Znana ljubljanska Galerija Hest je poskrbela za še eno, menda že peto, razstavo iz dediščine ali umetniške zapuščine slavnega slovenskega slikarja Franceta Kralja (1895 – 1960). Čeprav na odprtju ni bilo ravno veliko ljudi, pa so štiri dela z razstave takoj dobila rdečo piko, kar pomeni, da so bila prodana. Umetnika je predstavil akademik, dr. Milček Komelj.
Dr. Milček Komelj, vse fotografije Marijan Zlobec
Franceta Kralja je označil kot eno najznamenitejših imen slovenskega slikarstva, ne samo temeljne osebnosti ekspresionistične generacije, ki je zajela v svoj razpon vso širino in globino ustvarjalnih iskanj prve polovice 20. stoletja.
“Umetnik je bil velik iskalec in eksperimentator, hkrati pa tudi ustvarjalec brezčasnih del, ki sodijo med inkunabule našega modernega slikarstva, pa tudi med najprepričljivejša pričevanja o naši slovenski identiteti in njenih koreninah.
Galerist Emil Šarkanj
Stremel je k emanaciji duhovnega, hkrati pa je kot strastna osebnost prežemal svoj ustvarjalni svet z močno čutnostjo in življenjsko energijo. Bil je nadvse polnokrvna in vsestransko dejavna osebnost, kipar, slikar in grafik ter organizator, pisec in pedagog, v osnovi razpet med nebo in zemljo.
V iščoči mladosti si je prizadeval, da bi čim neposredneje izrazil duhovno vsebino in življenjsko usodnost, in se pri tem usmeril v simbolično pojmovano abstraktnost; zatem pa je v ekspresivno konstrukcijo svojih figur vnesel navzočnost transcendentalnega, nadzemskega, ali s tragiko človeške usode in zgodovine zaznamovanega dogajanja…”
Nagovor Emila Šarkanja
France Kralj je bil utemeljitelj likovnega Kluba mladih, sprejemal vase najmodernejše evropske impulze, a hkrati črpal iz pristno slovenskega izročila. V tem duhu je izoblikoval številna antologijska dela in v tridesetih letih skušal zavestno ustvariti celo izrecno slovensko umetnost, ki naj bi črpala iz korenin našega kmetstva.
“Njegova najboljša dela so prepojena s prikrito zvenečo religiozno in miselno ubranostjo, s strastmi in čustvi, vanje pa so se naseljevale tudi kozmične vizije, vse bolj napolnjene z vangoghovsko strastjo…”
Komelj je še posebej opozoril, da je France Kralj v svojih delih proslavil Ljubljano, v kateri je “živel kot vznemirljiv, nikoli brezbrižen umetniški meščan in mestu postavil izjemen umetniški spomenik, tako z velikimi predvojnimi oljnimi slikami, na primer znamenito Ljubljano v snegu ali Šentpeterskim predmestjem, kot v poznejših monotipijah, v katerih se motivi ob vsej razvidnosti raztapljajo v nemirno utripanje slikovito žarečih barvnih prividov…”
France Kralj je ustvarjal tudi med vojno v času največje materialne revščine, a je “očitno, da se je moral ne glede na okoliščine nenehno izpovedovati in si sivino življenja prežarjati z notranjim ognjem, v katerem se na novo prebujajo njegova rojstna vas, ljubezenska srečanja in živali, v Ljubljani pa pod gradom dominira tramvaj in kot znamenje moderne podobe nad Plečnikovim Tromostovjem Nebotičnik.”
Na razstavi iz zapuščine Franceta Kralja so na ogled fragmenti iz cikla Slovenski kmečki dom in podobe Ljubljane, umetnikova vas Zagorica pri Dobrepoljah, podobe gozda in ljubezni, dopolnjujeta pa jo še dva kipa. Dominirajo grafike v tehniki lesoreza in še posebej monotipije.
France Kralj je ostal ustvarjalno mlad vse do prezgodnje smrti, “do zadnjega dne zazrt v podobe svojega mesta ter potopljen v oživele spomine na nekdanje kmečko življenje na Dolenjskem, med gozdove in vznemirjena žitna polja s pticami in soncem, in usmerjen z notranjim pogledom v plamenečo svetlobo, sijočo v neskončna brezbrežja visoko nad zemeljskimi obzorji. Njegova umetnost je še vedno polnokrvna, mlada in živa.”
Nebotičnik, barvna monotipija
France Kralj – Ljubljana v snegu (ni na razstavi)
Marijan Zlobec