljene vojne razcepila, če uporabim le eno besedo. Pri Kocbeku je bilo to razvidno ves čas. Polemike na intelektualni ravni, deloma politični, bi verjetno potekale, a ne bi imele “krvave” podlage, še manj povzročale trpljenja in najmanj ali nič smrti.

Ko je dr. Jože Pirjevec Rebuli ponudil pomoč, mu pisatelj ni niti odgovoril

Dr. Jože Pirjevec je na primer objavil svoje odprto pismo Borisu Pahorju, v katerem bolj hvali sebe kot neposredno in zelo konkretno odgovarja na v Omerzovi knjigi in z dokumenti objavljene očitke…Kot so mi slučajno povedali, sam pisma ni poslal na Delo, ampak so ga tam dobili preko objave na Facebooku, od koder so ga sneli in objavili na kulturni strani. Pirjevec piše, kako je leta 1975, v času “afere zaradi Kocbekovega zapisa o povojnih pobojih, objavljena v brošuri ob pisateljevi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala Alojz Rebula in Vi, sem bil na vajini strani. To sem pisno tudi sporočil Rebuli, saj je bil na liceju moj profesor, in mu ponudil sodelovanje. Nisem dobil odgovora, zato tudi nisem vztrajal.” Pirjevec ne pove, kakšno “sodelovanje” je ponudil, dovolj pa pove Rebulov molk. Dr. Jože Pirjevec v Inkretovi knjigi o Kocbeku sploh ne nastopa, torej te javne pomoči ni bilo bog ve koliko oziroma ni bila zgodovinsko zabeležena ali opažena, da bi se ji kdo lahko zahvalil.

Avditorij Svetovnega slovenskega kongresa, foto Marijan Zlobec

France Pibernik je bil še leta 2004 zelo pomanjkljiv

Igor Omerza v opombi pod črto v knjigi Edvard Kocbek Osebni dosje št. 584 omenja, da je France Pibernik v knjigi Krogi navznoter objavil  Pogled politične emigracije na Edvarda Kocbeka kot pregled člankov v emigrantskem tisku, kaj so pisali v Kocbeku, a tega v omenjeni knjigi ni. Knjiga je namreč izšla že leta 1977 pri Slovenski matici. Je pa objavljeno v neki drugi knjigi, in sicer Krogi navznoter, krogi navzven, Kocbekov zbornik, Nova revija 2004.  A Omerza dodaja, da člankov, ki jih je o Kocbeku objavil Sij slovenske svobode v Buenos Airesu, v Pibernikovem pregledu ni. Če jih nimata niti Pibernik in Inkret, Omerza pa samo ugotavlja, kje jih ni, in jih seveda še sam ne predstavja, potem si res lahko ustvarim podobo o Kocbekovi situaciji (grda beseda) bolj ali manj z dogajanjem in odmevi v okviru tiska pod streho SZDL in kasnejših ravno tako nesvobodnih “orientacij”, pri čemer je znano, da je Jože Smole kot predsednik RK SZDL urednikom Nove revije dal jasno vedeti, da če bodo objavljali tekste avtorjev iz vrst “sovražne emigracije”, potem stopi v veljavo zakon, ki to prepoveduje (zato so tedaj umaknili razpravo Ljuba Sirca, ki se je potem izgubila neznano kje) in je niso nikoli več našli).

Kar je najbolj šokanto še leta 2017, je “strokovna pravica” do izločanja dejansko obstoječih dokumentov iz znanstvenih razprav, knjig, monografij, predavanj…doktorjev znanosti, univerzitetnih profesorjev in akademikov. Prastrah slovenski je tako rekoč neizmeren ali po domače rečeno: “Kaj bodo rekli ljudje”, če bodo videli, da nekaj vem, pa tega ne bi “smel”. Nenadoma so vsi udbovski dokumenti rešiteljsko “nezanesljivi”, še malo, pa bomo iz vrst zgodovinarjev slišali, da si je Udbo nekdo enostavno izmislil.

In na drugi strani pa v Sloveniji vlada neizmerna lakomnost, povezana dobesedno z “gazenjem” vseh možnih in temeljnih pravic vseh “drugih”.

(Se nadaljuje)

Marijan Zlobec