Premiera novega in izvirnega slovenskega musicala Vesna je dočakala sklepne stoječe aplavze in ovacije, po čemer bi smeli sklepati, da je predstava uspela, ali če povzamem znano trditev iz filma in sedaj musicala:”Mi smo solidna firma!” Poudarek je na solidna, kar bi veljalo kot oznaka za celotno predstavo. Sam sem v pogovoru po predstavi s producentom Gorazdom Slakom dejal, da ji dajem tri plus, on pa, da bodo od tu šli še navzgor. To se vsekakor da, vsega pa ne, ker bi se za oceno nad štiri morali vprašati o mnogih stvareh, ne nazadnje o profesionalizaciji musicala kot študijskega profila na srednji in akademijski ravni, tako kot v Veliki Britaniji ali ZDA, kjer se na avdicijah pojavi nekaj sto kandidatov.
Prizor iz Vesne, vse fotografije Marijan Zlobec
Je pa intencija, interes, pa tudi sama umetniška snov, lahko zgodovinska (Cvetje v jeseni, Vesna), morda pa še pride aktualna, torej povsem nova, ne le “obnova” pisateljske romaneskne ali filmske snovi, čeprav je tudi ta možna in kot smo videli celo zelo sprejemljiva.
Flora Ema Lotrič kot Vesna
Najprej kaj je slabo? Tu smo pri že omenjeni profesionalizacji pevskega in gledališkega, to je igralskega profila nastopajočih, potem pa seveda sama glasbena prezenca, še posebej v tipu orkestracije, ki se je doslej pokazala kot “bandovska”, ne pa “orkestrska”, polnokrvna, gosta, razplastena, z možnostjo večjih kontrastov in iskanjem specifičnega izraza skozi sestavo samega ansambla. Tu je možnosti še veliko, le da so avtorji za tak podvig ali spremembo rahlo “tanki”. Če rečem, da manjka še ogromno, pomeni, da vidim ta žanr še v velikem možnem razvoju in vzponu.
Maturantje
Slovenija ima to kar ima, tako po pevski kot igralski plati, skladateljski, inventivni, v kombinaciji s samo v uho hitro vstopajočo melodiko, kot se je pokazala na odru morda še najbolj v Vesnini glavni pesmi, ki sem si jo hitro zapomnil in lahko pomeni prodor do občinstva kot sprejemnika popularnih melodij. Morda je v tem smislu slabši konec, ki sicer želi biti efekten po glasbi, petju, plesu, sporočilnosti, a je v sami melodiji manj “udaren” (kot kakšen Waterloo). Je pa skladatelj Matjaž Vlašič nadarjen, inventiven in ima izrazit smisel za ta glasbeni žanr. Kot aranžer je podpisan Boštjan Grabnar, a ne vem čisto natančno, kaj vse je skladateljskega počel, razen da je bil pianist in vodja ansambla za stransko steno. Do orkestracije smo še daleč.
Trpin in mama Kocjan
Problem so “naturščiki”, neprofesionalni pevci in nasploh nastopajoči, plesalci, zboristi…Tu sta seveda dve poti; profesionalizacija s strogim študijem “snovi” in žanra, ali pa pristajanje na “naravno” podlago in nekakšno doživljajsko pristnost; v Cvetju v jeseni “gorenjskost”, v Vesni “ljubljanskost”. Tu smo sedaj bolj pri slednjem, ker onega prvega še nimamo in ne kaže, da bi do njega s profesionalizacijo glasbene vzgoje ali študija kmalu prišlo. Saj še tistega, kar imamo, v bistvu “nimamo”, če pomislimo, da v tridesetih letih že na koncertih Slovenske filharmonije nima kdo igrati klavirskih koncertov, razen Dubravke Tomšič… Bili so posamezni poizkusi, ki pa niso prinesli vrhunskih rezultatov. Ostajamo pri dejstvu: če ne znaš, boš pa učil.
Vesna je zaljubljena
Slovenski musical je “obsojen”, da bo ostal slovenski, s kakšnim podaljškom “v tujino”, kar vseeno ali kljub pripombam ni za zanemariti, še manj ne poizkusiti.
Nekaj bo še za Hiperbolo
Izbrani nastopajoči so bili v celoti solidni, z opazno nadarjenostjo same Vesne, s čimer je musical dobil potreben “kolorit”, vsebino in postfilmsko identiteto. Če se je musical držal filmske podlage, ni nič narobe, pomembno je, da je imel všečne in dokaj uspešne ali prepričljive scenske izpeljave, tako da tu ne bi imel kakšnih pripomb. Morda je bilo manj izrazito slikarjevo “zidanje vrat”, ki se potem zvrnejo na Samota. Letalo je bilo kar dobro zasnovano, podobno “čoln na Ljubljanici”, pa padalo z Vesno “na drevesu”, razred, celo študentska podoknica in zborček pod profesorjevim oknom ob njegovi “šestdesetletnici”. Dobra je bila pogruntacija variacije filmskega sklepnega prizora v razredu, ko Krištof po Samovi sugestiji in kazanjem s prstom na Kosinusa sinus spremeni v cosinus in je s tem naloga pravilno rešena. Še boljši ali najboljši in hkrati izvirni dodatek, česar film nima, pa so drsalke za parket, s katerimi se v profesorjevi hiši dogaja pravcata malomeščanska komika, groteska in spontana “zaskrbljenost” za vročično stanje hčerke in nečakinje Vesne.
Profesor in njegova sestra
Če rečem, da je Vesno naredila Vesna, nisem zgrešil niti za las. Ima vse atribute, ki jih bo v nadaljevanju predstav še razvijala v posameznih detajlih, kot so na primer dinamična ravnovesja z ansamblom, skratka usklajenost tudi na tehnični (ozvočenje) ravni, še močnejši artikulaciji izraza, skupaj z režijsko prezenco, ki je v celoti prepričljiva in ne kliče po kakšnih popravkih. Samozavesti ji ne manjka, v profesionalizaciji glasu pa je seveda še možen razvoj z ustreznim študijem, večjim smislom za dinamiko in dramatiko. Flora Ema Lotrič je velik magnet predstave, uravnoteženo spontana, naravna, spogledljiva, resnična in doživeta. Glasovno je solidna, a bo še preverjala, kateri je pravi vokalni izraz za njeno vsebino in sprotni avditorij. Vsekakor ostaja pri lirskem sopranu, čeprav tu ni kakšnih višin. Nasploh so vsi pevci “enooktavni”.
Robert Korošec kot Samo je bil prav tako posrečeno izbran, v celem je vlogo pokril. Celo letenje na odru mu je uspelo, čeprav bi se morda dalo letalo celo dvigniti kake tri metre nad odrom, če bi Poletno gledališče v Križankah imelo odrsko vertikalo. Morda pa jo bo dobilo, če bo septembra prišlo do obnove. Boštjan Korošec je bil sicer alternacija za Sandija, ki bi ga moral interpretirati Klemen Bunderla, a se mu je nekaj zgodilo z nogo. Vsekakor je Korošec bil izvrsten Sandi, tako kot Srđan Milovanovič kot Krištof.
Samo in Vesna
Marjan Bunič je v vlogi Kosinusa precej imitiral Staneta Severja iz filma, kar je prav; vsakršna drugačna poteza bi nas oddaljila od prezence enega največjih slovenskih igralcev vseh časov. Podobno slikar Konrad Pižorn – Kondi, ki ima v musicalu celo močnejšo vlogo kot legendarni Ježek v filmu. Pri Nuši Derenda kot teti Ani je bila opazna njena želja po polnokrvnem nastopu in s tem vokalni prezenci, ki je nekoliko “štrlela”, bila v povprečju premočna; njena pevska kilometrina se je takoj zaznala ali slišala. Odličen je bil prizor tako z bratom kot s kolesom in drsalkami po parketu. Pravzaprav me je malo prepričala slavna Nuška Drašček Rojko kot mama Kocjan; najprej že z metlo, potem nekam čudno lasuljo, celotnim ali celovitim odnosom do fantov. Vtis sem imel, da se s predstavo še ni ujela, glede na svoje sposobnosti. Samozavesten vodja letališča Štrbajs je bil Matevž Mali. Tanita Rose je bila iznajdljiva Hiperbola z dobrimi plesnimi vložki. Odličen je bil poštarski par s svojim klobasanjem, tako kot kapelnik pri podoknici za profesorja s svojim narečjem. V celoti so bili bolj razumljivi govorjeni dialogi, pri petju sem pogrešal še kakšno fineso v dikciji in razumljivosti petega, kar je povezano z vokalno tehniko in glasbenim študijem.
Vožnja z letalom
Režiser Vojko Anzeljc je predstavo vodil tekoče, dinamično, izdelal je detajle in proučil vse “prenose” iz filma na gledališki oder, z nekaj krajšavami, še posebej pri zasnovi samega konca, ki pa se zdi, kot da bi imel dvojnega; po maturi in še enkrat; panorami nastopajočih.
Libretist Janez Usenik je sledil tekstu Mateja Bora. Koreografija Mihe Krušiča je bila bolj dijaška in ni težila h kakšni “profesionalizaciji” maturantov in maturantk. Scenografija Grete Godnič je bila utilitarna; z lahkoto je spreminjala interier v eksterier, če že, potem je najbolj vprašljiva rešitev dvojnosti stanovanj in vmesne stene, s pogojem, da sproti “vidim” še kaj iz spominjanja filma. Kostumografija Vesne Mirtelj se je držala sproščenosti maturantov, z več poudarka na treh Vesninih kostumih ali oblekah ter še padalskem kombinezonu ter poletnih belih hlačkah s srajčko, skoraj kot kakšna “monrojka”.
V čolnu na Ljubljanici
“Kateti genij je dal maturo glih na pomlad?” smo nekajkrat slišali v novem musicalu?
Slovo
Jasno da producent Gorazd Slak; brez njega ne bi bilo nič.
Teta in Štrbajs
Ampak on je v svojem vehementnem in dolgem nagovoru na Peklenskem dvorišču po predstavi s prstom pokazal na Darka Brleka. “Zmente se”.
Prvi skok s padalom
Marijan Zlobec