Edvard Kocbek nikoli ne bo dovolj natanko osvetljen, analiziran, razložen, sprejeman…ostaja lahko le počasna pot do končne vrednostne sodbe, da spada med največje Slovence vseh časov. Največji čudež je, da je sploh ostal živ.
Če prebirate njegove Programsko – Politične spise, ki so sedaj izšli v Zbranih delih 10/1, je več kot jasno, da se je postavil na stran osvobodilnega boja in v nekem vsebinskem kontekstu preobrazbe (krščanski komunizem, pravica naroda do svobode in samostojnega oblikovanja svoje usode) na stran krvave revolucije.
Njegova želja po osebnostnem razvoju slovenskega krščanskega človeka je bila naravnost wagnerjanska v smislu njegovega preporoda opere in gledaliških inštitucij, kar je Wagnerja pripeljalo do aktivnega sodelovanja v dresdenski revoluciji leta 1849 in posledično pobega pred izrečeno smrtno kaznijo v tujino.
Ni bil slučaj, da sta Tito in Kardelj ravno Kocbeka poslala v Vatikan poleti leta 1944, da bi urejali in uredili bodoče odnose med novo nastajajočo Jugoslavijo in Svetim sedežem.
Matej Sternen – Ruda Jurčec, 1943, iz zbirke Andreja Rota
Žal so doslej izšli le Kocbekovi spisi med 1941 in 1943, medtem ko so spisi še do leta 1951 v popolni pripravi, a se je menda zaustavilo pri avtorskih pravicah, kot so na predstavitvi prve knjige na tiskovni konferenci zatrjevali; češ da dediči zahtevajo enormne zneske. Resnica je precej drugačna; gre za zelo majhen denar, le da se glavni urednik ZD dr. Matija Ogrin in direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar nista dovolj potrudila, sicer bi bila knjiga že izšla.
Že pred meseci sem vprašal kulturnega ministra Antona Peršaka, kako je s tem, da niti Kocbek ne more več iziti, pa je odgovoril, da se nanj nihče ni obrnil in da prvič sliši, da bi bilo kaj narobe ali kakšna ovira pri izhajanju Zbranih del Edvarda Kocbeka. Uredništvo ZD Edvarda Kocbeka bi sicer moralo dobiti okrepitev, saj je po smrti dr. Andreja Inkreta vse breme padlo na upokojenega Mihaela Glavana. Programsko – Politični spisi pa terjajo obsežne komentarje več specializiranih zgodovinarjev, ki bi zmogli preseči svoje ideološke “orientacije”, kar pa se glede Kocbeka žal ne dogaja in se še nekaj desetletij ne bo. Znanost je ravno tako izključujoča kot osebna prepričanja.
Sij slovenske svobode, 15. junija 1970
Kocbek je vedno odmeval, javno in tajno, odkrito in še bolj zahrbtno, vohunsko, ustno pogovorno, doma v Sloveniji, po Jugoslaviji, v zamejstvu, zdomstvu in v tujini.
Igor Omerza je v svoji najnovejši knjigi Boris Pahor V žrelu Udbe odprl veliko tem, ki pa ostajajo zgolj začete in njihova zgodba (Omerza je večkrat poudaril, da v svojih knjigah išče zgodbe) še ni razvita, kaj šele končana. Omerza je še skromen sistematik, vse je bolj objavljeno kot gradivo in kot tako vse še potrebuje širše obravnave z upoštevanjem vseh in zelo navzkrižnih dokumentov, ki se po svoje le dopolnjujejo, čeprav so si še kako “sovražni”.
Geneza knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki je izšla v Trstu leta 1975, sega na začetek leta 1970. V Omerzovi knjigi je precej skrita podrobnost o Kocbekovem javnem nastopu, predavanju v Katoliškem domu v Gorici maja leta 1970. Ta javni nastop s predavanjem Eros in seksus je poleg objave v Katoliškem glasu bolj povezan s kritiko, kot je bila zapisana v emigrantskem tisku, še posebej v argentinskem listu Sij slovenske svobode. Časopis je urejal in večinoma pisal Ruda Jurčec, med drugo svetovno vojno, natančneje od 1. januarja 1942 do pobega v tujino 6. maja 1945 glavni urednik vodilnega slovenskega dnevnika Slovenec, sicer pa Kocbekov znanec še iz časa pariškega študija na zečetku tridesetih let, potem iz časa Kocbekove revije Dejanje, ko je Kocbek Jurčeca osebno povabil, da bi v novi reviji sodeloval, a je zavrnil… Torej šlo je za dva intelektualca, ki sta se nedvomno osebno poznala, najbolj pa po publicistiki. Jurčec v svoji trilogiji Skozi luči in sence omenja, da je Edvarda Kocbeka nazadnje videl na pogrebu Antona Korošca, tedaj ministra za šolstvo v beograjski vladi, decembra 1940 ob sprevodu, ki je šel od ljubljanske stolnice do Žal.
Kaj je bilo leta 1970 še posebej v Gorici takega, da je Edvard Kocbek to občutil kot oviro, da bi na pobudo Borisa Pahorja lahko hitro odgovoril na vprašanja o poboju domobrancev v Kočevskem Rogu?
Zanimiva je primerjava dveh citatov v knjigi dr. Andreja Inkreta o Edvardu Kocbeku z naslovom In stoletje bo zardelo ter iz dveh knjig Igorja Omerze. Oba sta imela pri citiranju članka iz Sija slovenske svobode določene zadrege in nista objavila vsega, kar je za Kocbeka v članku najbolj obremenjujoče, seveda po prepričanju sicer anonimnega pisca, pri čemer oba avtorja domnevata, da gre za samega urednika Rudo Jurčeca.
Rodolfo Jurcec je podpisan kot urednik
Dr. Andrej Inkret piše o “besednem napadu emigrantov”, kot mu (Kocbeku) ga je “- priredil v argentinskem listu Sij slovenske svobode mladostni prleški znanec, žurnalist in dolgoletni urednik Slovenca Ruda Jurčec (pripadnik radikalnega emigrantskega krila, ki se je 1968 odcepilo od zmernejše politične struje v Slovenski kulturni akciji in dosledno zavračalo vsak stik s komunistično domovino) – ga je močno vznemiril, najbolj z očitkom, ki mu skoraj ni mogel oporekati:” Da je bil v maju in juniju 1945 Kocbek aktiven član beograjske Titove vlade (in) je v celoti soodgovoren za klanje v Rogu…” (Inkretov citat po objavi v Siju slovenske svobode).”
Inkret potem še po svoje nadaljuje: “Kot vemo, je Kocbek spraševal vodilne slovenske partijce o pokolu že davno prej in da so ga ti 1946 sami osvobodili občutka krivde…Z Jurčecevim očitkom, da ima – hočeš, nočeš – krvane roke tudi sam, se mu je zdaj vendarle – ponovno – zastavilo vprašanje objektivne odgovornosti, bil je zraven, čeprav je brez krivde, je vendarle kriv…In seveda je dobro vedel, da ni nikakršne možnosti, da bi o domobranskem problemu, ki mu je ležal na duši, kjerkoli jasno spregovoril doma…” (Inkret, str. 502, 503)
Težko verjamem, da je Inkret bral omenjeni tekst v Siju slovenske svobode samo na ta način, kot ga je tu “povzel”.
Članek v Siju slovenske svobode, 15. junija 1970
Igor Omerza omenja isti tekst v svoji knjigi o Borisu Pahorju, ko piše o tej tematiki, povezani z očitki v Siju slovenske svobode, na nekaj mestih.
Pri tem se večinoma sklicuje na ugotavljanje sodelavcev Udbe, objavljene v Analitičnem gradivu SDV: Analitična ocena tržaške revije Zaliv in podatki o njenih sodelavcih, RSNZ v Ljubljani, 27/1 – 1975, samo za osebno informacijo, po uporabi vrniti, strogo zaupno, str. 1, AS 1931, RSNZ, št. 2314, MFŽ – Recenzije emigrantskega in tujega tiska.
Igor Omerza piše:
“Daleč najpomembnejša v tej “zalivski” študiji pa je naslednja udbovska ugotovitev:” V prihodnji številki Zaliva (pravilno v Zalivovi zbirki Kosovelova knjižnica) bo Pahor objavil intervju z Edvardom Kocbekom ob njegovem življenjskem jubileju. Kocbek naj bi v tem intervjuju med drugim govoril tudi o tkim. “pomoru domobrancev” oz. “roškem pokolu”, kar namerava ocenjevati s krščanskega vidika, tako da bo dejanje predvsem obžaloval in ne v prvi vrsti obsojal. Videti je, da skuša Pahor Kocbeka na ta način “oprati” pred politično emigracijo, ki ga je v Siju slovenske svobode (R. Jurčec) dolžila, da je sokriv za “roški pokol”. Nad intervjujem s Kocbekom bo Pahor objavil – iz povsem provokativnih razlogov – fotografijo, na kateri je E. Kocbek v Drvarju, ko stoji med tovarišem Titom in tovarišem Kardeljem.” (po zapisih Udbe).
Članek
Omerza dodaja pripombo, da omenjena fotografija v knjižici ni bila objavljena.
Ta omemba Sija slovenske svobode je v udbovskerm zapisu, kot ga omenja Omerza, skromna.
Omerza zatem omenja poročilo iz Indikativnega biltena RSNZ, 22. 4. 1975,(točka dr. Anton Trstenjak pri Edvardu Kocbeku) str.2 , v katerem med drugim piše, kako je dr. Anton Trstenjak obiskal Kocbeka in mu pripovedoval o prvih odmevih na tržaško brošuro med emigracijo, o čemer mu je pripovedoval obiskovalec iz Gorice, češ da je Ruda Jurčec že napadel Kocbeka in Grmiča, čeprav slednji nima nič pri tistem intervjuju, oziroma izjavil:”Divje je napadel Pahorjevo in Rebulovo reč in Kocbekovo izjavo. To je zelo zdravo in zelo pozitivno. Kocbek meni, da ta napad vse podira, da imajo v Argentini očitno odlične obveščevalce tako iz Maribora kot iz Ljubljane pa seveda iz Trsta. Na vprašanje, kako je Jurčec svoj napad formuliral, je Trstenjak dejal:”Tega ne vem. Jurčec je pač po svoji stari navadi planil po Ediju…”
Članek
Udba je še poročala, kako so Trstenjaku odsvetovali, da bi odšel na Koroško po Sij slovenske svobode, da bi prebral Jurčecev tekst, češ da ima Udba v knjigarni svoje špiclje, ki nadzirajo kdo prihaja in kaj bere, medtem pa da Grmič hodi tja in bere emigrantski tisk. Vrhunec ironije je v ugotovitvi in poročilu Udbe, da je knjižico Edvard Kocbek, pričevalec našega časa Grmiču dal sam Mitja Ribičič, “da boste lahko prebrali, drugače je prepovedano. To je prava komedija.” (iz Dr. Anton Trstenjak pri Edvardu Kocbeku).
Igor Omerza zatem omenja še en udbovski dokument, ki sem ga v glavnem že citiral.
“Nadaljujem s petojunijskim navajanjem biltenskega poročanja Udbe:
“Sij slovenske svobode (Buenos Aires, Argentina), glasilo neformalne skupine slovenskih separatistov, ki jih vodi vojni zločinec Ruda Jurčec, v prvomajski številiki uvodoma piše, da je v Trstu izšla Pahor – Rebulova brošura Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v nadaljevanju pa prinaša Kocbekov odgovor na vprašanje Kdaj si zvedel za pokol domobrancev? Avtor sestavka (Lectar) navaja, da so vse Kocbekove trditve laž, saj razpolaga z “zanesljivimi dokazi”, da je bil Kocbek takoj seznanjen z Vetrinjsko tragedijo. Tako naj bi Kocbek junija 1945 nekemu duhovniku cinično dejal, da mu o “zadevi” ni nič znanega, marca 1946. leta pa naj bi kot minister za Slovenijo v zvezni vladi odgovoril ameriškemu polkovniku Andrewu Kobalu (slovenski izseljenec v ZDA, več let aktivno delal v ameriški obveščevalni službi) na vprašanje, kaj je z “grozovitimi zločini nad nedolžnimi ljudmi”: “Počenjali smo isto, kot so počenjali v francoski revoluciji. Krvava je bila, pomenila pa je napredek, od katerega se je okoristila vsa Evropa. In tako je pri nas. Če hočemo naprej, moramo pozabiti na take sentimentalnosti. Seveda pa so se pri nas zgodile tudi pomote.”
In še.“Avtor članka zaključuje, da sta Kocbekovi največji predsmrtni laži nasedla celo njegova ugledna tržaška vrstnika, Pahor in Rebula. Urednik Sija slovenske svobode emigrant Ruda Jurčec pa je k temu pripisal, da je Kocbek za “zločin nad domobranci” vedel že maja in junija 1945. leta ter da si je že takrat “zgradil tehniko hinavstva in laganja”. ( Indikativni bilten, RSNZ, 5. 6. 1975).
Ruda Jurčec je ustanovil svoj časopis Sij slovenske svobode
Omerza se tu neposredno ne navezuje na domnevno Jurčecev tekst v Siju slovenske svobode, objavljen 15. junija 1970, niti ne dobesedno citira, kar je očitno isti avtor objavil pet let kasneje. Če je Inkret objavil del iz izvirnega teksta, objavlja sedaj Omerza zabeležko iz dokumentov Udbe. Za povezavo ali identiteto in kontinuiteto pisanja domnevno Rude Jurčeca v Siju slovenske svobode je Udba vedela.
Omerza se na omenjeni članek obrača v svoji poprejšnji knjigi Edvard Kocbek Osebni dosje št. 584.
“Kot že pokazano, je bil eden izmed močnih motivov Edvarda Kocbeka za objavo intervjuja za Zaliv tudi odgovor na emigrantsko obtožbo, da ima tudi sam krvave roke. To “o rokah” je bilo eksplicitno zapisano v Jurčecevem Siju slovenske svobode 15.junija 1970. Članek nosi naslov Kocbek v katoliškem domu, kjer je povzet tekst iz goriškega Katoliškega glasa o Kocbekovem majskem predavanju v Gorici (Edvard Kocbek v Katoliškem domu, Katoliški glas, 27. maj 1970, str. 2)
Slovenec glavnega urednika Rude Jurčeca je odkrito paktiral z okupatorji
Nepodpisanega avtorja (Verjetno gre kar za Jurčeca samega, saj je znano, da je večji del besedil v listu napisal kar sam. O tem piše npr. znani bivši TV-napovedovalec Janez Čuček v obupno pristranski knjigi, s katero se je očitno skušal prikupiti režimu – Sramota umira počasi, Založba Obzorja 1979, str. 146:”Šele kasneje sem zvedel od nekaterih njegovih znancev, da je bil pred leti izredno vitalen in prizadeven.” Veste, zgodilo se je, da je skoraj ves časopis sam napisal in uredil. Garal je kot norec.”, iz opombe pod črto) v Siju najprej zmoti, da v Katoliškem glasu pišejo o Kocbeku kot velikem umetniku in krščanskem ideologi, in nadaljuje:”Marsikoga pa bo takšno mnenje pretreslo ob času, ko se ves slovenski svet spominja 25-letnice pokola domobrancev – bilo jih je nad 12.000 – v Kočevskem Rogu prav v teh majskih in junijskih dneh. Ali res ni bilo v Gorici na Kocbekovem večeru nikomur prisotno, da je bil v maju in juniju 1945 Kocbek aktiven član belgrajske Titove vlade (bil je minister za prosveto) in je v celoti soodgovoren za klanje v Rogu (…) Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo (Poudaril Jurčec).”
Kocbek je bil na splošno zelo dobro informiran opisanju emigrantskih publikacij, saj so mu prijatelji o tem redno poročali in mu jih prinašali. (To se najbolj vidi iz že omenjenih udbovskih Informativnih presekov Kocbekovih dnevniških vsebin. Začenjam z Informativnim presekom za leto 1970 (str. 4), komentar k dnevniškemu zapisu za 28. januar:”V letu 1970 se poveča KOCBEKOVA obveščenost o dogajanjih in namerah slovenske politične emigracije.” Obvešča ga “Mira Dobovšek”. In 8. aprila:”Ugotovitve ob prebiranju emigrantskih glasil iz Argentine.” Dalje, Informativni presek za leto 1971 (str. 2-3). V splošnem uvodu SDV konstatira, da “dr. Franc Rode – občasno zalaga Kocbeka z emigrantsko literaturo, (…) dr. Rudolf Trofenik – prinaša Kocbeku slovenski emigrantski tisk (Sij slovenske svobode), (…) Janez Gradišnik – Kocbeku prinaša emigrantski tisk (Sij slovenske svobode”. Dalje, Informativni presek za leto 1972 (str. 3-4) “Gradišnik Janez -občasno mu prinaša francoski, zamejski in emigrantski tisk (…) Rode Franc – oskrbuje ga s francoskimi revijami in emigrantskim tiskom (Meddobje), ki izhaja v Argentini. (…) Trofenik dr. Rudolf – dobavlja knjige (…), občasno tudi emigrantski tisk (…)” Dalje, Informativni presek za leto 1973 (str. 2). Zopet sta kot dobavitelja emigrantskega tiska in literature omenjena Gradišnik in Trofenik. Dalje, Informativni presek za leto 1974 (str. 1). Že tretjič se pojavlja dr. Trofenik kot “emigrantski” liferant. In končno, Informativni presek za leto 1975 (str. 1):”V začetku leta je bival nekaj časa v Parizu, kjer se je povezal tudi z nekaterimi slovenskimi emigranti (Čretnik) ter dobil vpogled v širšo protikomunistično literaturo.” Vse v AS 1931, RSNZ SRS, Edvard Kocbek, š. 1406, opomba pod črto)
Iz pisma, ki ga je Kocbek 2. oktobra 1970 pisal Pahorju, je razvidno, da je tudi konkretno poznal omenjeno “sijevsko” obtožbo o “krvavih rokah”. Kakorkoli že, Sij slovenske svobode se pri tem ni ustavil in je še naprej močno blatil Kocbeka, npr. leta 1974 kar v nekaj številkah ( Sij, 1. septembra, 15. oktobra in 15. novembra). Najdlje gre Sij z obnjavo nekega pisma njihovega dunajskega sodelavca, inicialke S. T., kjer ga anonimnež ne samo obtožuje “krvave, dokazane in najbrž spoznane zmote življenja”, ampak proglaša kar za “teologa morije” in “morivca”. (Avtor S. T., Dunaj, naslov: Nekaj dopolnil k Žebotovi “resnici” o Edvardu Kocbeku, nadnaslov: Iskanje slovenskega Solženicina, Sij, 1. september, str. 4-5,8), opomba pod črto).
Omenjeno Kocbekovo pismo Pahorju je objavila Revija 2000. Kocbek ne omenja “krvavih rok”, tako kot Omerza, ampak “besen osebni napad emigrantov name”.
Igor Omerza posebej omenja, da France Pibernik v svojem tekstu Pogled politične emigracije na Edvarda Kocbeka (v knjigi Krogi navznoter) omenjenih Sijevih obsodb ne omenja. Glede na to, da ne gre za udbovske dokumente, pa jih ne omenja niti Omerza sam.
Dr. Andrej Inkret je, kot rečeno, citiral le en delček iz omenjenega članka Kocbek v katoliškem domu (Sij slovenske svobode, 15. junij 1970), čeprav je še kako razvidno marsikaj, česar Inkret v svoji monografiji o Kocbeku ni upošteval.
Kaj je objavil Sij slovenske svobode ?
“Goriški Katoliški glas (28. maja 1970) prinaša daljše presenetljivo poročilo pod naslovom Edvard Kocbek v katoliškem domu. Na vabilo Slovenskega katoliškega akademskega društva v Gorici je Edvard Kocbek dne 20. maja predaval o temi Eros in seksus. Poročilo pravi, da je bila dvorana polno zasedena in so bili prisotni številni tudi izza meje. Kocbek je predaval nad dve uri, a je postavljal “…trditve, ki jih človek ne more z mirno vestjo sprejeti…in je naposled iznesel toliko misli in sodb, da na koncu nismo imeli več pregleda čeznje in nazadnje ni bilo časa za debato, ki bi postavila razne misli na pravo mesto…Škoda, da Kocbek ne loči dognanih dejstev od še nerešenih problemov. Zato je velik kot umetnik, toda nesiguren vodnik kot krščanski ideolog. To se je pokazalo tudi na predavanju v Gorici.”
Informacija o izidu druge knjige Skozi luči in sence Rude Jurčeca
“Dvoje trditev je KG zapisal kot lastno sodbo: ono o velikem umetniku in krščanskem ideologu. Marsikoga pa bo takšno mnenje pretreslo ob času, ko se ves slovenski svet spominja 25-letnice pokola domobrancev – bilo jih je nad 12.000 – v Kočevskem Rogu prav v teh majskih in junijskih dneh. Ali res ni bilo v Gorici na Kocbekovem večeru nikomur prisotno, da je bil v maju in juniju 1945 Kocbek aktiven član belgrajske Titove vlade (bil je minister za prosveto) in je v celoti soodgovoren za klanje v Rogu; likvidacijo je ukazal Belgrad in so bili za to priliko poslani v Rog posebni srbski rablji. Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo. Ko so takrat k njemu pohiteli nekateri slovenski duhovniki, se jim je za pokol delal nevednega, a je bilo vsem vidno, da laže…Istočasno pa je bil pri takratnem predsedniku slovenske komunistične vlade v Ljubljani, ugleden sedaj že pokojni slovenski duhovnik in ga v grozi vpraševal, kaj se dogaja z domobranci v Rogu, in mu je Kidrič cinično odgovoril:“Molče trobentajo Memento mori…”
Na zboru slovenskih katoliških intelektualcev v Gorici ni bilo nikogar, ki bi Kocbeka spravil na teren resnice o pokolu domobrancev. Poročilo v KG se namreč zaključuje med drugim s trditvijo, da je treba poslušati in sprejemati “svetovnonazorske” razlike…Razni agentje sedaj med emigracijo napr. že širijo iz Ljubljane dirigirane nazore in pozive, da je treba sprejemati “različnost mnenj”, a je preveč vidno, kakšna mnenja priporočajo te najnovejše transmisije: priporočila so preveč jasno nakazana samo v eno smer.
Kocbek je objavljal v Slovenskem poročevalcu
Kocbekov nastop v Gorici je nov madež v vsebini pojmovanja slovenske domovinske in emigrantske tragedije ob naših proslavah 25-letnice. Eno izmed glavnih naročil iz Ljubljane pa je, da je treba slovenski antikomunistični tisk prisiliti v molk. Ni izključeno, da se bodo Kocbekova predavanja organizirala še po drugih katoliških domovih in dušnopastirskih ustanovah drugod po Evropi ali celo ostalih kontinentih, kjer se ponekod že širijo izjave, da mora protikomunistični tisk “poginiti”. (Kocbek v Katoliškem domu, Sij slovenske svobode, 15. junij 1970). Polkrepke oznake so iz članka.
Katoliški glas
Inkret, kot smo videli, citira le delček iz tega članka, in sicer spregleda bistvene očitke, ne kot pravi Inkret “hočeš, nočeš”, ampak neposredno:“Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo.”
Inkret najprej zamolči očitek, da Kocbek laže oziroma da je duhovnikom, ko so ga o poboju domobrancev spraševali, lagal.
Prav tako zamolči obisk znenega duhovnika pri Borisu Kidriču in njegovo omenjeno izjavo.
V Rog so bili poslani posebni srbski rablji
Črtal je še pomemben stavek, iz katerega je razvidno, da je “likvidacijo ukazal Belgrad in so bili za to priliko poslani v Rog posebni srbski rablji.”
Kocbek je omenjeni članek poznal, prav tako pa Boris Pahor. Še več. Omerza v sedanji knjigi Boris Pahor V žrelu Udbe celo piše, da je “ob srečanju slovenskih razumnikov v Dragi Boris Pahor pokazal Kocbeku list Rude Jurčeca Sij slovenske svobode, kjer ga le-ta dolži sokrivde pri “roškem pokolu”. S Pahorjem se je nato Kocbek dogovoril, da bosta pripravila odgovor v obliki intervjuja. Očitanje te krivde je Kocbega globoko prizadelo in ga dokaj paraliziralo pri njegovem ostalem delu.” (Informacija – Aktivnost Edvarda Kocbeka, njegova mnenja in komentarji, SRS RSNZ v Ljubljani, SDV, 20/1 – 1971, strogo zaupno, samo za osebno informacijo, po uporabi vrniti, str.2, AS 1931, RSNZ, MFŽ A – 21 – 21.
Članek v Katoliškem glasu, 27. maja 1970
Očitki o krvavih rokah in odgovornosti za krvoločno zverinstvo, pa še Kidričev Memento mori vsekakor niso nekaj, kar se da lahko spregledati, kaj šele preboleti. Ne Inkret ne Omerza Borisa Kidriča in njegove izjave neimenovanemu sicer znanemu duhovniku ne omenjata.
Začuda pa se jima ne zdita pomembni trditvi, češ da je likvidacijo ukazal Beograd in v Rog poslal posebne srbske rablje. Kako je Ruda Jurčec v Buenos Airese lahko to vedel, česar ni Kocbek v Ljubljani, namreč da ukaz o poboju ni prišel iz vodstva v Sloveniji in niti niso streljanja izvrševali Slovenci.
Članek v Katoliškem glasu
Ne Inkret ne Omerza se ne sprašujeta, kako je delovala Ozna že tedaj, kakšni so bili Informativni bilteni, ki so jih verjetno dobivali člani beograjske vlade, kaj se je sploh dogovarjalo v vladi… Ne sprašujeta se, ali je bilo položajno sploh možno, da Edvard Kocbek o poboju domobrancev takoj, torej že maja in junija 1945, ne bi ničesar vedel, kar mu očita domnevni pisec Ruda Jurčec?
Sij slovenske svobode povsem mimo poročila v Katoliškem glasu
Ne dr. Andrej Inkret v svoji monografiji o Edvadu Kocbeku, ne Igor Omerza v knjigah o Udbi in Kocbeku ter sedaj Borisu Pahorju ne poiščeta primarnega vira, po katerem je nastal zapis v Siju slovenske svobode, to je članka 27. maja 1970 v Katoliškem glasu z naslovom Edvard Kocbek v katoliškem domu. Če bi to storila, bi takoj opazila, da je pisec v Siju slovenske svobode s Kocbekovim predavanjem Eros in seksus zelo manipuliral in vso zadevo v zvezi s pobojem domobrancev enostavno podtaknil, za kar v predavanju ni bilo tematskega razloga, kar je razbrati že iz naslova predavanja, pa še iz samega poročila.
(Se nadaljuje)
Marijan Zlobec